(POTEPANJA) Po Trampolinu smrti do vrat Amazonije

V predhodni uvodni reportaži sva bili ravno na poti na Smrtonosno cesti (Trampolín de la muerte). Ta znamenita cesta se vije iz vasi San Francisco (regija Nariño) do mesta Mocoa (regija Putumayo); dolga je približno 80 kilometrov in ima velik zgodovinski pomen. Zgrajena je bila leta 1930 kot vojaška in logistična pot, ki je povezovala oddaljene in težko dostopne regije Kolumbije z večjimi mesti. Zgradili so jo vojaški inženirji, civilni delavci in zaporniki. Danes še vedno omogoča dokaj hitro povezavo med temi mesti; čez pet let pa je predvidena otvoritev hitrejše in mnogo varnejše ceste do mesta Mocoa. Midve sva bili izjemno veseli, da sva lahko izkusili vožnjo po tej slikoviti cesti, ki naju je prvič na tej odisejadi popeljala preko Andov.

Od kod ime Trampolin smrti

Nekateri cestni odseki so tako ozki, da komaj zadostujejo za en avto, srečanje dveh vozil pa je skoraj nemogoče. Zaradi obilnega deževja pa se dodatno sprožajo številni plazovi, kar razmere še dodatno poslabšuje - eden najhujših sega v leto 1989, ko je v plazu izgubilo življenje tristo prebivalcev. Sami sva se na tej cesti vseeno počutili varno in se naužili globokih razgledov na andske gozdove ter uživali ob prečkanju mnogih slapov ob cesti.

Trampolin sva - v družbi najine prijateljice Lene iz Švedske - prekolesarili v dveh dneh, saj nisva želeli hiteti. Prenočišče sva našli v zapuščeni hiški ob poti, ki je bila najino varno zavetje pred dežjem. Le dan zatem, ko sva se iz višav spustili proti vratom amazonskega dela Kolumbije in ko je hladno gorsko podnebje zamenjala neizprosna vročina, sva iz lokalnih novic izvedeli, da se je zaradi obilnega deževja utrgal zemeljski plaz, ki je popolnoma ohromil promet. Šele takrat sva zares dojeli, kako zelo sva lahko srečni, da sva pot zaključili pravočasno in brez zapletov.

Zgodovina, vklesana v kamen

Po počitku v hiši kolesarjev Jager blizu mesta Mocoa smo se skupaj z Leno odpravile proti mestecu San Agustín, kjer je največje arheološko najdišče v Kolumbiji. Namestile smo se v zelo prijetnem hostlu, ki ga je vodil izjemno topel starejši par. Od tam smo se peš odpravile do najdišča El Tablón in La Chaquira. Prvo je majhno arheološko najdišče z zelo dobro ohranjenimi kamnitimi kipi, ki predstavljajo človeške figure in mitološka bitja, drugo pa najbolj znana razgledna arheološka točka v regiji z vklesanimi figurami v skalne stene nad kanjonom Magdalene, najpomembnejše reke v državi. Razgled je bil fantastičen, kraj je izžareval mistično lepoto.

Od mesteca San Agustín nas je pot vodila do naslednjega najdišča Altos de los Ídolos, ki je bilo pokopališče agustinske elite. Ogledale smo si kiparske figure s kompleksnimi simboli in več grobnic z barvno poslikanimi stenami. Tukaj je tudi največji kamniti idol, visok sedem metrov. Po dovoljenju varnostnikov v arheološkem najdišču smo šotor postavile tik ob vhodu in zjutraj odkolesarile proti predzadnjemu najdišču Altos de las Piedras, kjer imajo figure bogato ikonografijo in predstavljajo duhovne vodnike božanstva in zaščitnike. Prav tako so tu grobnice, ki nakazujejo zapletene obredne postopke. Vsa našteta najdišča si lahko kot tujec ogledaš za 14 evrov.

Do zadnjih arheoloških najdišč, Tierradentro, sva načrtovali vzeti prevoz iz mesta La Plata, vendar sva morali načrt opustiti. Več domačinov, pa tudi policija, nama je odsvetovalo potovanje do najdišč, saj na poti prihaja do napadov gverilcev (oborožene uporniške skupine, tesno povezane s trgovino z drogo), ki bi nas lahko oropali ali, še huje, ugrabili in zahtevali odkupnino. Ali je to res ali ne, se nisva želeli prepričati na lastni koži, zato sva mesto La Plata - kjer se je tri tedne pred najinim prihodom zgodil gverilski bombni napad - zapustili že naslednji dan.

Pesek in zvezde

Pedale sva odvrteli proti puščavi Tatacoa. Vedno bližje sva bili tej sušni tropski pokrajini, bolj je sonce pripekalo in najin kolesarski števec je pokazal 50 stopinj Celzija. Tako sva na poti iskalu senco pod vsakim drevesom in v puščavi pod ogromnimi kaktusi. Z zadnjo zalogo vode in od sončne kreme lepljivim telesom sva prispeli v uradni kamp, ki je sredi te suhe pokrajine imel celo bazen in solarno električno energijo. V šotoru sva si privoščili hladno prho. V kampu so črpali vodo iz podtalnice in jo hranili v ogromnih zbiralnikih. Zaradi podnebnih sprememb je bilo letos precej dežja, zato oskrbnik kampa ni bil pretirano zaskrbljen zaradi zaloge vode. Kljub temu sva se odločili ravnati z vodo previdno - ne nazadnje sva bili v puščavi.

Še isti večer sva si želeli v enem izmed astronomskih observatorijev opazovati zvezde, vendar so oblaki zakrili zvezdnato nebo. Odločili sva se, da srečo poizkusiva naslednji dan. V zgodnjih jutranjih urah sva si ogledali pokrajino Cuzco, ki je znana po rdečkastih kanjonih. Enourni sprehod po tej labirintni pokrajini pod pripekajočim soncem je razkril, kako neprijetno bi se bilo izgubiti v takšni pokrajini, a hkrati je obiskovalce očarala s svojimi mehko valovitimi hribčki in razpokanimi tlemi. Po sprehodu sva se ohladili z raspadosom (postrganim ledom s sadnim prelivom) in se kasneje okopali v bazenu, tokrat brez slabe vesti in neskončno hvaležni za to razkošje.

Napočil je večer in ponovno sva poskusili srečo z opazovanjem zvezd. Tokrat nam je bilo vreme naklonjeno. Tatacoa je odličen kraj za opazovanje zvezd, saj je zelo malo svetlobne onesnaženosti in suho ozračje ponuja izjemno vidljivost zvezd. S pomočjo univerzitetnega profesorja astronomije sva izvedeli več o zvezdah in videli tudi Južni križ, ki ga pri nas doma zaradi njegove deklinacije ne moremo videti. Skozi različne teleskope sva podrobno opazovali Lunino površje - sence, kraterje in brazde, ki so delovali kot pogled v drug svet. Bilo je magično.

Ljudje, ki presenetijo

Željni hladnejših krajev sva zapustili puščavo Tatacoa in končno so sledili dnevi, ko ni bilo veliko višincev in je števec na koncu dneva pokazal tudi 80 kilometrov. Ja, drveli sva nazaj proti andskemu gorovju. Tako sva po nekaj dneh ravnine, vročine in popikani od komarjev skušali obiti mesto Ibagué, za katero sva od drugih kolesarskih popotnikov izvedeli o nekaj slabih izkušnjah. A vendar so zadnji dolgi dnevi terjali utrujenost in v iskanju varnega prenočišča ob prometni cesti, ki se je vila ob obrobju mesta, sva na kolesarski stezi ustavili skupino tekačev, ki so nama zgolj v nekaj minutah spodnesli vse slabe izkušnje o tem mestu in ljudeh. S svojo prijaznostjo, odprtim srcem in izkušnjami so nama ne le odprli vrata za več dni v svoj dom v predmestju Ibaguéja, temveč so nama razširili obzorja o tej državi, kulturi in tukajšnjih ljudeh. Vsaka mesta na svetu imajo svoja nevarna območja, vendar vedno obstaja možnost, da naletiš na dobre ljudi, ki ti povrnejo mir in dajo zaupanje v nadaljnje potovanje. Zaupali sva jim, se naužili njihove družbe in se z lokalnim avtobusom odpeljali raziskat delček mesta.

Še zadnjič čez Ande

Po nekaj dneh počitka in razvajanja v predmestju Ibaguéja je bil čas, da pedale še zadnjič zavrtiva prek Andov. Strmi klanci so naju ponovno utrudili, za nameček pa sva v enem samem dnevu doživeli tri letne čase. A gore imajo svoj čar, v njih čas teče počasneje, pogledi segajo visoko in ljudje so bolj preprosti, umirjeni in povezani z naravo.

Pot naju je vodila skozi serijo kratkih ozkih tunelov po makadamski cesti navzgor mino slapov, nasadov banan in okoliških kmetij. A že po prvih kilometrih naju ustavi kmet, z lopato in mačeto v rokah, in opozori, da naj počakava ob hiši, saj ravno lovijo dva lopova, ki naj bi prihajala na motorju po poti navzdol. Zmedeni in rahlo prestrašeni se odpeljeva za hišo in radovedno pogledujeva proti cesti. Mine nekaj časa in moški se ponovno pojavi. Pove nama, da roparja ne kradeta z orožjem, temveč sta v več trgovinah nakupovala s ponarejenim denarjem. In sedaj so ju iskali vsi možje z okoliških kmetij. Počakava še nekaj časa, nakar se odločiva nadaljevati pot navzgor - še z dvema domačinoma na kolesih. Skupaj predebatiramo, kako takšni nepridipravi kratijo mir drugim ljudem. Po nekaj kilometrih se ločimo, ko mimo pridrvi policija na motorju ...

Utrujene noge naju po prvem prelazu ustavijo pri kmetiji, kjer povprašava za kamp, ki ga kaže zemljevid, a nam prisrčen par prijazno pove, da kamp ne obstaja, ampak da nama z veseljem ponudita prenočišče v svoji hiši. Brez oklevanja sprejmeva povabilo in kaj kmalu se izkaže njuna kmetija kot točka, kjer se je zbrala večina moških, ki so iskali roparja in so ju tudi ujeli in predali policiji, čeprav bi najraje sami obračunali z njima. Zadovoljijo se z zažigom njunega motorja ... Z dobrim spancem si v preprosti postelji nabereva moči, da naslednji dan znova zagrizeva čez Ande. Pot naju ob vulkanu Cerro Machín preseneti s termalnim kopališčem, ki je še tako prijalo utrujenemu telesu. S tem si pridobiva moči, da zmoreva do drugega vrha in se spustiva do vasice Toche, kjer se v daljavi majejo voskaste palme, prepoznavna kolumbijska drevesa.

Prihod v Salento

Lokalci naju opozorijo na izjemno slabo in strmo cesto proti Salentu, vendar naslednje jutro optimistično zavrtiva pedale. Ja, tokrat so se opozorila pokazala za resnična. Cesta je polna kamenja, lukenj in zelo strma. Ker ni nobenega prevoza, ki bi naju odrešil, vztrajno potiskava kolesi cel dopoldan v hrib in nekako prilezeva do hišice, skrite za hribom, kjer nama lastnica vlije upanje, da je najhujši del poti mimo ... Kupiva nekaj sladkega za potešitev žeje in v upanju, da sta pred nama le še navaden klanec in lepša pot, odrineva naprej. Plan je doseči divji kamp s pogledom na že omenjene prečudovite visoke voskaste palme. Po poti naju začnejo prehitevati lokalni kolesarji, ki se s praznimi kolesi mučijo v klanec. Ne morejo naju prehvaliti, kako sva močni, pošaliva se, da je njim veliko lažje v hrib brez prtljage in da naj naju porinejo navzgor.

Sonce se je že skrivalo za hrib, ko sva dosegli želeni kamp. A ker je bil na zasebni posesti oziroma pašniku, sva se z Leno peš odpravili še kilometer navzdol do lastnika, ki nama je šele po barantanju za ceno dovolil postaviti šotor. Kupili sva še njihov domači sir, ko lastnik reče, da bo za nama poslal fanta, da nama odpre vrata na pašnik. Počasi hodiva po cesti navzgor in zaslišiva motor, ozreva se in vidiva fanta, ki je od kmetije prihajal proti nama. Ustaviva ga, da naju zapelje. Dosti je bilo rekreacije za danes, in kot je tukaj zelo v navadi, da se na motorju prevažajo trije ali celo štirje, se oprimeva fanta in skupaj odbrzimo do pašnika. Končno se lahko spočijeva ob izjemnem pogledu na palme, ki zrastejo vse do 60 metrov visoko in so najvišje na svetu.

Naslednje jutro se je najina spremljevalka Lena zbudila s hudo slabostjo in nekako nam je uspelo dobiti prevoz zanjo, midve pa sva pot nadaljevali s kolesi še zadnjih sedem kilometrov v klanec. Izmučeni sva dosegli zadnji vrh Andov (3378 metrov), presrečni, da je najino telo bilo sposobno prenesti napore zadnjih dni. Sledil je le še dolg spust do kolonialnega mesteca Salento.

Počitek in še kaj, a več o tem naslednjič.