(POTEPANJA) Po kavnih poteh do zadnjih vetrov Kolumbije

Po dolgem in blatnem spustu iz Andov sva prispeli v kolonialno turistično mestece Salento, pravi biser kavne regije (eje cafetero). Leži na nadmorski višini 1900 metrov, kar mu daje prijetno, dokaj sveže gorsko podnebje. Kraj je znan po barvitih hišah, lesenih balkonih, okrašenih z rožami, in pravljično pokrajino. Končno je napočil čas za zaslužen premor. Kolesi sva za nekaj dni postavili v kot in se odpravili raziskovat naravo, tradicionalno kulturo in pa seveda - najboljšo kavo.

Tako sva se, med drugim, odpravili do lokalne kmetije Ocaso na vodeni ogled pridelave kave. Izkušnja in sam ogled sta bila nadvse zanimiva, saj sva dobili vpogled v proces pridelave kave od rastline do skodelice. Za začetek nam je naša vodnica podala ročno pletene košarice, ki smo si jih zapeli okoli pasu, in se odpravili do kavnih nasadov. Obiranje je bilo v polnem pogonu in tako sva imeli priložnost izkusiti, kaj pomeni obirati kavo. Obiranje je ročno in selektivno, pobirajo se samo popolnoma rdeče zrele češnje. Morava priznati, da gre za izjemno naporno fizično delo v ekstremnih pogojih - vročina, vlaga in polno komarjev vsepovsod. Videli sva delavce, ki to počnejo dvanajst ur na dan. Za tri kilograme obrane kave jim plačajo en evro. Izvedeli sva, da tisti najbolj izkušeni obiralci oberejo na dan tudi do 200 kilogramov kave. V povprečju pa delavec nabere 100 kilogramov dnevno, za kar prejme 33 evrov. Res nehumano delo v nepredstavljivih pogojih.

Po obiranju sledijo pranje, sortiranje, odstranjevanje lupine in nato fermentacija, pri čemer se razvijejo specifične aromatične lastnosti kave. In potem znova pranje in sušenje, ki traja več dni. Za konec posušena zrna hranijo v skladiščih, nato jih oluščijo in pripravijo za izvoz. Nisva si predstavljali, da je proces tako kompleksen in dolg. Na koncu sva doživeli še degustacijo in morava priznati, da je kava popolnoma drugačna od tiste, ki smo je vajeni v Sloveniji. Nadmorske višina, na kateri raste (1800 metrov), zelo vpliva na izrazito "kislost", ki preseneti ob prvem požirku. Kava je lažja in bolj nežna in morda je prav to razlog, da jo Kolumbijci pijejo ves dan, pogosto tudi pozno popoldan ali zvečer, ne da bi jih skrbela nespečnost.

Obisk kavne regije nama ni ponudil le vpogleda v to, kako nastane kava v skodelici - od zrna do zadnjega požirka -, temveč naju je naučil, da je kava tukaj mnogo več kot le pijača. Je del vsakdana, druženja, dela in počitka.

Med andskimi vasmi

Konec počitka. Zopet sva bili na kolesih in pred nama so se znova vili dolgi, strmi klanci, ki jim ni in ni bilo videti konca. Brez dvoma je za naju od vseh držav, ki sva jih prekolesarili v Južni Ameriki, Kolumbija tista, kjer noge najbolj trpijo. Pot naju je vodila skozi še eno barvito turistično vasico Filandia in potem mimo nasadov sladkornih trsov in bananovcev do mesta Riosucio. Tam sva globoko vdihnili. Čakal naju je namreč 30-kilometrski vzpon po mirni, manj prometni makadamski cesti. Po dolgih urah znojenja sva veseli in srečni dosegli vrh. Razgled je bil dih jemajoč.

Naslednji dan naju je čakal dolg, blaten spust, ki naju je pripeljal do mesta Jardín. Velja za eno najlepših in najbolj ohranjenih kolonialnih mest v državi. Tam sva sicer doživeli manjši šok, ko so nama domačini povedali, da so na tej mirni, samotni cesti, ki sva jo prevozili, policisti marca letos zasegli tovornjak s 700 kilogrami droge. Ti andski gozdovi resnično skrivajo marsikaj, od tropskih ptic do bolj temnih plati realnosti. In žal je realnost ta, da so nezakonite dejavnosti še vedno del teh odročnih krajev. Kasneje sva od domačina izvedeli še eno zanimivost. Samotna pot, ki sva jo prekolesarili, oziroma pot, kjer so zasegli drogo, je bila pred letom 2006 zaradi delovanja gverilskih skupin tako zelo nevarna, da nihče ni potoval po njej, ne domačini ne turisti. Sami se v nobeni točki nisva počutili ogroženi in sva zares uživali v zvokih narave in svobodi, ki jo takšne odročne ceste prinesejo. Od Jardína naju je pot vodila med kavnimi nasadi po glavni cesti do mesta Santa Fe de Antioquia, kjer sva zopet postavili kolesi v kot in se odpravili z avtobusom do mesta Medellín. Zakaj ne s kolesom? Pri potovanju s kolesom se vedno izogneva večjim mestom, saj so ta zelo kaotična, stresna in neprijetna za kolesarja. Kolesi sta tako taktično ostali v vasi.

Medellín in Comuna 13

Po dobri uri vožnje z avtobusom sva prispeli v drugo največje mesto v Kolumbiji, Medellín, ki je hkrati prvo mesto v državi, kar zadeva razvoj, modernizacijo in družbeno preobrazbo. Med drugim je edino mesto v državi, ki se ponaša z modernim metro transportom. Na začetku je bil velik šok priti iz mirnih vasic in neokrnjene narave v mesto, ki šteje čez štiri milijone ljudi. Najin obisk je trajal tri dni in največji vtis je na naju pustil obisk Comune 13/San Javier. Gre za sosesko, ki je v 80. in 90. letih veljala za eno najnevarnejših območij Medellína. Prebivalci, večinoma iz socialno ogroženih skupin, so se težko uprli vplivu narkokartelov in oboroženih gverilskih skupin. Te so območje izkoristile zaradi njegove strateške lege, povezave med podeželjem in mestom ter dostopom do morja. V tistih časih so bili streljanje, izsiljevanje in ugrabitev del vsakdana in prebivalci so se pogosto bali zapustiti svoje domove. Država ni imela vstopa v to območje in ljudje so bili prepuščeni sami sebi. Leta 2002 pa se je zgodil preobrat.

Vlada je želela vzpostaviti nadzor nad območjem in tako je 16. oktobra 2002 izvedla operacijo, ki jo je poimenovala Orion. Šlo je za vojaško-policijsko akcijo z več tisoč vojaki, helikopterji in oklepniki. Najin vodnik nama je med ogledom soseske pojasnil, da je bil to največji masaker v zgodovini Kolumbije, ki je pustil globoke psihološke in družbene posledice. V tej operaciji so se zgodile množične aretacije, usmrtitve civilistov, izginilo je več ljudi.

Umetnost kot zdravilo: začetek preobrazbe

Po tej travmatični izkušnji je bilo prebivalcem vsega dovolj. Namesto orožja so prijeli za spreje in čopiče in tako je umetnost postala način izražanja in zdravljenja. Tudi glasba in ples sta postala del vsakdana in hkrati glas upanja in upora. Med ogledom Comune 13 sva videli zares čudovite stenske poslikave, ki pripovedujejo zgodbe o nasilju, ljubezni, izgubi in upanju. Videli sva tudi mlade, ki so vadili na ulicah za prihajajoč hip hop nastop. Med vodenim ogledom nama je vodnik povedal, kako se kot otrok ni smel igrati na igrišču, saj so bile teritorialne meje med oboroženimi skupinami močno začrtane, in kako je njegov "notranji otrok" danes srečen in se smeji, ko vidi, kako se otroci prosto in svobodno igrajo na istem igrišču. Čeprav danes to območje množično obiskujejo turisti in sva videli zgolj majhen del te soseske, si bova ta dan zagotovo zapomnili, saj naju je globoko ganil. Kjer so včasih govorile puške, danes govorijo barve, ples in umetnost.

Spust in ravnina do Cartagene

Zapustiva Medellín in se vrneva do najinih koles, ki sva jih že kar malce pogrešali. Nanje naloživa opremo in se spet podava na pot. Najprej malo klanca in nato 40 kilometrov spusta vse do karibske obale. Kako sva bilo veseli, ko sva po dobrih treh mesecih kolesarjenja in neštetih klancih končno zagledali morje. Žal pa cesta ni speljana ves čas ob morju in sva izkoristili možnost, ko sva se lahko namočili v Karibskem morju, ki naju je dodobra presenetilo. Optimistično sva pričakovali osvežitev, a voda je imela 30 stopinj, brez kančka hladu. Kot da bi stopil v veliko kopel. Imeli sva občutek, kot da se ta karibska vročina, ki sva jo doživljali na kolesu, nadaljuje tudi pod gladino.

Pot naju je nato vodila po neskončni ravnini, na vsaki strani ceste pa so naju spremljali bananovci in nasadi palm, iz katerih pridobivajo palmovo olje. Neučakani in že pošteno naveličani gostega prometa sva komaj čakali, da ga zagledava. In tako se je v nekem trenutku pred najinimi očmi pojavil napis Cartagena de las Indias. Globoko vdihneva in si rečeva: "To je to. Prišli sva, uspelo nama je."

Zbogom, Kolumbija

Po dobrih treh mesecih sva tako prispeli na sever države, v Cartageno, kjer se najino kolesarjenje po kontinentu Južne Amerike zaključuje. Pot je bila dolga, glede na to, da sva začeli leta 2018 na skrajnem jugu Argentine in potem zaradi covida pot prekinili leta 2020. No, po sedmih letih nama je uspelo. Skupaj sva prikolesarili približno 15 tisoč kilometrov, od tega 2614 kilometrov na trenutnem potovanju. Od tu bova kolesi naložili na jadrnico in se mimo otokov San Blas odpravili do Srednje Amerike.

Kolesarjenje po Kolumbiji je za naju bil velik izziv, saj so klanci dolgi in veliko bolj strmi kot v drugih državah Južne Amerike. Prav tako je bil velik izziv klima. Ko sva se spustili pod mejo 1500 metrov, sta bili vročina in vlaga neznosni. V tistih trenutkih sva bili res hvaležni za vse naravne sokove, ki jih ta zemlja ponuja, in za vse nove sadeže, ki sva jih lahko okušali.

Sedaj pa jadrnica in potem novim državam naproti. Več o tem pa naslednjič.