Arboretum Volčji Potok je 80 hektarjev velik park in kulturni spomenik državnega pomena. Namenjen je doživljanju zgodovinskega in sodobnega parka ter narave, spoznavanju rastlinske zbirke in izobraževanju, kulturnim prireditvam in druženju vseh generacij - vse to ob prijetnih sprehodih. Zgodovina kraja Volčji Potok ali Wolfsbühl je dolga. Po izročilu naj bi se takšno ime prijelo zaradi volkov, ki so pogosto plenili po okoliških gozdovih. Sicer pa se v zgodovinskih virih prvič posredno omenja leta 1220.
Za zgodovino Arboretuma so pomembni Valvasorjevi zapisi v Slavi Vojvodine Kranjske iz leta 1689, kjer Volčji Potok omenja kot posestvo z graščino pod protiturško utrdbo. Grafika v njegovi knjigi je edina znana upodobitev Volčjega Potoka do 17. stoletja. Na njej sta upodobljeni obe stavbi. Tista ob vznožju Volčjega hriba je v Valvasorjevem stoletju postavljen poznorenesančni dvorec. Na vrhu hriba stoji že opuščena stavba s kvadratičnimi stolpi in velikim utrdbenim stolpom na desni. Na podlagi arhitekturnih značilnosti je drugo stavbo mogoče umestiti v obdobje okoli leta 1500. To je čas, ko so bili na slovenskem ozemlju pogosti turški vpadi. Ob obnovljenih (konserviranih) ruševinah je bil leta 2022 postavljen razgledni stolp.
V preteklosti so imele posestvo v lasti različne rodbine. Za razvoj parka je pomembna družina Souvan, ki je posestvo v Volčjem Potoku kupila leta 1882. Leta 1885 so preuredili dvorec in mu dali baročni videz, ki je danes upodobljen na platneni kulisi. Pred dvorcem ležeči vrt s sadnim in okrasnim rastlinjem je bil obdan z zidom. Po prvi svetovni vojni je posestvo prevzel Leon Souvan, ki je parku okoli graščine dve desetletji posvečal hvalevredno skrb. Podrl je obzidje prvotnega vrta ter park razširil in uredil. Vanj je zasadil domače in eksotično drevje, uredil ribnike in graščinski del ob južni in jugozahodni strani obdal z gabrovo živo mejo.
Med drugo svetovno vojno so graščino najprej zasegli Nemci in nato požgali partizani. Po koncu vojen je bila posest podržavljena in leta 1950 z odločbo prvič razglašena za naravno in kulturno dediščino.
Park postane Arboretum
V začetku leta 1952 je posestvo prešlo pod upravo Agronomske in gozdarske fakultete Univerze v Ljubljani. Slednja si je ves čas prizadevala, da bi se zaščiteni kompleks postopoma razvil v arboretum za potrebe učnih in znanstvenih ustanov v Sloveniji in v takratni Jugoslaviji. S tem je bila postavljena osnova za ureditev in razvoj arboretuma. Prvi vodja je postal prvi slovenski krajinski arhitekt in pobornik razvoja vrtnarskega šolstva Ciril Jeglič, ki je razvoj arboretuma videl tako, da naj postane "žarišče študijskega in raziskovalnega dela na novih strokovnih področjih, sicer pa tudi nestrokovnjaku ljubo prizorišče rastlinskega sveta, ki bo ljudi seznanjalo z lepoto in svojevrstnostjo narave ter jim nevsiljivo prebujalo potrebo po sožitju z njo". V osnovi njegovi strategiji sledijo ves čas.
Zaradi stabilnejšega financiranja so se poleg že omenjenih nalog v zadnjih 30 letih oblikovali programi za širšo javnost. Prva večja prireditev je bila razstava Cvetje in mir leta 1991, več deset tisoč obiskovalcev je bilo navdušenih in razstave so se nadaljevale z različnimi poudarjenimi rastlinskimi in cvetličnimi vsebinami.
Janez Vajkard Valvasor že leta 1689 omenja Volčji Potok kot posestvo z graščino pod protiturško utrdbo
Arboretum Volčji Potok je edini samostojni arboretum v Sloveniji. V njem spremljajo razvoj 5055 dreves in grmov, ki pripadajo 1250 vrstam in sortam iglavcev in listavcev, ter ločeno od tega še 1238 sort vrtnic. Trajnice, čebulnice in enoletnice v parku in samonikle rastline v naravnih predelih dopolnjujejo zbirko lesnatih rastlin. Drevesa in grmi pripadajo tako osnovnim botaničnim vrstam iz Evrope, Severne Amerike in Azije kot tudi kultivarjem, ki so bili vzgojeni v okrasne namene.
Arboretum Volčji Potok je v Sloveniji dobro znana ustanova, ki jo je širša slovenska javnost vzela za svojo. Arboretum je postal pomemben tudi za turistične skupine. Uvršča se med deset najbolj obiskanih turističnih ciljev v Sloveniji. Še vedno je največji obisk v času pomladanskega cvetenja tulipanov v aprilu in maju. Vedno bolj prepoznaven pa je tudi decembrski sprehod med lučkami. V letu 2024 je bilo zabeleženih 350 tisoč vstopov. Arboretum je odprt vse dni v letu od 8. ure do mraka.
Šestdeset let rododendronov v Arboretumu
Zgornji angleški park v Arboretumu Volčji Potok je cvetoč samo v maju. Ob robu gozda, pod mogočnimi drevesi in vzdolž skrivnostno zavitih poti, so posajene skupine rododendronov in azalej, ki vabijo, da se fotografirate z njimi.
V začetku 60. let prejšnjega stoletja so strokovnjaki iz arboretuma priskrbeli veliko semen in drugega razmnoževalnega materiala za vzgojo več kot sto različnih rododendronov. Seme, cepiče in potaknjence so pridobili in kupili v belgijskem arboretumu Kalmthout, v angleških vrtovih v Kewu in Wisleyju, v severnonemških drevesnicah, nekaj zanimivih sort je tudi iz čeških Prouhonic. Po prvih letih vzgoje v rastlinjaku in pod senčnico so začeli leta 1965 mlade rastline saditi na sedanje lokacije v zgornjem angleškem parku in ob jezeru bele magnolije. Nasad so potem dopolnjevali, največjo darilo za park pa je prispelo za praznovanje 50-letnice rododendronov v Arboretumu leta 2015. Na novo je bilo posajenih 240 rododendron - in to velikih grmov, visokih okrog dva metra. Pripeljani so bili iz znane severnonemške drevesnice. Še pred nekaj leti so rododendroni zacveteli šele po 10. maju, zdaj pa se množično cvetenje začne že med prvomajskimi prazniki.
Več kot 300 tisoč cvetov
V povprečju ima vsak starejši rododendron vsaj 300 socvetij, tako da skupaj lahko občudujemo več kot 300 tisoč velikih socvetij, ker je v vsakem socvetju po dvajset ali več cvetov, so v Arboretumu na ogled celi slapovi rododendronovega cvetja.
V nasadu je tudi nekaj sto japonskih azalej, večina pripeljanih iz specializiranih italijanskih drevesnic ob jezeru Maggiore. Japonske azaleje so nižje rasti, imajo majhne zimzelene listke in množico cvetov izredno živahnih barv. Ravno kontrast med svežo zeleno barvo gozdnega ozadja in intenzivnimi barvami azalej in rododendronov je edinstvena posebnost, ki jo lahko doživite v Arboretumu Volčji Potok.
Rododendrone iz narave slovensko imenujemo sleči, medtem ko je za gojene sorte bolj uveljavljeno strokovno ime rododendroni. Poznamo več kot tisoč vrst iz narave, ki uspevajo od ledenega severa do tropskega gozda, in ob divjih sortah še morje sort in križancev. Primerni so za parke, kjer dosežejo do 30 metrov višine (v Arboretumu do osem metrov), kot tudi za skalnjake, saj nekateri ostanejo pritlikavi. Največ pozornosti pritegnejo barve cvetov, od rožnate in ognjeno rdeče do nežno pastelnih odtenkov. Cvetovi so pogosto prelivajočih se barv in z drugobarvno risbo v notranjosti cvetov. Pozimi so priljubljeni zaradi bleščečih zimzelenih listov.
Kako do angleškega parka
Zgornji angleški park je od vhoda oddaljen približno dvajset minut hoje. Iti je treba mimo pristave in skozi zgornji rozarij. Ob izhodu iz rozarija že opazimo prve rododendrone. Svet rododendronov se odpre ob Jezeru bele magnolije, od koder nas veličastni cvetoči grmi vodijo v objem Zgornjega angleškega parka. Del nasadov rododendronov lahko vidimo tudi, če se odločimo za vožnjo z električnim vlakom.
