Ne bomo preveliki domoljubi, če zapišemo, da naša država ponuja veliko lepega za oglede in doživetja. Res imamo vse - od morja do prekmurskih in podravskih ravnic, goric, zasajenih s trto, Alpe in kraške podzemne jame. V veliki meri s(m)o to odkrivali v pokoronskem obdobju, ko nam je država namenila vavčerje, da smo skupaj pomagali pri okrevanju turizma.
Nekaterih se je tako prijela navada, da vsaj majhen del dopusta ali za vikend preživijo kot turisti v Sloveniji. A tudi v enem dnevu se da pri nas videti marsikaj. Ko so slovenske (avto)ceste normalno prevozne, kar je sicer vse bolj redko, smo lahko na drugem koncu države, v povsem drugem okolju, v dobrih dveh urah. Samo odpraviti se moramo. Do doline Soče resda potrebujemo malo več, a tudi do tega zahodnega roba naše države iz vzhodnega dela ne bomo potrebovali več kot tri ure vožnje z avtomobilom. Z vmesnimi postanki in kratkimi ogledi bo pot še toliko bolj zanimiva. Če izberemo pot preko Logatca, se lahko ustavimo denimo v starem mestnem jedru Idrije, kjer lahko pokusimo odlične idrijske žlikrofe, obiščemo grad z mestnim muzejem, nato pa naprej do Mosta na Soči, kjer nas že pozdravi smaragdna reka.
Reka, ki ji je Simon Gregorčič z vsem znano pesmijo postavil spomenik, je na svoji poti izoblikovala dolino, polno presežnikov. Čez njo je postavljenih več visečih mostov, ki so prav tako atrakcija. Ob Soči tečejo številne pohodniške poti, tudi daljinska pohodniška pot Juliana Trail. Med najbolj znanimi in znamenitimi je gotovo Napoleonov most pri Kobaridu. Tam je soška soteska najožja, zato jo je že v davnih časih prečil most. Sprva lesen most so podrli Benečani. Nakar je bil stari Napoleonov most, enoločen, kamnit, zgrajen leta 1750. Po njem so korakale Napoleonove čete proti Predelu, od tod tudi ime. V obeh svetovnih vojnah je bil porušen, danes na pestro zgodovino in tamkajšnje boje spominjata obeležji.
In ko prečkamo most, smo kmalu pri eni najbolj priljubljenih in markantnih znamenitosti - na izhodišču pešpoti, ki pelje v sotesko potoka Kozjak, enega od pritokov Soče. Ko parkiramo na enem od dveh urejenih parkirišč, kjer je treba vse do konca oktobra plačati 1,5 evra za uro parkiranja, bomo potrebovali še kakšnih 25 minut do osupljivega slapa Kozjak. Že pot do tja je slikovita, najprej preko travnika, potem ob reki, kjer si lahko ogledamo ostanke bunkerjev ali preizkusimo, kako trden je viseči most. Ob poti so urejene terase z razgledom na Sočo, v kateri so se tudi med našim obiskom v začetku septembra utrjeni in vajeni hladne vode še kopali. Ko pridemo do potoka Kozjak, ki izvira v več krakih pod Krnčico, teče skozi več korit in pada v šestih slapovih, od katerih sta le dva dostopna za obiskovalce - poleg Velikega Kozjaka (slap Kozjak) še nekoliko nižji, osem metrov visoki Mali Kozjak, ki ga lahko občudujemo, še preden pridemo do dela soteske, kjer je treba plačati vstopnino; za odrasle pet evrov in je opredeljena kot povračilo za uporabo in urejanje infrastrukture. Bolj ko se približujemo glavni atrakciji, bolj osupljiva je soteska. Lepa pot se konča pod temnimi strmimi stenami. Na koncu je urejena terasa, s katere se odstira mističen pogled proti skalnemu amfiteatru z zelenim tolmunom in 15-metrskim belim pramenom vode, ki prihaja skozi luknjo v "stropu". Nekoč so domačini tej posebni skalni dvorani rekli tudi cerkev. Slap deluje nekoliko skrivnostno in je menda najlepši v Sloveniji.
Čeprav sta obisk soteske in ogled slapa odlična rešitev v poletni vročini, upravljavci opozarjajo, da kopanje v tolmunu pod slapom in v potoku, katerega voda je tako bistra, da moraš prav pogledati, ali že stojiš v njej ali še na kamnih, ni primerno.
Pomagajte ohraniti prvinsko doživetje slapa Kozjak tudi za druge obiskovalce in za kopanje izberite kopalna območja ob Soči, Nadiži in Idrijci, apelirajo.
Po ogledu lahko pot nadaljujemo v Bovec, kjer se za obisk med drugim ponuja trdnjava Kluže. Nato pot zaokrožimo iz doline preko prav tako slikovite Trente in si za konec, preden se vzpnemo na prelaz Vršič, ogledamo izvir Soče. Vse to je mogoče v enem dnevu. Za več ogledov, zlasti če nas zanima tudi bogata zgodovina tega območja, in manj časovnega pritiska pa je seveda bolje kak dan tam prenočiti.
