(POTEPANJA) The Bike Wanderers: Ko potovanje postane zgodba o ljudeh in srčnosti

Slovo od Cartagene, Kolumbije in hkrati tudi od Južne Amerike je bilo kar nekaj dni v polnem teku priprav, kaj vzeti zraven na jadrnico, opraviti servis koles in poiskati zaščito zanju. Tako da nisva uspeli toliko razmišljati o tem, da nama je dejansko po sedmih letih le uspelo prekolesariti ta kontinent. Hkrati so bili ti dnevi zadnji v družbi najine prijateljice Lene iz Švedske. Nekako sva se z dnevi jadranja do Paname želeli posloviti tudi od nje. Na dan odhoda sva se zjutraj dobili s kapitanom, da sva v pristanišču zaščitili kolesa ter mu predali prtljago, ki jo je z majhnim napihljivim čolnom, tako imenovanim dingijem, odpeljal na jadrnico. Vso prtljago sva zbasali v štiri žaklje za riž, saj je bila to najcenejša oblika kovčka. Ja, na poti se je treba znajti.

Ko ura odbije osem zvečer, spoznava v pristanišču ostalih sedem sopotnikov. Glej, kako te preseneti življenje! Med potniki srečamo že znana obraza. Simpatičen par iz Nemčije, ki potuje z motorjem in naju je prehitel že na sredini Kolumbije, blizu puščave Tatacoa, bo sedaj z nama tudi na ladji. Mi, pomorščaki!

Ob prihodu na jadrnico nam kapitan v družbi svoje partnerice, ki je skrbela za vso hrano, preda nekaj navodil in pravil obnašanja na jadrnici, nato se razkomotimo v kabinah in že smo pripravljeni, da odrinemo ob polnoči. Končno naju zadene, da zapuščava Južno Ameriko. Ne moreva verjeti, da se to zares dogaja, vendar sva neizmerno veseli, da nama je uspelo. Veselje in srečo že po prvih urah jadranja na odprtem morju zamenjata slabost in omotica. Čeprav sva obe vzeli tableto proti slabosti, ta pri takšnem zibanju ne pomaga. Anja že tako ne prenese niti vožnje v avtu, jaz pa imam želodec za marsikaj, ampak očitno ne za jadrnico.

Slabost in Anjina vročica

Ob vsej neizmerni vročini v kabinah in slabosti sva komaj preživeli dva dni jadranja na odprtem morju. Tretji dan, ko smo se končno zasidrali na prvem izmed mnogih otokov otočja San Blas (oziroma Guna Yala), se najini telesi spravita k sebi toliko, da nama uspe obiskati otok in se potopiti v sinjemodre vode Karibskega morja. Nadvse zanimiv je podvodni svet našega planeta in ob mnogih koralah in majhnih ribah sva uspeli videti morskega psa. Še isti popoldan nas kapitan z dingijem odpelje na drug kraj, kjer se potapljamo bolj ali manj sredi morja. Po pol ure borbe, da nas močni valovi ne zarinejo med skale, se zelo neelegantno povlečemo v dingi in vrnemo na jadrnico.

Dober dan se konča zvečer, ko Anja zboli z visoko vročino. Takrat nama srčno priskoči na pomoč Charlie iz Nemčije, ki je zdravnica. Posumi, da je Anja zbolela za mrzlico denge. Medtem ko sem sama boljše, pri Anji ob vročini ponovno nastopi še slabost ob plutju do drugih otokov otočja Guna Yala, tako da otok Waisaladup raziščeva z Leno sami. Spoznava, kako živijo ljudstva otočja Guna Yala, in v spomin kupim barvito zapestnico, da vsaj malo podprem njihov preprost način življenja, ki ga je sodoben človek pustil že daleč za sabo v vsem potrošniškem vrvežu.

Obisk tretjega otoka izpustimo vse tri. Čeprav smo nedaleč nazaj v vodi srečali tudi krokodila, se z Leno odločiva zaplavati ob zasidrani jadrnici in skočiti s strehe, da bi se še zadnjič osvežili, preden zaplujemo proti odprtemu morju. Anja si od slabosti ne opomore niti takrat, ko končno dosežemo obmorsko vasico Puerto Lindo v Panami in s tem obeležimo prvi korak v Srednji Ameriki. Žal nama je, da sva se odločili iz Kolumbije v Panamo oditi z jadrnico, saj sta tudi kolesi plačali svoj davek, na njima se je namreč nabralo nekaj rje. Ampak sedaj je, kar je.

Že dan prej, preden smo dosegli kopno in ko sva končno ujeli mobilni signal, sva rezervirali sobo v glavnem mestu Paname (ki je Panama!), saj sva vedeli, da preprosto nisva sposobni kolesariti iz Puerta Linda. Anja se je morala pozdraviti, morali sva do zdravnika. In s koles je bilo treba spraviti vso rjo. Obisk zdravnika v glavnem mestu je razkril, da je Anja zbolela za gripo, tako da je bilo okrevanje še kako nujno, pa tudi obe sva se še zibali od ladje, čeprav sva bili že solidno na kopnem. Z zadnjim sprehodom z Leno čez stari del mesta sva se od nje poslovili in po nekaj dneh je bil čas, da se po res dolgem premoru vrneva na kolo in začneva pisati nove zgodbe v prvi državi na drugi strani Karibskega morja.

Vročina, izzivi in gostoljubje na poti skozi Panamo

Za ponovni začetek kolesarjenja sva izbrali nedeljo, saj naj bi bilo najmanj prometa čez most dveh Amerik in na splošno na cesti. Prečkanje slavnega mostu, ki simbolično povezuje Severno in Južno Ameriko, nama je malce odprl tudi pogled na vstop v sloviti Panamski prekop. Za trenutek sva se ustavili in ga občudovali z vrha mostu. Res je bil velik zgodovinsko-politični in inženirski projekt, ki Panami prinaša veliko denarja, čeprav večina prebivalcev, ki sva jih kasneje srečali, meni, da ta denar "izginja". Zdi se, da se vsi pritožujemo glede enakih stvari, vseeno od kod prihajamo. Tako bi lahko diplomatsko rekli, da koristi od dobička od Panamskega prekopa niso enakomerno razporejene.

Po prečkanju mostu se pred nama odpre dolga avtocesta, po kateri sva imeli mnogo časa - v prvi polovici kolesarjenja čez državo - bore malo stranskega pasu, tako da sva bili vsak večer srečni, da sva dan zaključili v enem kosu. Grozno je, ko občutiš silo tovornjaka, ki te za las obide in ti za nameček še potrobi, ko je ravno na sredini prevzema, da te še zvok troblje dodatno pretrese.

Panameriška avtocesta je bila vroča, vila se je kot kača v daljavi in nikakor ni bila samo ravnina. Kadar pa se je začuda pojavil stranski pas, je bil poln stekla in ostankov počenih gum tovornjakov. Ena sama loterija, ali prodreva naprej ali ne.

Vročina je bila eden tistih faktorjev, ki je iz naju črpala moč skozi cel dan, čeprav sva si majico zmočili na vsaki bencinski črpalki. Pa vendar, v Panami sva naleteli na dobroto gasilcev in policistov, ki so nama dali streho nad glavo. Prav tako nama je pomagalo še nekaj drugih dobrih ljudi.

V mestecu Santiago, ki je dejansko na polovici Paname, naju je v svojo moto počivališče za kar dva dni sprejel David, ki je pravkar priletel domov iz Zambije, kjer dela kot strokovnjak za miniranje. Kljub 50-urnem potovanju je nabral moči za druženje in nama predstavil tudi svojo družino in prijatelje. Tako sva v družbi popotnika Samija iz Sirije dodobra uživali njegovo gostoljubje in se uspeli spočiti za en dan ter obiskati tudi zelo zanimiv interaktivni center o Panamskem prekopu, kjer sva veliko izvedeli o zgodovini gradnje ter spoznali politično in tehnično plat tega inženirskega dosežka.

Ostala nama je še druga polovica države. S turističnega vidika sva si imeli plan ogledati otočje San Blas, obiskati stari del glavnega mesta in obiskati vsaj muzej o prekopu. Druga polovica države pa je bila namenjena naključnim avanturam. Nedolgo tega sva v Santiagu komentirali Davidu, da sva dobili občutek, da so ljudje v Panami v primerjavi s Kolumbijci precej hladnejši. Redki pozdravijo, ko jih ogovoriš, so prijazni, ampak večina jih ne animira pogovora. In čeprav nama je rekel, da ne bova doživeli, da se bo kdo na cesti ustavil in naju ogovoril, je gospa Marisol iz drugega največjega mesta v državi dokazala drugače.

Ravno sva se sredi dneva spuščali po hribu navzdol, ko na odstavnem pasu zagledava avto in ob njem gospo. Ustavi naju in ogovori, polna zanimanja in veselja. Kot medicinska sestra ve, da to, kar počneva, zahteva veliko fizičnega napora. Povpraša naju, kam sva namenjeni. In poglej, no, Marisol nama v mestu ponudi streho nad glavo! Izjemno hvaležni sprejmeva ponudbo in hkrati upava, da nama uspe priti do njenega doma. Ženeva se po vroči cesti in tik pred temo nama le uspe priti do njene hiše, kjer naju pričaka še z večerjo in sladico. Kaj več si lahko človek še zaželi! To je to, dobri ljudje na najini poti nama res barvajo to potovanje v najglobljem pomenu besede. Še njen kuža pitbul, ki sliši na ime Titan, se izkaže za nežno dušico, ki nama dela družbo pozno v večer.

Kolesarska avantura skozi mejo v objem Kostarike

Zjutraj je napočil čas, da se odpraviva naprej. Plan je bil, da se ustaviva tik pred mejo in jo naslednje jutro prečkava na poti v Kostariko. Tako da je bil pred nama še zadnji dolg dan na panameriški cesti, ki je terjala svoj davek - eno predrto zračnico. Prespiva v najcenejši nastanitvi in zgodaj zjutraj se odpraviva proti meji. Mejo so pred nekaj časa prestavili štiri kilometre naprej v Kostariko, tako da sva se na starem mejnem prehodu samo poslikali in z zadnjimi dolarji kupili še nekaj za na pot. Pred prečkanjem meje so morale najine torbe skozi skener, pregledana je bila tudi najina kri - če sva se slučajno okužili z malarijo.

Za vstop v Kostariko moraš imeti dokaz, da jo boš zapustil, preden se ti izteče vizum - na primer letalsko karto. Nama so prijazni mejni kontrolorji to spregledali, saj sva imeli kolesi in plan za naprej, in so naju spustili v državo. Olajšano zapustiva mejno kontrolo in si v naslednjem mestu še urediva sim-kartico ter dvigneva nekaj denarja. Tukajšnja valuta je kostariški kolon, nadvse lep denar z barvitimi poslikavami, ki je zelo odporen na obrabo, saj je narejen iz polimerja. Tako je lep, da ga je škoda zapravljati. Še isti dan kljub neizmerni vročini, ki se je le še za kanček okrepila, skupaj z najinim gostiteljem Juanom doseževa njegovo posest. Juan je star 68 let, upokojen, a izjemno aktiven. Razkaže nama svojo veliko posest, ki jo sam vzdržuje. Neizmerno sva bili veseli njegovega gostoljubja, druženja z njegovo družino in odlične hrane. Zjutraj nama Juan pripravi še tipičen zajtrk, gallo pinto oziroma pisanega petelina - riž, črni fižol in umešana jajca. Za povrh pa spijeva še svežo kokosovo vodo. V slovo naju Juan s kolesom pospremi delček poti.

Še isti dan nama skozi številne nasade palm, iz katerih pridobivajo palmovo olje, uspe prikolesariti do morja. Varno prespiva na plaži, saj sva se spoprijateljiti s prodajalcem raznoraznih stvari, ki svojo stojnico varuje tudi čez noč in je tokrat varoval še naju. Ljudje so res prijazni, a ko ta država le ne bi bila tako draga! Kostariko njena bujna vegetacija dela "sanjsko" in na vsakem koraku so agencije, ki te spodbujajo k nakupu "sanjske hiše". Pa vendar je vse to svetlobna leta od najinega budžeta. In ker tudi sonce tu z leti ne bo nič manj močno, raje prisegava na domače letne čase.

Naslednja dva dni prespiva v uradnem kampingu. Prvi je rustičen v vsem svojem pomenu, čeprav bi za takšno ceno (10 evrov na osebo) v Južni Ameriki dobili kakšen lep hostel. Tudi drugi kamping ter hkrati eden in edini, ki še obratuje, saj so se lastniki ostalih odločili prodati posesti za gradnjo luksuznih hiš, je bil nadvse preprost. In spet naletiva na prijeten par, ki vodi ta kamping. Dejansko nama prepustita svojo posteljo, kuhalnik in še jajce za zajtrk. Poklon dobrim ljudem. Zjutraj imava manj stvari za pospraviti in še na varnem sva imeli kolesi znotraj njune utice. Utrujeni od neprekinjenega večdnevnega kolesarjenja zaspiva zelo zgodaj.

Proti sanjskim plažam Kostarike

Naslednje jutro naju čakata kar razgiban profil in plezanje, pa vendar sva uspeli kljub ogromnemu prometu zbrati še zadnje moči in doseči mesto Puntarenas, kjer se bova po počitku s trajektom odpeljali do polotoka Nicoya. Čas je, da se odmakneva od glavnih cest in se odpraviva na bikepacking ruto, imenovano Nicoya traverse, ki naju bo vodila čez sanjske plaže prelepe Kostarike.

Do naslednjič!