(POTEPANJA) Najlepše počitnice: Ko Kolpa odpre srca

Če ne bi bilo Delije, tudi mene tam ne bi bilo. V belokranjskem Marindolu, kamor že petnajst let vodi Mariborčane gospod Delija Šačiri, upokojeni strojevodja, gotovo ne. In ne bi spoznal lepote dežele ob reki Kolpi. Zares čudovite in neokrnjene narave, pa prijaznih ljudi na mejnem območju s sosednjo Hrvaško. Kar pa nas je večina izmed 29 udeležencev planinskega tabora spoznala v šestih dnevih, pa šteje največ.

Doživetje, ki ga ne poplača noben denar. Povezalo nas je iskreno prijateljstvo najmlajših z "metuzalemi", visokošolsko izobraženih s tistimi, ki si s šolo niso bili na ti. Kot da je bistra Kolpa vsem na široka odprla srca. Zato se je v vseh šestih nepozabnih dnevih jutro tam začelo s smehom, večer pa se je končal z njim.

Cveto: "Tu je najlepši dopust!"

Kamp kranjskih tabornikov v tem zaselku pri Adlešičih, čez prst dobrih deset in nekaj kilometrov naprej od Črnomlja proti izviru Kolpe, je Planinski klub Jelenček iz Maribora najel že petnajsto leto zapored. Tam v 25 šotorih s pogradi lahko tabori tudi čez 70 ljudi, nekaj pa tudi v stavbi s kuhinjo, sanitarijami, tuši in sejno sobo. Pa z dvema apartmajema in štirimi sobami v nadstropju. V eni izmed njih je "kraljeval" Cveto, najstarejši in stalni udeleženec, ki pa mu noge več ne dovoljujejo, da bi plaval v Kolpi in se udeleževal drugih aktivnosti. "Imam dopust. Tu se počutim najboljše," je pomodroval, ko smo nazdravili po večerji. Potem pa se vselej hitro podal k počitku.

Pa še dva objekta so zgradili vrli Gorenjci: veliko jedilnico pod kopijo kmečkega objekta - Štajerci bi mu rekli hram - in eno manjšo, prav tako na prostem, ki se nadaljuje v manjši prostor s krušno pečjo, na eni strani z vodo in koriti za pomivanje posode in nadaljuje s sanitarijami in tuši. Na drugi strani so še dva skladiščna prostora in kolesarnica. Naj ne izzveni kot reklama, ampak kamp je zares čudovit.

Tabornik po 47 letih

Priznam, ta način oddiha je spremenil moj načrt. Ko sem se odpravljal tja, sem vam nameraval približati v prvi vrsti možnosti prijetnega dopustovanja ob reki Kolpi. Ki je imela prvi dan, ko smo se v njej namakali, 28 stopinj, nekaj dni kasneje po dveh deževnih dnevih pa ob kampu Kot Turističnega društva Damelj malce nižje od Vinice le 17. Pa kako je povsod mogoče veslati po njej s kanuji ali supi, nižje, kjer je bolj deroča, pa tudi raftati, ampak v podzavesti se mi je prebudila taborniška žilica. In spomini, kako sem z osmimi leti prvič to doživel v Mojstrani, leto kasneje pa v Gornjem Gradu, pri štirinajstih pa sva po opravljenem vodniškem tečaju na pohorski Glažuti s sosedom Benom, vrstnikom po letih, to občutila tudi z druge plati. Ker sva se zaklepetala, sva zamudila odhod avtobusa in sva pol dneva hodila s Pohorja do Starš. Kar sva štela za svojevrsten podvig. Ne toliko taborniški kot športni.

"Lahko me kličete Džorž"

Na našem taboru so v športu prednjačili otroci športnih staršev. Andreja Kolander, bivša veslačica, zdaj učiteljica športne vzgoje, je prišla z dvema gotovo bodočima športnikoma. Jaka, šteje jih šele deset, je že namazan z vsemi žavbami. Odbojka in ribolov sta mu najbolj pri srcu, tokrat pa se kar ni mogel naposlušati vicev, ki jih je kot iz rokava stresal Delija. Dve leti mlajši Jurij - "lahko me kličete Džorž", se je predstavil na planinskem tabornem krstu - je zagrizen biciklist BMX-a. Rok, njun stric, olimpijski veslač, je pripeljal Miho in Davida. Oba vihtita teniški lopar. Vse, v čemer so se merili, v streljanju z lokom, namiznem tenisu in nogometu, pa ni šlo brez sodelovanja dedka Rudija, nekoč uspešnega tekača na smučeh. Džorž se je tudi prvi povzpel po planinski poti do le meter manj od tisoč metrov nad morjem visoke koče na Mirni gori. Ampak v gorečnosti po zmagi je pregorel. Z Davidom sta se malo spoprijela. In ker je kazen vzgojna, je pokal za športnika kampa Jaka ponosno dvignil v zrak.

Ples zjutraj, ples zvečer

Pri damah, ja, kar lepo število jih je bilo na taboru, je ta naziv, seveda tudi pokal, iz katerega je zvrnila rdečega, pripadel Tei Zupan. Simpatična, brhka Prlekinja iz Brezja je bila prva vselej, kadar je bilo treba poprijeti za delo. Pa še supala je neustrašno in se ob večerih sukala na improviziranem plesišču. Brez muzike se ni zaključil noben večer. Pa so dame: Stanka - učiteljica plesa, Majda, Jelka (klicali smo jo Smreka), Tea in druge plesale že pred zajtrkom na telovadbi z glasbeno spremljavo in Andrejinim vodenjem. Še nekaj moških se jim je pridružilo, pa seveda naša draga Iva, najmlajša punca na taboru. Mi, ki smo srebali kavo z dodatki, smo jim kar malce zavidali. Ampak, kaj češ, če pač v genih nimaš teh hotenj oziroma plesnih korakov. Zato smo to nadoknadili z večernim petjem. Kjer je bila glasna tudi Suzana, mama znanega mariborskega reperja Emkeja.

Sicer pa po - taborniško! Zajtrk, kosilo, večerja ob uri, odhod na kopanje ali na izlet ob dogovorjenem času. Za vsak obrok v vrsto, pa krožnike in pribor tja, kamor sodijo, biološke odpadke in serviete prav tako. Nikomur ni škodilo malo reda, nihče se ni pritoževal, tudi ni oporekal, če mu je Delija po vsakodnevnem pregledu šotorov povedal, kaj bi moralo biti boljše. Samo še jutranji dvig zastave je manjkal, pa bi se spet počutil kot del pred šestdesetimi leti takratne Ukročene reke mariborske taborniške brigade XI. SNOUB. Pa zvečer znižanje decibelov, ko so se otroci in še nekateri drugi odpravili v svet sanj. Ki jim spanja ni kratilo niti "žaganje" v sosednjem šotoru. Da, tudi to so čari taborništva.

Botrstvo po Štajersko

Posebna zgodba sta bila Oskar Babič in Iva Zemljič. Oskar, Mariborčan, zaposlen v Swatyju v Zrečah, je letos dočakal abrahama. Čeprav so ga kolegi nagovarjali, naj naredi veliko veselico, se je odločil drugače. Kolege je seveda malo pogostil, ampak glavnino denarja, prihranjenega ob tem jubileju, je namenil enemu otroku za udeležbo na taboru.

Njegova nečakinja je učiteljica v OŠ Jurovski Dol. Kjer so pedagoginje in pedagogi staknili glave in mu predlagali, da v Marindol pelje desetletno šolarko iz Spodnjega Gasteraja, ki je z odliko končala četrti razred. Oskar je naredil, kar je obljubil. S sabo je vzel deklico, ki ima še mlajšo sestrico in dva starejša brata. Njihova mama pa je samohranilka.

Iva, sladka in zelo pridna punčka, se je hitro sprostila. Ko se je Oskar že med potjo pošalil, da mu je žal, ker se je nakopal tako odgovorno nalogo in da bi se najraje že naslednji dan vrnil domov, mu je "zapretila": "Če misliš to storiti, te bom zvezala!" Seveda štrik ni bil potreben. Oskar je zanjo skrbel sleherni trenutek, le spala sta vsak v svojem šotoru. Skupaj sta jedla, skupaj sta se kopala, vozila s kanujem, igrala namizni tenis, odbojko, badminton … Ker sta za povrh še oba opravila s pešpotjo na Mirno goro, sta bila zasluženo proglašena za naj planinca tabora. Ivi so očke žarele, ko je prejela pokal.

Ali bo to zdravo seme obrodilo nove sadove, bomo videli prihodnje leto. Udeleženci smo se namreč zavezali, da bomo ti, ki se ga bomo spet udeležili, prispevali denar za enega otroka.

Saj ne gre za veliko, lahko pa nekomu pomeni veliko. Šestdnevno bivanje s hrano in pijačo ter vsemi aktivnostmi (tabor Marindol ima kanuje in supe v kampu Stari poden ob Kolpi v Adlešičih, kolesa in ostale športne pripomočke pa v taboru) je stalo samo 310 evrov. Trideset pa jih je bilo treba odšteti za prevoz v kombiju. Tako poceni dopusta doslej nisem poznal. Zato si ga lahko privoščijo tudi ljudje, ki imajo nizke prihodke. Ena takih je Elica Jošt, ki je prišla z odraslim sinom Silvom. "Že zdaj se prijavljam za naslednje leto," je bila odločna. Prav tako kot večina ostalih, ki smo se za konec ob prihodu v Maribor razšli po pikniku v Balinarskem klubu Angela Besednjaka. Piknik je bil prav tako vključen v to ceno.