Čeprav je uradna prestolnica nemške zvezne dežele Turingije Erfurt, je Weimar zagotovo njeno kulturno-umetniško srce. A Goethejevo mesto je bilo šele na polovici naše nemške poti, zato smo hitro nadaljevali proti severu. Za pomoč smo tokrat poprosili kar umetno inteligenco. Kje naj se ustavimo na poti do Hamburga, kjer sem imel dogovorjen poslovni šahovski sestanek. (Hamburg je evropsko računalniško šahovsko središče, sedež podjetja Chess-Base, kjer so že pred tremi desetletji prvi na svetu začeli urejati podatkovne zbirke partij in so na tem področju še danes brez konkurence.)
Saška avantura
Prvi predlog, ki smo ga z veseljem sprejeli, je bilo mestece Quedlinburg, že v deželi Saška-Anhalt. Prvič na naši poti smo se, vsaj teoretično, srečali z gorovjem. Quedlinburg naj bi ležal na obrobju gorovja Harz, ki pa ga, naj smo še tako napenjali oči, nismo videli. Polja, polja, majhni, lično urejeni kraji. In hitrostne omejitve, ki jih - če po Nemčiji ne drvite po avtocestah, pač morate vzeti v zakup.
Quedlinburg je kot korak v srednji vek. Mesto je prepredeno z ozkimi uličicami in več kot tisoč ohranjenimi lesenimi hišami, ki pripovedujejo zgodbo več stoletij. Tukaj nekje naj bi bili pokopavali saške kralje, a zanje nismo imeli časa. Imenitne hiške in ulice, kot jih ne vidiš nikjer drugje, so mestu prinesle uvrstitev na Unescov seznam. In čeprav tam ni ničesar konkretnega, na kar bi se ob tem sklicevali, ti že po kratkem sprehodu postane jasno vse. Počutiš se namreč, kot da si vstopil v časovni stroj, ki te je zabrisal daleč nazaj, v 14., morda 15. stoletje. Ali še dlje, morda v 10. stoletje, ko je bilo mestece zelo pomembno središče, saj so tu domovali saški kralji Ottoni.
Naša naslednja postaja, prijazno mestece Soltau, leži že v naslednji pokrajini, Spodnji Saški. Soltau danes slovi predvsem kot zdravilišče. Že ime pove, da je vse skupaj povezano s soljo. In tudi je! Iz zemeljskih globin namreč šviga voda, ki so jo tam ujeli v termalnem kopališču. Seveda se nismo mogli upreti skušnjavi in nekaj ur čofotanja po slanici je minilo, kot bi mignil. Ali je voda slana? Pa še kako! Severna morja so neslana v primerjavi z vodo v tem kopališču. Počutiš se, kot bi čofotal v morju. Ni sicer tako kot v Mrtvem morju, kjer je gostota vode takšna, da se menda uležeš na vodo in mirno prebiraš časopis ali piješ koktejle brez skrbi, da bi se potopil. Pa vendarle: v Sloveniji kaj podobnega najdemo zgolj v Strunjanu, v naši bližini še kje na Madžarskem, če nas pot zanese čez lužo, pa v ameriški zvezni državi Utah, kjer se menda namakajo mormoni.
Seveda trik ni zgolj v slanosti sami po sebi. Takšna voda je namreč ekstremno zdravilna za številne tegobe in bolezni modernega časa. Ker imajo takšne terme radi večinoma starejši, podjetni Nemci pa si v svojih mestih želijo tudi mlajših obiskovalcev, so v bližini kopališč zgradili še veličasten zabaviščni park, največji v Nemčiji, ki poskrbi, da je v mestecu vselej živahno, predvsem pa, da se tam obrne veliko denarja. In če smo že pri tem: celodnevna vstopnica za kopališče stane dobrih 20 evrov, za ta denar pa dobiš marsikaj. Ste že bili v Podčetrtku?
Svobodno mesto Hamburg
Hamburg je največje mesto na naši poti. Ta vrata v svet so eno najživahnejših nemških mest, kjer se zgodovina trgovine sreča s sodobnim utripom metropole. Mesto leži ob reki Labi in je že stoletja znano kot pristanišče, ki je Nemčijo povezovalo z vsemi konci sveta.
Za ogled Hamburga priporočam celodnevno vozovnico hop off-hop on, priljubljeno krožno vožnjo z avtobusom
Ko v naših krajih rečeš Hamburg, je, predvsem med moškim delom populacije, verjetno prva asociacija Reeperbahn, ulica sredi legendarne četrti St. Pauli. To je, po domače ali malce ublaženo, ulica razvrata, takšnega ali drugačnega. Nočni bari, prostitutke, preprodajalci drog, mehkih in trdih. Gledališča, predstave. Tam se življenje začne ob desetih zvečer in seveda smo tudi mi odhiteli tja že prvi večer. V živo vse skupaj malo razočara. Precej dolgočasno se zdi, ponavljajoče. Klubi in kavarne so si zelo podobni, pred njimi vsiljivi delavci, ki te vabijo noter in ti ponujajo ta ali oni program. Nekoliko naprej, v skrito ulico Herbertstraße, naj bi bil vstop za ženske in mladoletnike prepovedan (čeprav vidiš in ene in druge). Izložbena okna z dekleti, ki ponujajo užitke za nekaj deset evrov, tvorijo eno najbolj znanih rdečih četrti v Evropi. Mi smo se ustavili na glavni ulici in si v eni od kavarn privoščili pijačo. Znosna cena, morda dvakrat tolikšna kot drugje. Ampak si privoščiš, vendarle nisi vsak dan na slovitem St. Pauliju.
Še po nečem so znani ta Reeperbahn in okoliške ulice. Ljubitelji glasbe že vedo - po Beatlih, seveda. Prav v klubih na St. Pauliju so si legendarni dolgolasci iz Liverpoola med letoma 1960 in 1962 nabirali prve mednarodne izkušnje. O tem je vse povedal John Lennon v enem izmed poznejših intervjujev: "Že res, da sem bil rojen v Liverpoolu, a odrasel sem šele v Hamburgu …" Kakorkoli obrneš, prav v Hamburgu so The Beatles iz garažnega benda postali dobro uigrana, nezaustavljiva skupina.
Da ne bo pomote: Hamburg še zdaleč ni zgolj St. Pauli. Ko smo ga popotniki medsebojno skušali opisati, je prevladovala ena beseda - bogastvo. Za ogled priporočam celodnevno vozovnico hop off-hop on, priljubljeno krožno vožnjo z avtobusom, kjer mesto najbolje vidiš ter poljubno izstopaš in vstopaš na eni izmed dvajsetih postaj. Iz četrti v četrt, iz osupljivega pristanišča v skladiščno četrt Speicherstadt, kjer so vse stavbe iz rdeče opeke, kjer si pred očmi zlahka pričaraš nekdanje trgovce s kavo, čajem ali začimbami, pa v strogo središče, kjer ponosno stoji mestna hiša. Tam naprej je mestno jezero Alster, obdano z več milijonov evrov vrednimi vilami, splošni vtis pa zaokrožijo visoke, večnadstropne hiše, ene moderne, druge stare tudi več sto let. Hamburg stavi tudi na kulturo, njegova Filharmonija pa sploh velja za eno lepših in bolj modernih evropskih stavb, slovečo po izjemni akustiki. Vse je čisto, urejeno, deluje bogato in drago. Kar tudi je: če so bile po manjših nemških mestih cene primerljive s slovenskimi, je v Hamburgu vendarle nekoliko dražje. Bolj velemestno.
Tam, kjer je šef Aleš Pajovič
Po Hamburgu nas je pot vodila naprej proti severu. Za postanek pred prehodom na Dansko smo si izbrali mesto Flensburg v deželi Schleswig-Holstein. O tem mestu in tudi o zvezni deželi smo vedeli bore malo, športni navdušenci morda le to, da je tam doma rokomet. Da, rokomet: Flensburg je dom istoimenskega rokometnega kluba, aktualnih evropskih prvakov (dvakrat zapored in trikrat v zgodovini). Celjani so za svojo edino evropsko lovoriko leta 2004 v finalu ugnali prav Flensburg. Vedel sem, da je tam šef slovenski trener Aleš Pajovič in da žogi pot do gola zapira slovenski orjak Blaž Blagotinšek.
Mesto v velikosti Maribora leži tik ob danski meji in je kot most med severom in jugom. Njegova zgodovina je prepletena z Nemci in Danci, kar se vidi v arhitekturi, jeziku, kulinariki. In rokometu, seveda. Nas je Flensburg navdušil. Obalno staro mesto s pristaniščem, ozkimi ulicami in trgovinicami, polno živahnih kavarn in morskega utripa. Vanj se namreč zažira nekakšen fjord Severnega morja, kar mestu daje tisti posebni šarm. V pristanišču je polno kioskov s hitro pripravljeno hrano, prevladujejo ribje kombinacije, ne manjka pa niti znamenitih klobas. V središču pa elegantne trgovine in kavarne, kjer strežejo vrhunski rum. Včasih so ga sem tovorili s Karibov, danes ga raje pridelajo sami. Vrhunsko!
Zaključek nemškega dela potovanja
Nemčija se nam je razkrila v številnih obrazih - od romantičnih gradov in kulturnih prestolnic do zdraviliških mest in živahnih pristanišč. V Bayreuthu smo srečali glasbo, v Bambergu zgodovino in pivo, v Erfurtu reformacijo, v Weimarju poezijo. Sever je prinesel nova presenečenja: Quedlinburg nas je popeljal v srednji vek, termalni Soltau v spokoj podeželja, Hamburg v velemestni utrip svetovnega pristanišča, Flensburg pa v mirno, skoraj nordijsko obmorsko okolje. Skupaj ta mesta tvorijo mozaično sliko Nemčije, ki je veliko več kot samo Berlin ali München. In prav ta raznolikost je največji nemški čar - vsak kraj odpira nov pogled, novo zgodbo, nov delček evropske identitete. Ko smo v Flensburgu stali ob morju, grizljali klobasice in gledali proti severu, se je zdelo, kot da se pot naravno nadaljuje. Skandinavija, prihajamo!
Nekaj gnilega je v deželi Danski
To je seveda Shakespearov citat iz slovitega Hamleta. Pa saj ni gnilo, le pregrešno drago je tam gori. Že naš prvi stik, priprava na Dansko, je bil nekoliko strah vzbujajoč. Bencin, ki v večini držav na naši poti stane okrog evro in pol za liter, kot pri nas torej, je na Danskem dva evra ali več. Če smo v Nemčiji našli apartma z dvema spalnicama že za 70, 80 evrov, smo na Danskem za dve luknjici brez oken odšteli skoraj dvojno. In ker je bila Danska prva izmed treh dežel na naši skandinavski turi, smo se kar malce ustrašili za predvideni proračun.
Pravljičar Hans Christian Andersen je svojemu zadnjemu ljubimcu zapustil vse svoje imetje
Danska je majhna, za dve Sloveniji velika dežela, prebivalcev ima šest milijonov. Območje, stisnjeno med Nemčijo in Švedsko, je nekakšen most med Evropo in Skandinavijo. Čeprav majhna, se Danska ponaša z neverjetno zgodovino. Če kdo, potem so prav Danci najdlje gospodovali v teh krajih. Danski Vikingi so pred tisočletjem nadzorovali velikanska območja, še danes "njihova" Grenlandija pa s svojima dvema milijonoma kvadratnih kilometrov ledu deželico spremeni v površinskega titana. Čeprav bo, kot kaže, o tem treba nekoliko podebatirati z gospodom Trumpom onkraj luže.
Danska je sestavljena iz preko 400 otokov (le četrtina je naseljenih), ki pa vsi komaj kukajo iz morja. Najvišja točka je na komaj 173 metrih, iz česar se radi ponorčujejo sosedje. Iz Nemčije hitro zaviješ na prvi otok Fyn, ki je bil tudi naš cilj za ta dan. Odense, mesto velikega pravljičarja Hansa Christiana Andersena, nas je nezaustavljivo privlačilo. Na Fyn prideš po mostu, edinem brezplačnem med glavnimi danskimi otoki.
Na poti do Odenseja nas je naš zvesti umetnointeligentni pomočnik napotil še v Christiansfeld, mestece, ki so ga v 18. stoletju ustanovili pripadniki verske skupnosti Moravska cerkev. Okrog osrednjega cerkvenega trga so postavili preproste, enotno oblikovane hiše v ravnih ulicah. Osnovna ideja je enakopravnost - skupnost, kjer so vsi člani (prebivalci) enaki, pod sloganom Enaki se rodimo, enaki bomo umrli. In res, v mestecu ne vidiš nikakršnih odstopanj. Vsi delajo za skupnost, vsi za enotno idejo. Najbolj osupljivo je pokopališče: na eni strani so pokopani moški, na drugi ženske. Vsi grobovi so enaki, zgolj s preprosto tablico, v vsakem leži le en človek. Mesto slovi po medenjakih, ki pa so, prvič, pregrešno dragi (šest evrov za enega) in drugič, nič kaj bolj okusni od slovenskih, ki jih kupimo v vsaki boljši pekarni ali slaščičarni. So pa iz Christiansfelda.
Kakorkoli, ta cerkveni komunistični poskus nas ni povsem prepričal, čeprav se ti zdi, ko pomisliš nazaj, da so člani skupnosti delovali spokojno in skoraj srečno. Kdo ve?
Odense, tretje največje dansko mesto, se ponaša z nežno, skoraj pravljično podobo - in to ne brez razloga. Tu se je leta 1805 rodil Hans Christian Andersen, pravljičar, ki je s svojimi zgodbami očaral ves svet. Andersen je veliki zvezdnik Odenseja - sprehod po starem mestnem jedru razkrije ozke uličice, kjer se zdi, kot da bi Andersenove pravljice oživele: pisane hiše, mirni vrtovi in majhne skulpture, posvečene njegovim junakom. Andersenova rojstna hiša pripoveduje zgodbo o revnem čevljarjevem sinu, ki je s talentom in domišljijo premagal vse ovire. Malo naprej je čudovit muzej, ki nas popelje skozi umetnikovo življenje in delo. Izvemo, da je bil nesrečna duša, njegovo življenje je zaznamovala (takrat skoraj prepovedana) homoseksualnost, ki se ji je nekaj časa upiral (denimo s snubljenjem slavne pevke Jenny Lind), na koncu pa se ji predal. Svojemu zadnjemu ljubimcu je zapustil vse svoje imetje, ki ni bilo majhno: Andersen si je že za življenja pridobil takšno slavo, da so ga z vseh strani zasipali z darili.
Pa pustimo zasebno življenje velikega umetnika ob strani. Pomnimo ga raje po zgodbah o cesarjevih novih oblačilih, grdem račku ali mali morski deklici. In številnih številnih drugih. Odense pa danes ni le muzej na prostem, temveč tudi živahno univerzitetno mesto z galerijami, glasbenimi prizorišči in številnimi festivali. Ah, da ne pozabim. Pico in pivo dobiš za kakih 40 evrov. Pa dober tek.
Čez mostove k Hamletu in na Švedsko
Veliki Belt je prvi izmed dveh (plačljivih) danskih mostov, ki povezujeta otok Fyn in glavni otok Zeeland. Most je dolg več kot 18 kilometrov, njegov viseči del sodi med najdaljše na svetu. Prehod med otokoma je hkrati prehod med Severnim in Baltskim morjem - danski otoki se ponašajo s temi prehodi, ki so jih podjetni prebivalci vse od Vikingov vselej znali krepko zaračunati. Danes stane vožnja čez Veliki Belt dobrih 30 evrov. A kaj hočeš, izbire ni, čez je treba, z avtom na trajekt je še dražje.
Na Zeelandu smo si, glede na to, da smo v Københavnu že bili, za cilj postavili Helsingor, natančneje Hamletov grad Kronborg. Kronborg leži ob morski ožini Øresund, v nesmrtnost pa ga je zasidral Shakespeare - kot Elsinore, Hamletov grad. Mogočna utrdba iz 15. stoletja je preživljala zlate in manj zlate čase. Grad je bil strateška točka: od tod so Danci nadzirali ladijski promet med Baltskim in Severnim morjem, najbolj pa je slovel med vladanjem kralja Friderika II. v 16. stoletju, ko so tam prirejali najbolj veličastne zabave tistega časa. Če si bil kronana glava ali bolj pomemben plemič, je bila udeležba na vsaj eni izmed teh zabav obvezna ali pa nisi kaj prida veljal. Še danes lahko občudujemo plesno dvorano, jedilnico, preoblačilnico za ples v maskah. Menda je Friderik II. prirejal tako razvratne nekajdnevne zabave, da je bilo najpomembneje preživeti.
In Hamlet? Čeprav je gradu prinesel svetovno slavo, danes tam o njem ni veliko sledi. Shakespeare menda sploh nikdar ni bil tam, pisal je po pripovedovanjih. Kot bi se Danci Hamleta nekoliko sramovali. Zato pa ga ne pozabijo obiskovalci, in ko stojiš na obzidju, veter prinaša vonj morja in občutek, da slišiš odmev biti ali ne biti ... Unescova dediščina, ki si svoj sloves nedvomno zasluži.
Za tisti dan nam je ostala še vožnja čez Øresundski most in skozi predor, ki Dansko povezujeta s Švedsko. To ni le inženirski podvig, temveč tudi simbol nordijskega sodelovanja. 16,4 kilometra spektakularnega prehoda: najprej zaviješ v nekaj kilometrov dolg podmorski tunel, ta pa te katapultira na veličastni, osem kilometrov dolg viadukt, ki ga sestavljata štiripasovnica in dvotirna železniška proga. Most je tako osupljive oblike, da vožnja čezenj odtehta vsak cent od tistih 60 evrov mostnine. Sicer pa, če želiš na Švedsko, izbire tako ali tako nimaš.
In že smo na Švedskem. Bo prav tako lepa in zanimiva? Prav tako draga, morda še bolj?
