(POTEPANJA) Vinski angeli na reliju "poleteli" do Karpatov

Pozdravljeni tam, kjer se resnost konča in se avantura začne! Mi smo Wine Angels - štirje pogumni (ali pa samo rahlo nori) prijatelji iz Prlekije: Janko, Boštjan, Matevž in Boris. Druži nas ljubezen do vina, starih avtomobilov in idej, ki se običajno začnejo s "čuj, veš, kaj bi bilo ful vredik?" - in tako se je rodila naša ekipa. Naša zgodba se je začela z idejo, ki jo je dolgo negoval naš Janko. Njegov navdušujoč duh nas je spodbudil, da smo rekli "če ne zaj, kdaj pa". Tako na na svoji spletni strani nagovorijo Wine Angels (vinski angeli).

Prijatelji Janko Kosi, Matevž Kaučič in Boštjan Majč so se julija udeležili Trans Carpathia Adventure Rally, četrti član ekipe, Boris Šoštarič, pa je "tokrat zaradi obveznosti moral ostati doma, vendar nam je ves čas na veliko načinov pomagal pred relijem in med njim," nam je pripovedoval Janko Kosi, ki ga domači in prijatelji kličejo Jenč.

Vsi štirje so bili v preteklosti že na dveh podobnih relijih v Evropi. Wine Angels so prvi Slovenci, ki so se udeležili teh relijev. Njihov cilj niso le prevožene razdalje, temveč pustiti sled - tudi z dobrodelnimi nameni in z duhovitim pogledom na svet. S Kosijem in prijateljem Vinskih angelov, Dejanom Karbo, nekdanjim novinarjem, ki je prijateljem pisal blog med potovanjem, saj so ga sproti obveščali o zanimivih dogodkih na poti in mu pošiljali fotografije in video posnetke, smo se srečali v Križevcih.

Zmagovalec s staro lado VAZ

"Sodelovanje na Trans Carpathia Adventure Rally je bila za nas zelo zanimiva avantura. V osmih dneh smo prevozili približno 4400 kilometrov, vmes pa so se dogajale zanimive dogodivščine: od preluknjanih koles do srečevanja izjemno prijaznih in zanimivih ljudi na naši poti. Na reliju, kjer je bila naša ekipa edina iz Slovenije, je sodelovalo več kot 300 ekip. Mi smo končali na enajstem mestu, zbrali smo 358 točk, enako kot desetouvrščena ekipa. Zmagovalec letošnjega relija po Karpatih je bil poljski invalid Jakub Konstlansk, ki je s staro lado VAZ zbral prav vse kontrolne točke, torej 407," je pripovedoval Kosi.

Na relije se podajajo ob pomoči sponzorjev, vendar pa poleg startnine vsako leto določen znesek sponzorskih sredstev donirajo izbrani organizaciji v Prlekiji. Kosi pravi, da je posebnost teh relijev, da se jih lahko udeležijo ekipe, ki vozijo več kot dvajset let stare avtomobile. Jenčev avto, freelander, šteje 23 let. Najstarejši sodelujoči avtomobil na reliju je bil volvo amazon kombi iz leta 1963, ki ga je vozila poljska ekipa.

Na reli Trans Carpathia Adventure Rally so se odpravili 18. julija. "Za svoje startno mesto smo izbrali igrišče športnega društva Ključarovci v Križevcih, ki se je kljub popoldanski pripeki dodobra napolnilo z našimi prijatelji, sorodniki in tistimi, ki so nam prišli zgolj zaželet srečo. Križevski župan Branko Slavinec nam je namenil pozdravni nagovor, kar nas je ganilo do solz, saj smo se počutili zelo pomembni. Potem smo si še rekli 'vsi za enega, eden za vse' - in krenili do našega prvega cilja - slovaške Prašice oziroma tamkajšnjega kampa Duchonka, kjer se je reli začel," je razložil Kosi. V freelanderja so Jenč, Matevž in Boštjan pred potjo poleg osebne prtljage in velike škatle z orodjem naložili tudi domače mesne izdelke in druge dobrote domačih in sponzorjev. "Med naporno potjo so še kako prav prišli," pravi Kosi. Na reli so se dobro pripravili, najbolj pomembna je bila različna oprema. Vozil je v glavnem Kosi, Majč je skrbel za opremo, ki jim je pomagala potovati in spremljati pot (čas, ruto, iskanje točno določenih krajev in dogodkov, izpolnjevanje nalog organizatorja), Kaučič pa je skrbel za dobro voljo s šalami.

Špricarmen, Barmen in Flašmen

Reli je potekal od Slovaške skozi Karpate proti Madžarski, Hrvaški, Bosni in Hercegovini, Srbiji, Kosovu, Albaniji, končal se je v Črni gori. Prvi dan so prispeli na Slovaško, drugi dan pa se je reli zares začel. Pot jih je vodila iz Slovaške proti planini Vlašič, med potjo pa je ekipe čakalo več nalog, ki jim jih je dnevno odmerjal organizator relija. Pot na Vlašič je bila nekaj povsem drugega od dolgočasne avtocestne pustosti. Gor in dol, makadam in kamenje, nekaj predpotopnega asfalta, ki se je drobil pod gumami, ovinki in ovinki, spet ovinki, prah in blato. Po 14 urah naporne vožnje so člani ekipe Wine Angels na planini postavili šotore, pojedli dobrote svojih sponzorjev in utrujeni zaspali. So pa ta dan od ene od poljskih ekip izvedeli, da se ena njihova ekipa imenuje Vinske mušice - in prleški Vinski angeli so si zadali cilj, da jih med potjo najdejo in spoznajo.​

Naslednji dan jih je pot vodila proti Bjelašnici, med potjo pa so morali opraviti veliko različnih nalog. "Najprej smo morali s točno določene točke, opisane v navodilih, posneti fotografijo soteske, ki smo jo morali poiskati na (precej skopi) karti, nato smo se morali postaviti in se seveda fotografirati pred televizijskim oddajnikom Paljenik (enim od desetih v BiH), v njegovi bližini pa najti stari vojaški bunker. Poiskati smo morali tudi točno določeni vodni vir (z zanimivim imenom: Smrdivoda) - in vse to smo počeli peš. Med potjo, ko smo malo že obupali pri iskanju soteske, se je nenadoma pojavil Špricarmen, ki je zavpil: 'Tam, milo mater, tam desno je tista vaša soteska, jo vidite!' Potem pa sta se mu pridružila še dva znana junaka, Barmen in Flašamen," je med smehom povedal Kosi in opisoval, kako zelo so se s prijatelji zabavali ob epizodi Špricarmena (vsi trije člani ekipe Wine Angels so se oblekli v omenjene junake).

Ko počita dve gumi

Z Bjelašnice jih je naslednji dan pot vodila v Črno goro, skozi prelepe soteske nacionalnega parka Durmitor. Šesti dan so se odpravili iz Črne gore proti Kosovu. In čeprav se je dan zanje začel zelo uspešno, saj so kot po maslu izpolnjevali naloge, ki so jih za tisti dan določili organizatorji, so imeli probleme s preluknjanimi gumami. "Obrnili smo proti Bogićevici, poznani po maršu enot črnogorske vojske v prvi balkanski vojni leta 1912, in ravno takrat, ko smo se že trepljali po ramah in zadovoljni snovali dan, ki je še pred nami, je zašumelo. Bodisi oster kamen bodisi žebelj je očitno preluknjal našo zadnjo desno gumo, zato smo jo zamenjali z rezervno. Potem smo se pognali čez drn in strn vse do Bogićevice - in že smo skoraj prispeli na točko, ki smo si jo določili kot cilj, čisto malo nam je še manjkalo, ko nas je spet presenetil čudni zvok. Tokrat ni niti malo počilo, le avto je malo spodneslo - in spet je bila guma, tokrat zadnja leva. Razrezana. Rezerve nismo več imeli, zato ni bilo druge, kot da smo med dvema preluknjanima pnevmatikama izbrali tisto, ki smo jo nekako znali zakrpati in zmogli vsaj toliko napolniti z zrakom, da smo lahko nadaljevali pot," je pripovedoval Kosi. In potem je sledilo iskanje vulkanizerja, da bi jim zakrpal poškodovane gume. "Skoraj smo skurili mobitele, poklicali smo namreč vse, ki jih poznamo na teh koncih Balkana, a brez uspeha. Ob osmi uri zvečer nihče ne dela več (v Črni gori pa še posebej ne), zato nam tudi klicanje serviserjev in vulkanizerjev, ki smo jih našli na spletu, ni pomagalo. A Boštjan je bil trmast in vztrajen in evo, mojster, ki nas je sicer zavrnil z izgovorom, da 'ne radi više', nam je dal cifro od Elvisa. Kakšen car je Elvis, vse je rešil. Poleg vulkanizerja, ki nam ga je uredil in pri katerem smo popravili preluknjane pnevmatike (in nabavili dve rezervi), je pred našim avtomobilom peš hodil po mestu, ki je bilo polno ljudi, saj je v mestu potekal nek festival. Dobesedno smo šli čez množico ljudi do hotela, ki nam ga je prav tako uredil Elvis, pomagala pa nam je tudi lokalna policija, ki jo je za pomoč prosil lastnik hotela. Res noro doživetje, je še dejal Kosi.

Sedmi dan je ekipe pot vodila na Kosovo, osmi dan pa v Albanijo in nazaj v Črno goro, kjer se je po devetih dneh reli končal. Pot se je za Vinske angele končala tam, kjer se je začela - na ključarovskem igrišču, kjer jih je pričakala navdušena množica ljudi.