(POTEPANJA) Med vulkani in vetrom do šotora na strehi pekarne

Zapustili sva glavno prometno cesto, ki naju je vodila do mesta Puntarenas, in se s trajektom odpravili na polotok Nicoya na zahodni pacifiški obali Kostarike. Je eden najbolj znanih polotokov države, znan po dolgi obali, številnih rajskih plažah in zanimivi živalski raznovrstnosti.

Odločili sva se, da ubereva precej zahtevno bikepacking ruto Nicoya traverse, ki je dolga približno 300 kilometrov. Pot je bila zaradi neznosne vročine izjemno naporna, vsak dan sva si večkrat močili majici, ki sta nekaj časa hladili najini telesi, a se ponavadi posušili v manj kot pol ure. Prav tako je asfalt kmalu zamenjal makadam. Pred seboj pa sva imeli vsakodnevne strme klance in spuste, ki so bili zares brutalni. Včasih je bila tudi najlažja prestava žal pretežka, tako da nama ni preostalo nič drugega, kot da sva sestopili s kolesa in ga potiskali v klanec. Med potiskanjem sva kar naenkrat zaslišali zanimive zvoke, ki so prihajali iz gozdov, in čez nekaj trenutkov sva bili priča čudovitemu dogodku. Na drevo pred nama je splezalo petnajst opic. Kasneje sva izvedeli, da jim pravijo hrupne opice - nič čudnega, saj res oddajo zanimive zvoke.

Vsak zavoj ceste je bil pospremljen s petjem ptic. Njihova raznolikost je v tej državi izjemna. Največji izziv te poti pa je, poleg vročine in strmih klancev, brez dvoma bilo prečkanje rek. Kar trikrat sva namreč morali prečkati reko - in na srečo nama je voda segala zgolj do kolen, tako da sva se sezuli in nesli kolo na ramenih, nato pa še vso opremo. Trenutno je tukaj deževna doba in reke lahko zelo hitro narastejo. In tako je najin prijatelj, ki potuje z motorjem, želel prečkati reko nekaj dni kasneje po isti poti, a je zaradi močnega dežja tako narasla, da se je moral obrniti in ubrati daljšo pot.

Pot nama bo ostala v lepem spominu, saj je bila vožnja s kolesom po plažah nekaj posebnega, navdušilo pa naju je tudi divje življenje.

Na otoku dveh vulkanov

Ko sva zapustili polotok Nicoyo, naju je pot vodila do meje z Nikaragvo, ki velja za najcenejšo državo v osrednji Ameriki. V majhnem pristanišču San Jorge sva skupaj s kolesom skočili na trajekt, ki naju je odpeljal do otoka Ometepe. Ime Ometepe izhaja iz jezika Nahuatl, ki so ga govorili staroselci Srednje Amerike. Sestavljeno je iz dveh besed: "ome", kar pomeni dva, in "tepetl", kar pomeni gora ali vulkan. Tako Ometepe dobesedno pomeni "dve gori" ali "otok dveh vulkanov", kar popolnoma opisuje njegov značilen relief - dva mogočna vulkana, Concepción in Maderas, ki dvigujeta otok sredi jezera Nikaragva. Odločili sva se, da prekolesariva otok v celoti, upajoč, da bova lahko občudovali razglede na vulkana in njuno okolico. Žal sva imeli kar smolo z vremenom, deževna doba dela tukaj svoje. Že prvi dan sva doživeli močan naliv in vulkan Concepcón se je popolnoma zavil v meglo. Pot naju je vodila do domačina Manuela, ki nudi podporo kolesarjem. Tako sva lahko postavili šotor pod streho in imeli dostop do prhe. Med pogovorom nama je povedal, da je država "v zares slabi situaciji, saj vlada diktatura, ki se kaže v pomanjkanju svobode govora in medijev". Veliko univerzitetnikov je bilo izgnanih. Prav tako nama je zaupal zgodbo o tem, kako so se nune v samostanu v mestu Jinotepe uprle in zavrnile izobesiti zastavo vlade, zaradi česar so bile izgnane.

Pripovedoval je, da sta skupaj z ženo nekoč imela potujočo knjižnico in da je tako nudil otrokom možnost izposoje knjig, a je zaradi vlade moral zapreti posel in je tako ostal brez službe. Trenutno se ukvarja s prodajo tobaka, ki ga gojijo na otoku. Druženje z Manuelom je bilo za naju poučno, saj sva izvedeli marsikaj novega o zgodovini Nikaragve.

Naslednji dan sva nekaj prtljage pustili pri njem in se z malce lažjima kolesoma odpravili na izlet okoli vulkana Maderas. Bili sva šokirani nad tem, kako preprosto, težko in revno življenje živijo prebivalci otoka. Ukvarjajo se z živinorejo ter gojenjem banan, sladkornega trsa, kave in tobaka. Prav tako na otoku uspevajo kokos, papaja in mango. Veliko prebivalcev živi zelo skromno, v barakah in brez elektrike. Kljub temu so bili do naju zelo prijazni, naju pozdravljali in mahali v slovo.

Zahvalili sva se Manuelu za vso gostoljubnost in se podali naprej do najinega gostitelja Davida, ki nama je prav tako prijazno ponudil varen prostor oziroma streho za šotor in nama skupaj s svojo družino zvečer skuhal še večerjo. Skupaj z njegovim prijateljem, ki je vodič, smo se odpravili z motorji do rta Jezus Marija, kjer smo prijetno poklepetali in občudovali spektakularni sončni zahod. Naslednji dan sva zapustili otok Ometepe in se odpravili naprej.

Pot naju je vodila skozi samotne kraje, kjer sonce žge brez usmiljenja, nebo je modro in neskončno, vsaka senca pa za naju prava oaza. Zelo sva bili veseli in srečni, ko sva dosegli mesto León.

Obisk Leóna in pohod na Telico

Dan počitka v simpatičnem kolonialnem mestu León, drugem največjem mestu v Nikaragvi, nama je dobro del. Izkoristili sva ga za obisk čudovite katedrale, ki od leta 2011 spada v Unescovo svetovno dediščino. Hkrati je to največja katedrala v Srednji Ameriki. Sprehodili sva se po terasi, od koder se nama je odprl čudovit razgled na mesto in okoliške vulkane.

Naslednji dan sva se v lastni režiji odločili, da se poskusiva povzpeti na vulkan Telico, ki je na 1061 metrih nadmorske višine in je eden najbolj aktivnih vulkanov v državi. Pohod na vulkan je trajal sedem ur - vzpon nama je vzel štiri ure. Bilo je peklensko vroče, pot je bila slabo označena in zaraščena, tako da sva se vmes še dvakrat izgubili, a so nama domačini pokazali pravo smer. Na poti sva opazovali prizore, kot bi jih iztrgal iz preteklosti: kmetje so na tradicionalen način obdelovali zemljo, z lesenimi plugi in močnimi biki, ki so v prahu orali suho prst. Trdo garanje sva lahko od daleč samo občudovali. Zadnji del poti je bil še posebej naporen, saj ni bilo nikjer sence.

Ko sva končno dosegli vrh, naju je pričakal razgled, ki je odtehtal vsak korak. Od daleč sva opazovali rob kraterja, iz katerega se je rahlo kadilo, in si privoščili zasluženo malico. V večernih urah sva se vrnili nazaj v mesto, kjer sva potrebovali dan počitka, preden sva zopet sedli na kolo.

Skozi najnevarnejšo državo v Centralni Ameriki

Ko sva zapustili León, je pokrajina postala še bolj suha in malce dolgočasna. Kmalu sva dosegli mejo in vstopili v Honduras, ki velja za najnevarnejšo državo v Centralni Ameriki. Nevarno je predvsem glavno mesto, so nama povedali, zato se nisva želeli preveč dolgo zadrževati v večjih mestih v centralnem in severnem delu države. Honduras sva prečkali v treh dneh.

Prvi dan naju je gostil prijazen lastnik pekarne, ki nama je dovolil postaviti šotor kar na strehi pekarne sredi mesta in nama ponudil brezplačen obrok, ponoči pa sva imeli še varnostnika, ki je pazil to območje. Naslednji dan pa sva prenočili pri Rdečem križu, kjer naju je odprtih vrat pričakal gospod Jimmy, s katerim sva klepetali na dolgo in široko - o zgodovini države in trenutni situaciji ter o njegovih problemih. Zjutraj, preden sva zapustili državo, sva poskusili še njihovo tradicionalno jed baleada. To je mehka pšenična tortilja, ki je prepognjena na pol in napolnjena z različnimi sestavinami (sir, fižol, jajca …).

Salvador in pupusa

Salvadorja sva se zelo veselili, saj sva od mnogih popotnikov in kolesarjev slišali, da je v zadnjih letih doživel močan preobrat in je najvarnejša država v Centralni Ameriki - zahvaljujoč mlademu predsedniku Nayibu Bukelu, ki je leta 2019 sprožil obsežno kampanjo proti kriminalu in vplivnim tolpam, ki so kraljevale v državi. Mesta in ulice so tako postale varnejše. Prav tako sva slišali, da morava nujno poskusiti tradicionalno jed pupuso, ki naj bi bila odlična.

Kolesarjenje skozi Salvador nama je vzelo zgolj teden dni, saj gre za precej majhno državo. Ljudje so bili izjemno prijazni in so naju veliko pozdravljali ter nama mahali na ulicah. Veliko podporo so nama spet izkazali pri Rdečem križu, kjer sva prespali dvakrat. S kolesa sva opazili, da je veliko varnostnikov z ogromnimi puškami v rokah na vseh mestih in da so ljudje tukaj zelo zelo verni. Religija je namreč pomemben del njihovega vsakdanjika. In seveda sva pokusili tudi nacionalno jed pupuso. To je majhen okrogel polnjen kruh iz koruzne ali riževe moke, ki ga spečejo na vroči plošči. Najpogosteje je polnjen s fižolom, sirom ali svinjino in postrežen skupaj s kislo zeljno solato s korenjem in začimbami ter paradižnikovo omako. Na poti sva imeli priložnost opazovati, kako na vsakem vogalu ženske gnetejo testo in delajo pupuse.

Tik pred mejo pa sva doživeli zares lepo presenečenje. Po spletu okoliščin sva srečali slovensko družino, ki se je z otroki preselila v Salvador in naju je povabila v svoj dom na večerjo. Zelo zanimivo je bilo poslušati, kakšno se jim zdi življenje tukaj in kaj menijo o navadah in kulturi ljudi. Poslovili sva se in odpravili proti Gvatemali, osmi državi na najinem potovanju.

Antigua - prihod v srce Gvatemale

Prvi dan v Gvatemali sva doživeli izjemno gostoljubnost. Prespali sva na posesti La Combi. Tam sva spoznali lastnika, Javierja in Isabel, ki sta ustvarila res lep ogromen prostor za popotnike z vsega sveta. Javier je nakupil nekaj starih nevoznih avtomobilov in jih predelal v popotniška bivališča. Pravi, da mu je v življenju vedno šlo dobro in da bi rad tudi sam storil nekaj dobrega za druge ljudi, popotnike. In vse to, kar ponuja, je brezplačno oziroma na podlagi prostovoljnega prispevka. Zelo sva bili hvaležni za streho nad glavo - še posebej, ker je ponoči močno deževalo.

Psihično sva se poskusili pripraviti na to, kar naju je čakalo naslednji dan - 40-kilometrski klanec do Antigve, ki velja za pristno kolonialno mestece s tlakovanimi ulicami, ki odpirajo pogled na tri vulkane: Agua, Fuego in Acatenango. Spet sva se spogledali in si rekli, da bova, če sva že tukaj, poskusili splezati na enega od vulkanov. In tako sva se podali na pohod na vulkan Acatenango (3976 metrov), na katerem sva videli prizor, ki si ga bova zapomnili za vse življenje.

Kakšen je bil, pa izveste od ekipe The Bike Wanderers v naslednjem delu, približno čez en mesec.