Alen Steržaj je slovenski javnost znan kot dolgoletni basist pri skupini Big Foot Mama in avtor mnogih pesmi. Zase pravi, da je pisec, saj piše glasbene tekste, novinarske prispevke, leposlovje in poezijo. Kot basist je sodeloval tudi s Petrom Lovšinom, skupino Mojo Hand in Iron Median tribute bandom, avtorsko pa še s številnimi drugimi imeni z glasbene scene, kot so Siddharta, Nina Pušlar in Ansambel Lojzeta Slaka. Marsikdo pa morda ne ve, da je Alen tudi popotnik, "ki sem že prepotoval Azijo (in še velik del sveta), kmalu bom prepotoval še Afriko". Tako je povedal na predstavitvi svoje nove knjige z naslovom Gora ni zadeta (Zadet je, kdor gre gor). Alen v njej strne svoje vtise s petih potovanj po azijski celini, ki jo je obiskoval "po etapah". Prvič je šel leta 1996, ko je obiskal Iran, Indijo in Nepal. Leto pozneje je obiskal Tibet, Kitajsko in Hongkong. Mjanmar je bil nekdaj zaprta država, tako da je moral počakati na demokratične spremembe, ko se je država odprla za obiskovalce. Zato je Mjanmar in druge države Indokine obiskal šele po epidemiji covida-19. Steržajevo knjigo je izdala Založba Sanje.
Najljubši mu je bil Atlas sveta
Alen, ki je po izobrazbi novinar, pravi, da ga je od nekdaj zanimal svet: "Babica mi je velikokrat pripovedovala, kako živijo ljudje v drugih državah, na drugih kontinentih, zato so me njene zgodbe zelo pritegnile. Močno se mi je vtisnilo v spomin njeno pripovedovanje o Kitajski. Govorila je, da tam ljudje nosijo posebne klobuke na glavi, da jedo s palčkami in da ne uporabljajo črk pri pisanju, kot jih mi, in še marsikaj zanimivega. Zato me je že kot otroka zelo zanimalo, kakšni so ti ljudje in kako živijo." Morda je prav zaradi njegove radovednosti, kakšen je svet zunaj njegove ulice - zgodnje otroštvo je preživel na Rakeku -, bila njegova najljubša knjiga Atlas sveta. "Atlas sem znova in znova bral, vse me je zanimalo. Na pamet sem se naučil glavna mesta vseh držav, zanimali so me kontinenti, kje ležijo, in še mnogo drugih stvari. Ko pa so mi doma kupili globus, to je bilo nekje pri sedmih letih, je ta pisana okrogla žoga postala moj domišljijski svet, ki sem si ga želel ogledati. In potem je začel potovati, najprej kot študent, kasneje in še danes pa si potovanja bolj načrtuje zaradi različnih obveznosti.
Knjiga Gora ni zadeta (Zadet je, kdor gre gor) ni njegova prva. Pred desetletjem je izdal zbirko kratkih zgodb Pa ste vi normalni?! Druga knjiga ni samo veliko obsežnejša, ampak tudi žanrsko povsem drugačna. Alen Steržaj je strasten popotnik, ki hoče obkrožiti svet. V netradicionalnem potopisnem slogu je obdelal potovanja, na katerih je spoznaval svet od Ljubljane do Tihega oceana, predvsem Azijo. Od Irana, Pakistana, Indije, Nepala, Kitajske, Burme, Mjanmara, Tajske, Kambodže, Vietnama, Bornea do Papuanske Nova Gvineja. Med prvo in zadnjo potjo so minila tri desetletja, v katerih so se potovanja, svet in kraji, ki jih je obiskal, temeljito spremenili, pravi Alen.
Na prvo pot zunaj Evrope se je odpravil po koncu študija leta 1996 s papirnatim zemljevidom in s potovalnimi čeki v žepu. Od takrat pa je že večkrat prekrižaril svet po dolgem in počez. Predsodke in strah pred neznanim sta že zdavnaj zamenjala iskreno zanimanje za to, kako živijo drugod, in iskanje čim bolj neokrnjenih koščkov sveta, ki pa jih je vse težje najti.
Med potovanji piše dnevnik
Njegova pripoved v knjigi Gora ni zadeta govori o potovanju "na konec sveta" na azijski celini. Svojo prvo pot po Aziji začne pri 24 letih po zaključku študija, na ljubljanski železniški postaji ob bureku, ko se na pot do Indije odpravita s prijateljem Dejanom. Naprej pa sam, ker se mora Dejan vrniti domov zaradi obveznosti. Alenova pot se konča na Jayapuri v Papuai Novi Gvineji - na skrajni točki kontinenta pred velikim oceanom. "Ko sem šel na svojo prvo pot zunaj Evrope, je bil del poti z mano prijatelj Dejan in je bilo lažje. Kasneje pa veliko težje, vendar sem znašel in je bilo v redu. Na pot sem odšel s številnimi stereotipi in predsodki do določenih držav in ljudi. Ki so se kasneje na mojih potovanjih pogosto razblinili. Saj so bili tudi ljudje, še posebno v Iranu, ki so mi ga mnogi opisovali kot nevarno deželo, kjer na turiste prežijo teroristi, zelo prijazni," pravi Alen.
Njegova knjiga opisuje potovanja skozi številne tuje dežele s "čudnimi kulturami in bizarnimi običaji, monumentalnimi človeškimi in naravnimi stvaritvami ter nepredvidljivimi, stresnimi in nevarnimi situacijami", ki Alena podzavestno silijo v spoznavanje samega sebe in lastnih psihofizičnih meja. In prav zato je, so ob izidu knjige zapisali v Založbi Sanje, Alenova knjiga "eden najbolj fascinantnih potopisov leta, napisan z odličnim posluhom za ritem poti in pisanja". Alen priznava, da so bila njegova potovanja "osebna rast, saj sem potoval v različnih obdobjih svojega življenja, kjer sem spoznaval tudi samega sebe". Pisanje mu nikoli ni bilo tuje, pravi, in morda sta prav ljubezni do pisanja, do odkrivanja novi stvari v življenju veliko doprinesli k temu, da je doštudiral novinarstvo. "Ko potujem, vedno pišem dnevnik, preveč se mi dogaja, zato bi bilo škoda, da bi mu ušlo iz glave kaj zame zelo lepega, pomembnega. Dnevniki s potovanj so mi veliko pomagali tudi pri pisanju te knjige, saj sem, ko sem jih prebiral, v spominu znova in znova zajadral nazaj na potovanja, ki me notranje bogatijo. Ker bi to rad delil z vami, s svetom, sem se odločil, da napišem knjigo o svojih potovanjih po azijski celini. Naslednja knjiga bo potovanje po afriški celini ... Verjamem, da jih bo še več, saj potujem že trideset let. Veliko sveta sem že videl, a še veliko si ga želim," pravi Alen, ki se sicer nima za pisatelja.
Marihuano s svečenikom in hipijem
Naslov Alenove knjige Gora ni zadeta (Zadet je, kdor gre gor) je spomin na dogodek, ko je v mestu Puškar pri nekem hinduističnem templju kadil marihuano s svečenikom in hipijem. "To je bila zelo posebna izkušnja, res nadrealističen dogodek. Bilo je sredi dneva, bližal se je sončni zahod, spomnim se smeha, ki ga nisem mogel ustaviti. Zabavno je bilo. To je bila pristna, nekakšna duhovno prečiščevalna izkušnja. Ta svečenik je bil eden redkih, ki v Indiji od mene ni želel denarja. Ko sem sestopil z griča, sem se uzrl gor, videl tempeljček in si rekel: Gora ni zadeta, zadet je, kdor gre gor," pove Alen Steržaj. Na naslovnici knjige je njegova fotografija iz Tibeta, na kateri sta babica in vnuk, za njima pa je Himalaja, a je videti, kot bi bilo morje. "Kot bi fotografija govorila, da je treba iti čez Tibet, da pridemo na konec celine. Naslov lahko razumemo tudi tako, da ni noro potovanje, ampak tisti, ki se odpravi na pot," dodaja Alen.
"Knjiga spada v žanr potopisa, čeprav se tej oznaki izogibam. Za klasičen potopis že dolgo velja, da je mrtev. Zdaj imamo toliko informacij o svetu, da je nesmiselno, če popotnik piše o znamenitostih, ki jih je videl. Smisel potopisa je osebna izkušnja, osebno doživetje. Podatke lahko kadarkoli dobiš na Wikipediji ali National Geographicu, zato se mi zdi pomembnejša osebna izkušnja, se pravi to, kar človek osebno doživi na poti. Danes potopis deluje le še, če je to osebna zgodba - in še to ni dovolj, mora biti malo podobna filmskemu scenariju. Meni so se te poti zdele kot dober 'roadtrip movie' in to me je spodbudilo k temu, da sem začel razmišljati, da bi izdal knjigo," je še pojasnil. In povedal še nekaj zanimivih prigod s potovanja po azijski celini.
Nošenje hlač na takšen ali drugačen način
"Ko sva z Dejanom potovala po Iranu, sva bila oblečena v kratke hlače, saj je bilo poletje, in vsi so naju čudno gledali, mene še posebej, ker imam dolge lase. Temu so se zelo smejali, jaz pa nisem vedel, zakaj so moji dolgi lasje smešni. Oni niso znali angleško, midva z Dejanom pa ne iransko, zato sva se jim le smejala nazaj. Končno sva od nekoga le uspela izvedeti, ko nama je v polomljeni angleščini povedal, da imajo v Iranu dolge lase le ženske, moški pa ne, in da se mi zato smejijo. Iran me je zelo prijetno presenetil, saj so ljudje tam zelo prijazni in ustrežljivi. Vendar pa v kratkih hlačah ne smeš prečkati meje - na primer v Pakistan ali Indijo sva morala v dolgih hlačah," je povedal Alen.
Nošenje hlač je posebnost v različnih državah, dodaja Alen, saj na primer v Burmi nosijo moški hlače, široke kot krila, v Papui Novi Gvineji pa še tega ne. Tam živijo še avtohtona plemena. Obiskal je pleme Dani. Njegovi pripadniki so goli in bosi, le spolni ud imajo pokrit s tulcem, imenovanim koteka, ženske pa so v zgornjem delu telesa gole, spodnji del pa jim pokriva nekakšno krajše krilo. Spomnil se je tudi dogodivščine ob prvem obisku Kitajske dolga leta nazaj. Nazadnje jo je, skupaj s Hongkongom, obiskal lani. Opazil je, da se je Kitajska "precej spremenila, kot se je spremenil ves svet".
Njegova prva potovanja so bila brez interneta in mobilnih telefonov, ljudje niso znali tujih jezikov, da bi se lažje sporazumevali s tujci. "Danes je drugače, kot je bilo pred dvajsetimi, tridesetimi leti, saj je vse boj dostopno in hitreje lahko potuješ. Spomnim se zanimive prigode na svojem prvem potovanju po Kitajski. Kupoval sem karto za avtobus, ko je prodajalka z mano govorila kitajsko. Seveda je nisem razumel, kar sem ji nekako dopovedal. Zato je začela govoriti počasi, ker je očitno mislila, da govori prehitro. Ko je ugotovila, da še vedno ne razumem, je vzela list papirja in mi to, kar mi je želela povedati, napisala - seveda v kitajščini. Bilo je že prav smešno, a na koncu sem le kupil karto za avtobus," je pripovedoval Alen.
V Indiji doživel kulturni šok
Indija, kjer bi se na prvem potovanju moral srečati z dvema Slovenkama, da bi del poti po azijski celini prepotovali skupaj, ga ob prvem obisku ni najbolj navdušila. Ker se je pred tem zalomilo s pridobivanjem vizuma, sta dekleti odšli naprej, saj je Alen v Indijo zamujal za nekaj dni. Ko je prispel vanjo, je doživel kulturni šok. "Ko potuješ, velikokrat dobivaš življenjske lekcije v dobrem ali slabem smislu spoznavanja življenja. Ker sem v Indiji ostal sam, saj se je Dejan moral vrniti domov, moji znanki pa me nista mogli čakati, sem zelo kmalu ugotovil, da so mnogi hoteli od mene le denar. Zato sem se počutil kot potujoča denarnica. Ni bilo komunikacije, mobilnih telefonov, bil sem v neznanem svetu, Indija pa je tako hektična. Ti občutki ogroženosti, ki so se mi pojavljali, so bili verjetno tudi zato, ker sem se moral sam znajti v res zelo ogromni in pisani Indiji. Po nekaj dneh potovanja pa sem ugotovil, da mi v bistvi nihče nič noče. Zelo navdušen sem bil nad Burmo, tam so res čudoviti ljudje, ki jih obdaja prelepa energija, veliko je templjev, svetišč, zato sem se tam počutil mirno in sproščeno," je Alen še natrosil nekaj drobtinic iz svoje potopisne knjige.
"V Azijo sem vedno šel po kopnem, nazaj pa z letalom. Vedno so me zanimale, in me še, različne kulture, običaji, vere ljudi, ki živijo daleč stran od Slovenije. Potoval sem po Južni Aziji do Tihega oceana, prečkal Sibirijo do Kitajske, se prebil čez Saharo v podsaharsko Afriko, obiskal Indijance v ameriških tropih in prepotoval dolge kilometre od Ria de Janeira vse do Antarktike," še pravi. In da je potoval z različnimi prevoznimi sredstvi: z avtobusi, vlaki, rikšami na kolo ali motor, s cisterno za vodo, vozovi, slonom in še bi se kaj našlo. Svoje reportaže z zanimivih potovanj Alen Steržaj redno objavlja v slovenskih revijah in časopisih.
