Mojca, že prej ste obiskali Poljsko, bili ste v Varšavi in Krakovu. Zakaj ste se tokrat odločili za vzhod - za Lublin. Kaj vas je motiviralo za to potovanje?
So mesta, ki so igrala pomembno vlogo v zgodovini. Bila so bleščeča evropska središča. Danes pa jih s težavo najdemo na zemljevidu. Tako mesto je denimo Angra de Heroismo na Portugalskem, prvo evropsko mesto, ki se je razvilo zaradi odkritja Amerike. In tak je zagotovo Lublin, kraj, ki je doživel neverjeten razcvet zaradi ustanovitve ene najvplivnejših in najmočnejših držav 16. in 17. stoletja. Taki kraji so me od nekdaj zelo zanimali. Sploh ker smo Slovenci zgodovinsko vezani na druge centre moči, na Dunaj, Benetke, Poljaki pa so imeli Poljsko-litovsko unijo, to neverjetno večkulturno, versko tolerantno federacijo, ki je bila ustanovljena prav s podpisom listine v Lublinu. V preteklosti sem že večkrat snemala na Poljskem in letos se je vse skupaj lepo poklopilo z vabilom poljskega veleposlaništva, obletnico Lublinske unije in še potrditvijo mesta za evropsko prestolnico kulture leta 2029.
Kaj ste sploh pred obiskom vedeli o Lublinu? Kako je to, kar ste videli v živo, spremenilo vaše predstave?
Lublin sem poznala predvsem zaradi ruske invazije na Ukrajino, saj je bilo eno prvih mest na Poljskem, kjer so se v nekaj urah organizirali in pomagali sosedom. Takrat je bila Poljska toliko bolj v fokusu, saj so Ukrajinci, ki so bežali v države EU, prvič uradno dobili poseben status zaščite in niso bili obravnavani kot klasični begunci v smislu dolgotrajnega azilnega postopka. O tem smo veliko poročali tudi v naših medijih. In Lublin sem poznala po Globočniku, nacističnim oficirju slovenskega rodu, ki je bil ena glavnih oseb pri načrtovanju in izvedbi holokavsta na Poljskem in je deloval prav v Lublinu. Same temačne teme ... Zato si nisem zares predstavljala, koliko svetlobe je tu! Kako veličastno je bilo mesto, kako je prosperiralo po podpisu Lublinske unije, ki je združila Poljsko in Litvo. Hodiš po starem delu mesta in misliš, da si sredi Italije. Mesto lepo ohranja stavbno dediščino, ki so jo ustvarili številni renesančni umetniki. Lublin je bil na kraljevi poti med Krakovom in Vilno, tu so se ustavljali vplivneži in temu ustrezno našminkali mesto. Užitek je bilo odkrivati to dediščino, zame povsem nepoznano. In po drugi strani judovska zgodba mesta. Letos je bil tudi v Sloveniji predvajan film Jesseja Eisenberga z naslovom Resnična bolečina, ki spremlja bratranca judovskega porekla po poteh prednikov na Poljskem. Film je bil večinoma posnet prav v Lublinu, na lokacijah, ki sem jih tudi sama obiskala, od starih mestnih vrat do judovskega pokopališča. Mesto je bilo skozi stoletja eno najpomembnejših judovskih središč v vzhodni Evropi, znano po svoji verski, kulturni in izobraževalni vlogi v judovski skupnosti.
Koliko mladih!
Če bi lahko Slovencem svetovali, zakaj naj se odpravijo na Poljsko - in prav v Lublin, kaj bi jim povedali?
Zanimivo, da se Slovenci vedno znova radi odpravimo z avtom po Italiji ali do Azurne obale, tudi večkrat zapored, do vzhodne Evrope pa še vedno čutimo zadržke, čeprav so to veliko bolj naši narodi in smo si bližje po duši in kulturi. Meni se zdi Varšava v božičnem času veliko bolj romantična kot preobremenjeni Dunaj, pa imamo vsako leto težave prodati turo za slovenske goste na Poljsko zaradi pomanjkanja interesa. Tudi gospodarsko raje gledamo na Zahod. Stvari se počasi spreminjajo. V Parczewu sem pred kratkim snemala v tovarni kisa in gorčice, ki je v slovenski lasti, obiskala sem vinarja, ki sodeluje z našimi Primorci - in vse več je tudi slovenskih študentov na Poljskem. Poljska je ena redkih držav v EU, ki je med zadnjo finančno krizo beležila rast, ne recesije. Že samo če vidiš, kako se je razvila prestolnica v zadnjih letih, koliko novih nebotičnikov. Na vzhodu Poljske so ti kontrasti manj opazni, a to so kraji povsem po okusu Slovencev - pristna narava, urejeno podeželje in navsezadnje tudi raznolikost celotne države, saj ima Poljska vse - od Baltika do visokih gora. In če smo že omenili Italijo - Poljaki bi lahko bili Italijani vzhoda. Družinske vezi, skupni obedi, hrana, druženje so tu še kako pomembni, hitro preklopijo na tikanje, nihče se ne ukvarja z imenitnimi nazivi - in če smo si s Poljaki v čem zares v sorodu, je to gostoljubje. Ko prideš na obisk, gospodar odpre svoj hram, tu sploh ni debate, čokolada, kava, čaj, tudi če prideš na kratek sestanek.
Kaj vas je v Lublinu najbolj navdušilo?
Koliko mladih ima mesto! To je univerzitetno središče vzhodne Poljske. In kako odprto je mesto za nove ideje in poslovne priložnosti. Lublin je eno od tridesetih mest na svetu, kjer po ulicah švigajo mali roboti za dostavo - in razvili so jih Ukrajinci. Tudi ni veliko mest, ki bi svojo večkulturnost nosilo kot častno značko. To je lepo videti. Nekdanje križišče Vzhoda in Zahoda se še danes trudi vključiti številne prišleke v življenje v mestu, in tu ne gre samo za Ukrajince, ki bežijo z vojnih območij.
Čez planke v Lublin prihaja na TVS v soboto, 13. septembra
Poleg Lublina ste obiskali tudi nekatere kraje v lublinski regiji. Katere?
Navdušil me je Zagórek, zasebni etnografski muzej s stavbami in predmeti iz podeželskega življenja, pravi poljski minimundus, kjer lahko tudi prespite in ki ga je do zadnjega obiskoval član Rollingov, Charlie Watts. Gre za življenjski projekt nekdanjega učitelja zgodovine in ljubitelja zgodovinske dediščine, neverjetno zbirko zgodovinskih stavb - od cerkva, mlina do tradicionalne savne sredi gozda. In zapomnila si bom obisk dvorca plemiške družine Zamojski v Kozlovki, kjer te lahko sprejme nekdanja lastnica, grofica Inka Zamojska, in te osebno popelje po dvorcu z originalno opremo in pohištvom in ki ga mnogi primerjajo z našim gradom Snežnik.
Papež 'ma vas rad
Ste med svojimi potovanji po Poljski našli kaj, kar povezuje Poljsko in Slovenijo? In kaj se vam je s slovenske perspektive morda zdelo popolnoma nerazumljivo?
Slovence in Poljake povezujejo slovanske korenine in obdobje, ko sta bila oba naroda, vsaj delno, pod Habsburgi. Slovenski in poljski intelektualci so se srečevali na Dunaju, pesnik Adam Mickiewicz je vplival na Franceta Prešerna - in obratno, Prešernovi soneti so imeli občudovalce na Poljskem in so prevedeni tudi v poljščino. Obe državi imata danes zelo aktivna lektorata tako za poljski kot slovenski jezik. In ne pozabimo na "papež 'ma vas rad". Janez Pavel II. je bil izredno priljubljen med Slovenci in je predaval prav v Lublinu, bil je profesor za etiko in filozofijo na katoliški univerzi. Morda Poljake danes s politične perspektive dojemamo kot bolj tradicionalne in močno vezane na katoliško cerkev, a zato je Lublin toliko zanimivejši s svojo kulturno in družbeno odprtostjo. In kar je mene zelo presenetilo, je, koliko urejenih kolesarskih poti ima Poljska, tudi na podeželju. Na vzhodu države je kolesarstvo sploh razvito zaradi ravnega terena. In če zaključiva, kjer sva začela - v Lublin sem prišla tudi zaradi priprav na EPK 2029. Slogan prestolnice RE:UNION je lepo nadaljevanje povezovanja preko meja, ki sta ga začrtala že Nova Gorica in Gorica. V mestu skrbno spremljajo aktivnosti v Sloveniji, posebna vez bo tudi skupina Laibach, ki je že nastopala v teh krajih in naj bi bila vključena v EPK 2029.
