Ko stopiš čez most Öresund in zapustiš Dansko, se pred teboj odpre južna Švedska - regija, kjer se stikajo zgodovina, znanost in narava. Most povezuje dansko prestolnico København in tretje največje švedsko mesto Malmö. Že prva švedska zgodbica te spravi v smeh: leta 2005 so se takoj čez mejo odločili postaviti Turning Torso, mogočen stolp španskega arhitekta Calatrave, ki se s svojimi 190 metri elegantno zvija proti nebu. Če splezaš nanj, preko zaliva vidiš celotno Dansko … Se še spomnite - najvišja točka v Hamletovi deželi je pri 173 metrih in menda so občinski veljaki v Malmöju zahtevali, da naj bo stolp vsaj nekaj deset metrov višji …
MAX IV
Za prvo noč na Švedskem smo si izbrali univerzitetno mestece Lund. Prišli smo zvečer in že pri iskanju večerje smo bili prijetno presenečeni: cene na Švedskem so precej nižje kot na Danskem. Sredi mesta smo zaslišali nekakšno glasno navijanje, in ko smo pokukali proti množici, smo ostali odprtih ust. Na velikem ekranu v strogem mestnem središču so prenašali nogometno tekmo ženskih reprezentanc! Pred ekranom pa v lepi, kino postavitvi sedežev vsaj nekaj sto navdušenih navijačev, ki so glasno vzklikali ob vsaki akciji postavnih Švedinj.
Naše prenočišče je bilo na mestnem robu, in ko smo zjutraj ob dnevni svetlobi pogledali naokrog, smo v neposredni bližini zagledali čudno stavbo, kakršnih pri nas pač ni. Nekakšen ovalni gigant, o katerem si sploh ne moreš misliti, kaj naj bi bil. Ko smo prišli bližje, pa šok: to je drugi največji evropski pospeševalnik MAX IV, kjer se zbirajo znanstveniki iz vse Evrope in preučujejo materiale. Veličastna zgradba, ki zaokroži zgodbo o zelo pomembnem evropskem središču visoke pameti, kamor večina nas, navadnih smrtnikov pač nima vstopa.
Na kavo in cimetov rogljiček
Malmö obiskovalca takoj navduši in pritegne. Mesto, nekoliko večje od naše Ljubljane, je v bistvu povezano s Københavnom - cela regija nabere preko tri milijone prebivalcev. A Malmö se niti nima kam širiti. Pa še zainteresirani za to niso preveč: vse nove namestitvene enote namreč poberejo ali begunci ali priseljenci. In čeprav ti ljudje delajo namesto bogatih domačinov, jih slednji kljub temu ne marajo. Pa kdo bi se čudil: Malmö se je začel pojavljati na lestvicah najnevarnejših evropskih mest. Tega podnevi obiskovalec sicer ne čuti, mesto diha s polnimi pljuči, se uživaško nasmiha in kar vabi na kavo in cimetov rogljiček v eno od številnih kavarn. Hitro smo se naučili, da Švedi tej obvezni kombinaciji rečejo fika in da najboljše strežejo na Lilla Torgu, majhnem trgu sredi mesta, ki še najbolj spominja na rimske različice. Kavarnice, posejane v krogu, in, zanimivo: iz skoraj vsake slišiš jezik ene od nam nekdaj bratskih republik. "Jugovičev" prav zares ne manjka! Cene tudi v Malmöju ne podivjajo - za fiko plačaš štiri evre, največ pet. Kot v mariborskem središču.
Malce sem se oziral, če bi kje zagledal njihovega boga - nogometnega zvezdnika Zlatana Ibrahimovića, ki je tu doma, a sem se pri tem spomnil, da je priljubljeni Ibra vseskozi igral v tujini. Ga pa zagledaš na kakšni reklami, ko pomaga prodajati od jogurtov do avtomobilov. Ibra forever!
Mestni potep smo zaključili z ogledom enega najbolj nenavadnih muzejev na svetu - muzeja ogabne hrane. Da, prav ste prebrali, muzej ogabne hrane, kjer številne vzorce izmed približno sto razstavljenih lahko pokusiš. Seveda ne vseh: že pri vhodu namreč kraljujejo opičji možgani, ki so jih pustolovci nekdaj (spomnite se Indiane Jonesa) zajemali kar iz še živih opičjih glav. Kar precej je smrdljivih rib in drugih morskih sadežev. Ali sredi oceanov res tako smrdi? Za nas je zanimivo, da Švedi na lestvico najbolj gnusne hrane uvrščajo kislo zelje in še posebej zelnico. Bil sem zaprepaden: kislo zelje namreč obožujem, sok iz kislega zelja, menda zelo zdravo zelnico, pa si včasih celo kupim v trgovini. Torej, ne da bi to eksperimentalno pokušal, temveč sem za to pripravljen tudi plačati … Pozabil sem na črve, kače, razne sluzaste jedi, ki jih po svetu jedo kot specialitete, tebi pa gre na bruhanje, že ko jih vidiš. Čudni in zelo različni smo ljudje po svetu. Si lahko zamislite, da gre kdo bruhat, če vidi, kako se bašeš s kislim zeljem? Kot moja prijateljica iz Kenije, ki je, čim je zagledala sir, že tekla na stranišče. Bruhat, da ne bo pomote.
Malmö je od Stockholma, ki je bil naš osrednji cilj na Švedskem, oddaljen okrog 600 kilometrov. Ker je bilo že pozno popoldne, smo se odločili, da na poti še enkrat prespimo. Prst na zemljevidu se je ustavil v Jönköpingu, največjem mestu ob jezeru Vättern, enem največjih, vsekakor pa najbolj priljubljenih švedskih jezer. Mesto je bilo nekoč znano kot središče vžigalic - tu so proizvajali znamenite škatlice z vžigalicami, danes na to temo lahko obiščeš muzej. Sicer pa je Jönköping mirno, zeleno, zaspano mesto, ki vabi predvsem s sprehodom ob jezeru. In tudi tu je balkanščina drugi uradni jezik.
Stockholm, prihajamo!
Na poti do Stockholma smo si privoščili le en postanek. Toda, kakšen! Ni ga Šveda, ki ne bi poznal mesteca Gränna. Razlog je preprost: to je prestolnica bombonov, čokolade, sladkornih palčk in drugih sladkih dobrot. Glavne so palčke, ki jim rečejo polkagrisar in ki jih še danes izdelujejo ročno v trgovinicah ob glavni ulici. Ko se sprehajaš po Gränni, iz vsake hiše diši po karamelu in čokoladi, mojstri pa za steklenimi izložbami raztegujejo in oblikujejo rdeče-bele trakove sladkorja v značilne palčke. Njam, njam!
Še dobri dve urici vožnje in že smo prispeli v Stockholm, švedsko glavno mesto, severne Benetke (bla bla bla), mesto, ki ga uvrščajo med najlepša, za življenje najprijaznejša in sploh oh in ah mesta. Stockholma ni mogoče primerjati z nobeno drugo prestolnico. Razteza se čez štirinajst otokov, povezanih z mostovi (od tod tiste Benetke). A mesto ima svoj ritem - eleganten, bogat, urejen, prežet s svetlobo severnega neba in lesketanjem vode. Naš hotel - na Švedskem je težko najti dober apartma za spodobno ceno, zato pa hoteli niso dragi - je stal ob poslovnem delu v četrti Kista, kjer dominira tovarna Ericsson. Vsaj deset velikanskih stolpnic, ob njih pa še nekaj proizvodnih hal!
Srce mesta je Gamla Stan, najmanjši med temi otočki, staro mestno jedro, kjer se je stockholmska zgodba začela, prežeto s srednjeveškimi uličicami, trgovinami s spominki in kavarnami. Nad vsem tem kraljuje kraljeva palača, ena največjih v Evropi, kjer se še danes odvijajo uradni sprejemi. Švedska je kraljevina, glavni je Karl XVI. Gustav, ki z ženo Silvijo tam vlada že od leta 1973. Kralj Karl Gustav je menda živahne sorte, a njegove pogoste in odmevne škandale vselej po kraljevsko pometejo pod preprogo. Zdaj ko si je nadel že 79. križ, pa menda za poskočnost tako ali tako nima več energije.
Za Stockholm smo si rezervirali tri dni. Dovolj, da raziščemo Gamla Stan, za hop off-hop on ogled mesta in za obisk nekaj najbolj slovitih muzejev. To je bil tudi trenutek, ko je najina sotrpinka Vesna z letalom poletela domov, in z ženo sva pot nadaljevala sama.
Abba
Stockholm ima toliko muzejev, da bi za vse pomembne potrebovali nekaj tednov, ne pa nekaj dni. Izpustili smo dva najbolj znana: Vasa muzej, kjer v poltemi stoji skoraj popolnoma ohranjena vojna ladja iz 17. stoletja, dvignjena z morskega dna, in Skansen, najstarejši muzej na prostem na svetu, kjer se med hišami, kmetijami in živalmi sprehodiš po švedski podeželski preteklosti. Kot značilne predstavnike moderne dobe so tudi nas pritegnila imena. Le kaj bi Švedska brez Abbe, smo si mislili. In brez Alfreda Nobela, seveda.
Muzej glasbene skupine Abba na otoku Djurgarden je poglavje zase. Velikanska hiša popularne glasbe, kjer švedski kvartet spoznamo do potankosti, se seznanimo z njegovimi zgodbami, uspešnimi leti, ko so se člani Abbe imeli radi, pa tudi z leti, ko so se pokregali, ločili (za tiste, ki morda ne veste - kvartet sta sestavljala dva para), še malo nastopali skupaj, potem pa šli vsak svojo pot. Kot The Beatles - na vrhuncu slave. Abba je bila prva velika in vsekakor najbolj priljubljena pop glasbena skupina, nad katero so se navduševali vsi. Ko je leta 1974 s pesmijo Waterloo zmagala na Evroviziji, se je začel vzpon, ki ga je težko pojasniti. Moški del zasedbe je imel genialen smisel za nizanje hitov, ženski del jih je znal zapeti tako nežno, da so jih imeli radi povsod, od Švedske, po celi Evropi in tudi v ZDA. V muzeju donijo Abbini hiti, lahko stojiš in poslušaš, lahko vzameš v roke mikrofon in se preizkusiš v karaokah. Fotografije, video posnetki, hologrami. Ni da ni. Vstopnina je zasoljena (skoraj 40 evrov), a vredna vsakega centa.
Alfred Nobel nas je razočaral
Popolno nasprotje je muzej Alfreda Nobela. Čeprav ga najdeš tik ob kraljevi palači, na prestižnem Gamla Stanu in v čudoviti hiši, je muzej razočaranje. Nobela tam ne začutiš, marsikateri podatek je dvomljiv, Nobelovi nagrajenci so predstavljeni bežno in brez presežkov. Kdor zgodbe o izumitelju dinamita in nagradah, ki jih že več kot stoletje podeljujejo najzaslužnejšim na svetu, ne pozna, bo domov odšel zbegan in z dolgim nosom. Ali užaljen: ko sem pripomnil, da je imel Nobel ljubico v Celju (na to so v knežjem mestu zelo ponosni), so mi Švedi to prepričano zanikali. Češ, bila je Avstrijka, z Dunaja doma. In mi razložili, da šteje le država, kjer je bil nekdo rojen. Kakšna Slovenija, Avstro-Ogrska vendar! Vse jasno, tudi France Prešern je bil torej Avstrijec … po švedsko!
Zadnji dan sva z ženo Narciso posvetila brezciljnemu pohajkovanju po mestu, tistemu, kar najraje počneva ob obisku prestolnic. Saj te bolijo noge, a vidiš marsikaj. Postaje podzemne železnice so poglavje zase - vsaka je poslikana kot galerija in mestne oblasti pustijo lokalnim umetnikom pri tem proste roke. Ogromno je kavarn in gostiln, a na Švedsko ne greš po kulinarične užitke. Mesne kroglice na vsakem koraku pa losos na sto in en način. Precej krompirja, neke čudne juhe in švedska zgodba se počasi zaključi. Da pa ne bomo krivični: na vsakem koraku so restavracije z mednarodno kuhinjo, od italijanske, mehiške, azijskih. A kaj, ko na Švedskem pač želiš pokusiti švedsko hrano.
Morda še to: alkoholnih prepovedi ni, razen tistih, ki jih narekuje tvoj žep. Pivo stane od osem do deset evrov, kozarec vina pa od deset naprej. Enega si že še privoščiš, da bi se v švedski gostilni napil, bi te pa pošteno udarilo po žepu.
S trajektom do Helsinkov
Pravi čar Stockholma se pokaže zunaj mestnega vrveža, na morju. Za pot v Helsinke sva si izbrala ladjo - trajekt, ki do finske prestolnice potrebuje eno noč. Ta vožnja je neponovljiva. Ne le vrhunsko opremljena ladja, kot nekakšna turistična križarka v več nadstropjih in z vso mogočo ponudbo. Ogromna ladja šviga po arhipelagu, po mreži z več kot 30 tisoč otočki, kjer se stikata morje in skandinavska narava. Neponovljive barve sončnega zahoda (dnevi so tam gori zelo dolgi, zato sonce zaide po polnoči), čudoviti pejsaži, počitniški ritem, jadrnice, ribiške koče, rdeče lesene hišice. Vse skupaj daje občutek, da je Stockholm tako prestolnica kot letovišče. Šele tu, ko Stockholm zapuščaš, začenjaš razumeti, od kod tiste "severne Benetke".
Dežela tisočerih jezer
Ljubitelji križank, pozor: ladja iz Stockholma pristane v mestu Turku, ki mu Finci rečejo Abo - prav to finsko ime od vas radi zahtevajo sestavljavci. Turku je staro mesto, dolgo je bilo celo prestolnica države. Leži ob reki Aura, ki se kot živahna promenada vije skozi mesto - ob njenih bregovih so kavarnice, restavracije in muzejske ladje. Turku slovi po gradu, zgrajenem v 13. stoletju, in po mogočni katedrali, ki je duhovno središče Finske. Midva sva si zaželela jutranjega sprehoda malo drugače.
Nedaleč stran je Naantali, slikovito obmorsko mestece, prepredeno z belimi hišicami, ležernimi ulicami, ki te popeljejo k marini in sproščenemu vzdušju. Uličice kar vabijo k sprehodu, trgovinice in številne kavarnice pa nekoliko spominjajo na hrvaško Primorje. Še vreme je bilo podobno: za Finsko presenetljivih plus 30 stopinj!
V Naantaliju vidite tudi predsednikovo poletno rezidenco Kultaranto, čeprav le od daleč. Rezidenca je menda obdana z veličastnimi vrtovi, kjer vsakokratni finski predsednik ali predsednica (na Finskem so političarke zelo priljubljene in vplivne) sprejema domače ali še raje tuje goste. V Naantaliju na svoj račun pridejo tudi otroci: Tova Jansson je ustvarila pravljični svet, v pravljici mu rečejo Muumimaailma - svet muminkov, nežnih pravljičnih bitij, ki prebivajo prav v Naantaliju.
Od Aba do Helsinkov sta dobri dve uri vožnje. In ker se nama ni mudilo, sva si zadala še številne cilje. Najprej po gobe in borovnice v enem od gozdov nekje po poti. Nato morda skok v eno od teh tisočerih jezer. Chat GPT naju je opozoril še na Fiskari, mestece, kjer so v 17. stoletju ustanovili železarno ter se specializirali za nože in orodje. Ohranilo je svoj srednjeveški duh, le da so nekdanja industrijska poslopja danes spremenjena v velikansko umetniško galerijo. Dokaj posiljeno in povprečno, glede na to, da je Fiskars kar precej s poti. So pa ti noži še danes zakon. Zato gospodinje, pozor: ob naslednjem nakupu ne pozabite na Fiskars!
Radovedne bralce verjetno bolj zanima, kako je bilo z gobami. Moja boljša polovica se na to področje kar spozna, a je tokrat iz gozda prišla s prazno košaro. Zato pa s povsem modrim obrazom - menda je bilo borovnic toliko, da si kar obraz zakopal v grmičevje. Za gobe pa - čeprav sva imela podatek, da jih tam mrgoli, je na Finskem presuho ... Ob cesti jezero pri jezeru. Eno večje, drugo manjše. Ena urejena za kopanje, druga divja, ki kar kličejo h grehu. Žal nama je zmanjkovalo časa, zato sva si rekla, da nama kakšno že ne uide. Res nama ni, le da sva zanj morala zamenjati še eno državo.
Belo, svetlo in prijazno
Finska prestolnica Helsinki te hitro prevzame. Finci so neverjetno tehnološko napredni (se še spomnite Nokie) in ta občutek moderne, tehnološke prestolnice hitro dobiš. Meni se je mesto zdelo predvsem zelo belo, svetlo in prijazno. Vse je umirjeno in hkrati živahno, raznoliko. Leži ob Baltskem morju, razpeto je med številne zalive in otočke. Sicer pa za ogled ne potrebuješ veliko časa: osrednji veliki Senatni trg z belo katedralo, ki kot snežni tempelj bdi nad mestom. Ob njej so vladne palače in univerza, kar daje trgu urejen, skoraj klasičen videz. Le nekaj korakov stran je živahna tržnica Kauppatori, kjer prodajajo lososove dobrote (kdor ga pač mara), rženi kruh (njam) in tradicionalne prigrizke. Od tod ladjice vozijo na otok Suomenlinna (Unesco), mogočno morsko trdnjavo iz 18. stoletja. Lep sprehod in to je to.
Pohajkovanje po Helsinkih pa navduši. Klasične stavbe, kot secesijska železniška postaja (vlaki so izredno točni in pogosti), do modernih stavb iz stekla in jekla. Številne cerkve, predvsem pa dizajn na tisoč in en način. Prevladuje preprostost. Čudovito mesto, ki pa ni preveliko, že v dveh dneh vidiš skoraj vse. Kot bi pihnil, sva pakirala. Prišla sva na vrh najine poti, preostal je še povratek domov po drugi strani.
