Zamislil sem si reli po reliju (po mariborskem reliju starodobnikov) kar naslednji dan pot na turistično avanturo po južnem Balkanu. Pa je imel prijatelj Miran Radi še službene obveznosti. Na potovanje, na katerem sva v šestnajstih dnevih prevozila dobrih 3300 kilometrov, sva se podala dva dni kasneje. Kaj o tem napisati, da ne bi spominjalo na "turistično zloženko", s katerimi agencije privabljajo goste. V katero zanko pa se tako nisva mogla ujeti, saj sva bila odvisna le od sposobnosti mojega audija trojke, najine kondicije in volje.
Andrić bi zapisal "han"
Pa lepo po vrsti. Prvi dan sva rajžala najprej po podravski magistrali vse tja v noč do Dimitrovgrada, mesteca na srbsko-bolgarski meji. Vmes sva se ustavila v Novem Sadu, kupila lončene posode za pripravo hrane "izpod peke", pol cenejše kot pri nas. Pa "zamezila" v bližnji restavraciji. Boljšega od tamkajšnje telečje obare nikjer nisva več pokusila.
V Dimitrovgradu sva po kakih 850 kilometrih prečula noč v motelu Amfora. Na eni strani pokrit parkirni prostor, na drugi restavracijski del s sobami. Ivo Andrić bi, opisujoč turške čase, to imenoval "han" (popotno prenočišče za konje in ljudi). Jordan Blagoje, lastnik, se je komaj privlekel iz svojih prostorov, da nama je dal ključa od sob, v katerih sva prespala za 20 evrov, vsakemu prodal vmes še pivo, več pa ni zmogel. "Ključa pa zjutraj pustita kar na mizi," nama je dejal namesto lahko noč.
Naslednji dan nama je kako dodatno uro vzela vožnja skozi Sofijo. Potem pa je po avtocesti, tedenska vinjeta stane dvanajst evrov, šlo. Miran se je izkazal kot sijajen navigator, po skupno prevoženih 1350 kilometrih sva se sredi popoldneva že sprehajala po starem mestnem jedru črnomorskega Nessebara, ki je pod Unicefovo zaščito, le streljal od Slančevega Brjaga - v turistične namene bolj znanega kot Sončna obala (Sunny Beach). To letovišče, dobrih 40 kilometrov od Burgasa, na pet kilometrih plaže, polne mivke, je bilo še vedno polno gostov.
Govori srbsko!
Kje prespati? Na pamet su ustaviva v recepciji hotela Javor. Miran poskuša z angleščino, pa jih "dobi po nosu". "Kaj ne znaš srbsko?!" ga skoraj nadere priletna gospa na recepciji. Nekaj podobnega sem doživel pred 33 leti v sibirskem Čeljabinsku, ker nisem izpolni obrazca v cirilici. Minuto kasneje se predstavi kot Ivana, ponosno pove, da je lastnica hotela, ki pa je poln. In pokliče v drugega, prav tako trizvezdičnega, po imenu Bohemi, češ da tam dela njena stara prijateljica Belorusinja Galina, ki jo znanci kličejo Gala. Hitro nama tam uredi spanje. Vzela sva šest nočitev, hotela sva le zajtrk, ampak poslovali so le "all inclusive". Za koliko? Misliva sva, da za 240 evrov za vsakega v svoji sobi, ko sva plačala, se je izkazalo za polovico ceneje, saj je bila cena v bolgarskih levih, vrednih polovico evrov. Tudi parkiranje v hotelskem bloku na ulici je bilo vključeno v ceno. Hočeš nočeš sva tam potem kdaj tudi obedovala in večerjala, popila zvečer po par piv ali gintonicov, se malo namakala v hotelskem bazenu. Ni bilo ravno vrhunsko, ampak več kot vredno cene. Le po tem, ko so naju preselili v pritličje, sva se zbujala z mokrim balkonom. Mojster, ki je zalival trato, se pač ni oziral na to, da moči tudi spodnje balkone.
Če ne poznaš svojega avta …
Potem pa "grenivka". Želel sem nekaj vzeti iz avta, pa je daljinski ključ obnemel. Misleč, da je šla baterija, jo je Miran zamenjal. Pa nič, kajti izpraznil sem akumulator. Kako le? V prtljažniku sem pustil priključeno hladilno torbo, ker nisem vedel, da tudi ugasnjen avto prazni baterijo. In šest piv, malo pršuta, prekajene slanine in sira v njej so me stali 240 evrov, kolikor so mi zaračunali v bližnji delavnici za nov akumulator in menjavo, ki so jo prišli opravit k parkiranemu avtu. Armaturna plošča je potem ob zagonu spominjala na božično drevo. Pa me je Fredi Omulec, mojster pri Audiju na Teznem, hitro potolažil, ko sem ga poklical, da se bo hitro vse postavilo tja, kamor sodi. Hvala ti Fredi, prav si imel.
Ja, ob tej nebodijetreba prigodi malce zanemariš Sončno obalo. Ki je bila kljub septembru še polna gostov, ti so bili pretežno iz držav izza nekdanje železne zavese, ležalnikov s senčniki in galebov. Morje je bolj mrtvo, kot smo ga vajeni, skoraj nič slano, destinacija pa vsaj v primerjavi s cenami nočitev polna absurdov. Najem dveh ležalnikov in senčnika so še vedno zaračunali 15 evrov na dan, tudi v bližnjih obalnih barih so bile cene, vsaj za standard Bolgarov, kar zasoljene, v restavracijah pa kar dostopne tudi za žep tistih s povprečnim standardom.
Je pa ta turistična izložba Bolgarije gotovo eno najhitreje rastočih letovišč ob vsem Črnem morju, ne le bolgarskim, tudi romunskim in zdaj - prej ukrajinskim - ruskim delom. Takole čez palec si upam predvidevati, da ima na teh pet kilometrih vsaj toliko nočitvenih zmogljivosti, saj je tu hotel ob hotelu, kot celotna slovenska obala.
Grške smokvice "grenke"
Z lepimi vtisi sva se odpravila novim dogodivščinam naproti. Prvi vmesni cilj na poti do Sarande na skrajnjem albanskem jugu je bil grški Solun. Kakih tisoč kilometrov je bilo spet pred nama. Solun, razen policistov, ki so množično pomagali, da je bila pretočnost te velike grške luke kar spodobna, je bil razočaranje. Severnim sosedom verjetno ni všeč, da nosi tamkajšnje letališče ima Makedonija, nama ni bilo všeč zelo umazano morje. Pa da sva morala za nočitev v bolj ali manj zanikrnem hotelu Oceanis v bližnji Kalamariji odšteti za sobi brez zajtrka po 36 evrov. Ko sva ga zjutraj hitro zapustila, je Miran zbudil receptorja, ki je zleknjen prečul noč v dvosedu.
Da Grčija ne bo prav gostoljubna, sva zaslutila takoj. Tisti, ki vas bo pot vodila iz Bolgarije v Grčijo čez Komotine, imejte v avtu zaloge vode in hrane. Kajti sto in več kilometrov ob avtocesti ni nobene postojanke, vse so stran od ceste. In ko sonce pripeka blizu 35 stopinj, še kako hlepiš po osvežitvi. So pa zato na skoraj vsakih 20 kilometrih cestninske plačilne postaje. Tu dva, tam evro in pol pa spet dva … Saj ne gre za denar, občutek dobiš, da tako poskrbijo, da ima čim več ljudi delo.
V Albaniji sva si po prehodu meje malce oddahnila. Po spustu v dolino je bil pred nama strm vzpon proti Sarandi. Malce spominja na cesto na Vršič, le da je cestišče veliko boljše. Prvi dokaz, da Albanija vlaga v razvoj turizma.
Albanski Monte Carlo
V Sarandi sem bil - res le en dan v drugi polovici prvega desetletja tega tisočletja -, ko je bila še mestece ob čarobnem morskem zalivu. Danes je albanski Monte Carlo. Sodobni super luksuzni hoteli se dvigajo tik ob obali, malce višje malo manj prestižni, ampak zato cenovno dostopni. Restavracij, od tradicionalnih do modernih, ni moč prešteti. Tam je še vedno vse vrvelo, povsod je bilo polno življenja, na plažah, ob obali, v uličicah malce višje. Pa vsemogoče jezike je bilo moč slišati. Svet vse bolj spoznava in obiskuje albanski turistični biser.
Ko sva prispela, v tem cestnem vrvežu, prepolnem prestižnih avtov, v katerem je trobljenje "nacionalni šport", nisva imela izbire. Prostega parkinga ni bilo nikjer, zato sva se zapeljala v prvo podzemno garažo. Lahko parkirate v njej, če boste naš gost, nama je dejal možakar, ki je dvigoval vstopno rampo.
Vzela sva dvoposteljno sobo brez balkona in pogleda na morje, za katero sva z zajtrkom vred v Toer hotelu odštela 85 evrov za noč. Tam sva bivanje podaljšala za še en dan. Ko sva hotela tam ostati tudi naslednji dan, to ni bilo mogoče, ker je bil hotel zaradi prihoda številnih agencijskih gostov polno zaseden. Da sva ostala praznih rok, naju je malce tolažilo, ker v najini sobi nista delovala savna in televizor. Ampak tristo metrov vstran sva ujela v hotelu Myrtaj dvoposteljno sobo, za katero sva za štiri nočitve odštela vsak po 110 evrov.
Hrana je bila dobra povsod, kjer sva si jo privoščila. Le z izbiro prve restavracije sva bila razočarana, tamkajšnji lignji na žaru so spominjali na gumo. Sicer pa, lepo urejene peščene plaže, čisto morje, prijazni ljudje. Tudi psi niso nič kaj nevarni in vsiljivi, čeprav jih je veliko več od galebov. Le plačevanju s karticami se ponekod izogibajo. Ampak to ni le albanska navada, povsod radi kaj skrijemo pred državo.
Enako je tudi na najbolj južnem grškem otoku v Jonskem morju in v njegovem glavnem mestu Krf. Nanj sva se odpravila na enodnevni izlet iz Sarande za 30 evrov na eno stran s trajektom, nazaj pa s hitro ladjo. Prvi je vozil uro in četrt, drugi tri četrt ure. Krf je staro obmorsko mesto, polno zgodovine in ozkih ulic, cene pa so tam kar zasoljene. Hmeljni napitek ponekod stane kar sedem evrov. Taksist, ki te popelje iz centra morda največ tri kilometre do luke, pa vzame od 15 do 20 evrov. Pa še izdaji računa bi se rad izognil.
Če ne soba, pa dežnik
Kulturni šok ali bolje rečeno soočenje z drugim obrazom, obrazom albanskega podeželja sva doživela na poti proti Črni gori. Bilo je zanimivo, hvala navigaciji, ki naju je proti mestu Fier popeljala po bližnjici. Ob že tako ozki cesti sva bila naenkrat sredi tržnice na cesti, kak kilometer naprej pa sredi smetišča.
V Ulcinju sva se prvi dan kopala na Veliki plaži, drugi ob ustju reke Bojane. Vmes sva prespala v ličnem družinskem hotelu LaCasa z dobrim zajtrkom za 55 evrov. Na poti proti Hrvaški sva si v Budvi ogledala, kaj je ostalo od nekoč slovite Slovenske plaže: le en od časa načet reklamni pano. Odločila sva se, da pred kar dolgo potjo do Gajca na Pagu prespiva na Hrvaškem. V Cavtatu sva ob močnem deževju našla hotel Esperadus s tremi zvezdicami tik ob obali. Ampak 240 evrov za dvoposteljno sobo je bilo preveč. Če ne sobe, pa sva od prijazne uslužbenke dobila dežnik, da nisva prišla premočena do avta.
Miran, ki je prevzel krmilo, je potegnil do konca. Čeprav je ponekod močno deževalo, sva na cilj prišla v rekordnem času. Šele ko sva se pripeljala na Pelješki most, sva se zavedla, da sva šla preko dela tega polotoka. Ob pol dveh zjutraj sva si na cilju v Gajcu privoščila pivo in uspešno sklenila zanimivo avanturo.
