Družino Medveš oziroma njihovo posoško-beneško turistično kmetijo Jelenov breg, ki stoji le streljal od državne meje med Slovenijo in Italijo, sem prvič obiskala lansko jesen. Po naključju; ko smo se s prijateljico Jano in njenim sinom Tomažem peljali na Idrsko planino na vzhodnih pobočjih Matajurja po sir, ki sem ga sama (no, ob pomoči sirarjev) tam naredila lansko poletje in se je še sušil na planini. Tam še vedno živi tradicija paše krav in izdelave sira, ki ga na tradicionalen način prideluje 38-letni Rok Stres iz Idrskega pri Kobaridu.
Nedaleč od zaselka Avsa nad vasjo Livek ob vznožju mogočnega Matajurja je cesto zaprlo podrto drevo, zato nismo mogli naprej. Tomaž, izkušen reševalec in gasilec, je takoj ugotovil, da potrebuje motorno žago, da prereže drevo, če želimo naprej na planino Matajur. Za pomoč se je takoj spomnil na Aljošo Medveša, svojega nekdanjega sošolca. Turistična kmetija Jelenov breg je le malo oddaljena od mesta, kjer nam je drevo presekalo pot. Sedli smo v avtomobil in se odpeljali na kmetijo. Že ko smo stopili iz avtomobila, sem bila navdušena nad lično urejeno domačijo, hišo, s katerih oken so se vile čudovite rože, in vrtom. Na obrobju vasi, kjer je Medveševa kmetija, se odpre prečudovit pogled na Krnsko pogorje na drugi strani smaragdno zelene reke Soče.
Na dvorišču smo srečali nasmejanega Aljošo, magistra ljubljanske biotehnične fakultete. Tomaž mu je povedal, da potrebuje motorno žago. Aljoša je dejal, da gre ponjo, a da lahko še prej, če želimo, pogledamo jelene za ograjo okoli gospodarskega poslopja in spijemo kakšno šilce domačega žganja ali kaj drugega. Do nas je prišel Aljošev oče Branko, za njim pa njegova zvesta psička, zelo prijazna labradorka. Branku smo rekli, da bi radi videli jelene in druge domače živali, ki jih imajo na kmetiji, da se lahko z njimi spoznajo in igrajo otroci, ki pridejo na obisk. Zanje skrbita Aljoševa in Tinina (Aljoševa žena) osnovnošolca, sin in hčerka.
Najbolj pa sta me navdušila osel Srečko in njegova mama Doly. Zanju ima Branko vedno pripravljeno korenje, ki ga osličkoma lahko ponudijo tudi gostje kmetije. Ko sem vprašala Branka, zakaj je osliček dobil ime Srečko, je razložil: "Ko ga je njegova mama skotila, je bil zelo majhen, a zelo prikupen. Vendar so kmalu z njim nastale težave, saj ni hotel jesti. Zelo smo bili zaskrbljeni zanj, zato sem ga odpeljal na veterinarsko postajo. Pri njem so ugotovili neko motnjo, ki pa smo jo na srečo lahko rešili tako, da smo ga po nasvetu veterinarja hranili po steklenički. Tako je preživel in smo ga domači, ki smo bili zaradi tega zelo veseli, poimenovali Srečko."
Ko smo dobili motorno žago in spili domače žganje, smo odšli po sir na planino, in ko smo se vračali, smo žago vrnili. Tedaj smo Branku in Aljoši obljubili, da pridemo naslednjič k njim kaj dobrega pojest, saj kmetija ne slovi samo po izredni gostoljubnosti, ampak tudi po odlični hrani in sladicah, ki jih pripravita babica Dora in Tina, sicer profesorica kemije in biologije. Znani pa so tudi po domačih suhomesnih izdelkih in drugih dobrotah.
Med nedavnim drugim obiskom kmetije Jelenov breg sem se lahko znova prepričala, da so Medveševi delu na kmetiji predani z dušo in srcem, na kar kaže tudi to, da se gostje na kmetijo radi vračajo. Za bivanje, hrano in gostoljubnost jim gostje namenjajo zelo visoke ocene. Poleg hiše je urejena brunarica, ki služi kot jedilnica za goste; najboljše je, da se pred obiskom najavite. Izredno prijetna atmosfera v brunarici pričara občutek domačnosti, saj je urejena z veliko ljubezni. Branko pokaže kotiček, kjer njihovi gostje najdejo domače dobrote za zajtrk. Opazim različne marmelade, sire, suhomesnate dobrote, jogurte, sokove, čaje in tudi kruh, ki ga vsako jutro speče Dora ali Tina.
"Čisto vsega ne pridelamo sami, večino sicer res. So pa vsi izdelki domači, ekološki, tudi tisti, ki jih kupimo od svojih dobaviteljev. Želimo si, da bi bili naši gostje zadovoljni in bi se radi vračali k nam," pravi Branko. Ko naju z Jano vpraša, kaj bova jedli, se težko odločiva, saj je kmetija znana po domačih, na kmečki način pripravljenih jedeh. Izbereva narezek, domače njoke z jelenovim golažem, za sladico pa naj bo štrukelj s kostanjem. Hrana je bila več kot odlična. K njej postrežejo odlična vina ali druge pijače. Branko še pove, da njihovi gostje bivajo v apartmaju ali brunarici. Sicer pa svoje goste z veseljem pospremijo tudi na pohod, ki poleg vzponov na bližnje vršace vključuje tudi obisk muzejev, ogled molže ter priprave sira in skute iz kravjega mleka. Radi tudi predstavijo zanimive zgodbe o slovenskem lovstvu. "Naravo, ljudi in živali moraš imeti preprosto rad in jih spoštovati, ker se ti potem dobro vrača z dobrim - in samo to si želimo za naše goste," še pravi Branko.
