(POTEPANJA) Kolesarski izzivi v deželi Majev

Pot do mesta Antigva je bila naporna, vendar sva znova uspeli premagati klanec, da sva prispeli v to unikatno kolonialno mestece, kjer sva se večkrat izgubili, saj so si bile ulice zelo podobne. Tukaj namreč ni dovoljena gradnja stavb, višjih od dveh nadstropij. Tako zaradi potresne varnosti kot zaradi zgodovinskega značaja in, seveda, da se ohrani razgled na vulkane. Prenočitev sva našli nedaleč stran od centra, kjer je prijateljičin znanec oddajal sobo. Prav tako je na dvorišču stavbe živela prijateljica od prijateljice Tatjana, Nemka, ki že več kot enajst let živi v Antigvi. Tatjana nama je bila v veliko pomoč pri vseh napotkih za pohod na vulkan Acatenango in tudi pri vsem ostalem.

Ker je pohod precej zahteven, sva se tokrat odločili, da se nanj odpraviva prek agencije. Odločili sva se za lokalno agencijo V-hiking Tours, z Elvinom na čelu, ki ima že več kot 30 let izkušenj s pohodi na 3976 metrov visok vulkan Acatenango. Radi podpreva lokalne agencije, če se že odločiva za kaj vodenega, in izbira te agencije je bila zares dobra odločitev.

Vulkan ognja

Zjutraj so nas pobrali na izbranih lokacijah in nas odpeljali višje gor v vas, kjer je Elvin doma. Tam so nam pripravili zajtrk, prav tako sva si izposodili še nekaj opreme. Začetek pohoda je bil nekoliko višje. Hvaležni sva bili za pohodne palice, saj je bil klanec strm, pesek pa se nama je udiral pod nogami. Na poti navzgor smo imeli več postankov, a se nismo prav dosti zamudili, saj je bilo do baze najbolje priti še pred dežjem. Po urah in urah hoje smo prispeli na cilj, kjer so nas razporedili po lesenih hišicah in nam postregli s čajem. Res smo prišli še pravi čas, saj je v roku pol ure začelo močno deževati. Prav tako se je usul plaz peska, ki je neustavljivo drvel po vulkanu navzdol. Iz baze smo videli vulkan Fuego (vulkan ognja), ki se je skrival za meglo in se nam za trenutek razkril z nekaj izbruhi. Agencija je omogočala, da si se že isti dan iz baze še bolj približal vulkanu, vendar žal vremenske razmere tokrat tega niso dopuščale in midve se za to tako ali tako ne bi odločili, ker sva slišali, da je lahko dokaj nevarno.

Plan je bil, da zgodaj zjutraj iz baze startamo na vrh vulkana Acatenango. S kančkom sreče se je po začetku vzpona megla razpršila in odprl se je razgled na vse strani. V daljavi se je lesketala veriga ostalih vulkanov, v ozadju sosednji vulkan Agua (vulkan vode), največ pozornosti pa je seveda pritegnil vulkan Fuego, ki je vsake toliko časa izbruhnil. Prvič v življenju sva bili priča tem dogodkom in bilo je neopisljivo videti to moč narave. Kar dolgo smo občudovali prizore in razglede z vrha vulkana Acatenango, a nato je bil čas za sestop. Hoja navzdol je bila še bolj naporna od hoje navzgor in v Antigvo sva se vrnili resnično utrujeni in izmučeni. Naslednji dan sva imeli takšne bolečine v stegenskih in mečnih mišicah, da se nama je lastnik nastanitve smejal, ko sva mukoma racali sem in tja. Bivanje v Antigvi sva morali podaljšati vsaj še za en dan, ker zaradi bolečin preprosto ne bi zmogli poganjati pedal.

Jezero Atitlán

Čeprav bi potrebovali še kakšno dobro masažo, sva morali zapustiti Antigvo, najin naslednji cilj je bil doseči eno izmed najlepših jezer na svetu, jezero Atitlán. Pot do tja je bila polna plezanja in strmih klancev, a se je vila skozi majhne vasice in nama nudila res lepe razglede na ogromne gozdove, vasi, polja koruze … Prihod na točko z razgledom na jezero je bil ponovno osebna zmaga. Od tam se je razprostiral pogled na jezero, kar 84-krat večje od Bohinjskega jezera, ki mu ni bilo videti konca. Jezero obdajajo trije mogočni, a mirujoči vulkani.

Postavili sva si zložljiva stola in si privoščili malico s prečudovitim razgledom na jezero. Čez čas so se že začeli nabirati temni oblaki, in ker sva želeli pobegniti dežju, sva se hitro spustili do mesta Panajachel, kjer sva imeli rezervirano poceni nastanitev. Tam sva ostali dve noči in se naslednji dan po nasvetu ostalih popotnikov z javnim čolnom odpravili v slikovito mestece San Juan la Laguna. K sreči je bilo lepo vreme. Z lahkoto sva zjutraj ujeli čoln. Med vožnjo sva imeli razgled na bližnjo obalo in čudili sva se, na kakšnih strminah so ljudje postavljali hiše ali imeli polja koruze. Vulkan Atitlán se je na drugi strani tudi popolnoma razkril.

Že ob izstopu iz čolna se je videla barvitost ulic. Stenske poslikave mladih lokalnih umetnikov so mestu res dodale poseben čar. Nekatere ulice so imele tudi svoja "umetniška" imena, ena je bila na primer Ulica klobukov. Sprehodili sva se po dolgem in počez ter se udeležili brezplačne predstavitve pridelave kakava. Na koncu si lahko predstavitev podprl tako, da si kaj kupil v njihovi trgovini.

Ogledali sva si tudi obdelavo bombaža za izdelavo tradicionalnih oblačil in postopek tkanja. Ob tem sva se lahko le občudujoče poklonili spretnosti domačink, saj je bilo delo videti izjemno zahtevno.

Pred vrnitvijo z ladjo sva se še malo izgubili med ulicami, ki so bile polne pisanih stojnic s spominki, slikarskimi umetninami in tradicionalnimi oblačili.

V srcu majevske dediščine

Naslednji dan je bilo treba nadaljevati pot in s kolesi premagati naporen klanec, ki naju je znova dvignil iz doline jezera. Bilo je precej vroče in na poti sva videli ogromno polj čebule, ki so jih sadili na terasah strmih hribov. Tisti dan nama je uspelo narediti le pičlih 23 kilometrov, utrujeni sva na občini zaprosili za zatočišče. Prijazno so naju sprejeli in nama po predavanju odstopili predavalnico, kjer sva lahko prespali. Seveda ni šlo brez neobičajnega dogodka, saj sva bili priča kaznovanju dveh lopovov. Avtohtona skupnost ima svoje zakone za takšno dejanje. Prvič te javno prebičajo, če storiš kaj takega še enkrat, pa te izženejo iz vasi. In to bičanje bilo dokaj neprijetno poslušati.

Zjutraj odideva navsezgodaj, saj naju pot vodi le še navzgor. Najina zadnja turistična destinacija je bila zelo posebna vas Todos Santos Cuchumatán. Do nje vodi najstrmejši klanec, ki sva ga prevozili na najini poti. V pičlih 13 kilometrih sva morali premagati 1200 metrov nadmorske višine. Sprednje kolo na kolesih se je zaradi strmine privzdigovalo in na koncu sva skoraj že v trdi temi le dosegli vas, ki je tam ena izmed redkih, kjer tudi moški nosijo tradicionalna oblačila. Večina prebivalcev je pripadnikov etnične skupine Mam, ki še danes govorijo enega izmed majevskih jezikov - mam.

Ta vas je res nekaj posebnega in kot tujki sva precej izstopali. Obiskali sva lokalni muzej Balam, ki ga vodi upokojeni profesor Fortunato, ter pobližje spoznali različne figure, pripomočke majevskih potomcev in njihove običaje, ki jih ohranjajo še dandanes. Eden od njih je dirka s konji na dan vseh svetih (1. novembra). Dirka ni nujno tekmovanje v klasičnem smislu, gre bolj za prikaz moči, vzdržljivosti in tradicije. Ob tem prazniku prirejajo plese, glasbene nastope (predvsem marimba, tradicionalni instrumenti), bogata druženja in kulturne obrede. Fortunato naju je odpeljal tudi do svoje žene, ki je kot mnoge gospe v vaseh uporabljala tradicionalno tehniko izdelave tkanin - tkanje na statve. Res izjemna spretnost. Obisk vasi je bila posebna izkušnja, ki te spomni, kako drugačen bi bil ta svet, če Krištof Kolumb ne bi stopil na ameriška tla. Morda bi bila to dežela, kjer bi najina španščina obmolknila pred starodavnimi jeziki Majev.

Slovo od Gvatemale in vstop v Mehiko

Čas je bil, da se odpraviva proti meji z Mehiko. Zadnjo noč sva v Gvatemali prespali pri zelo prijetni družini popotnika Jaimeja, ki nama je nastanitev uredil na daljavo, saj tudi sam trenutno s kolesom potuje po Peruju. Težko se je bilo posloviti od Gvatemale, a že naju je vabila Mehika. Močno naju je skrbelo, ali nama bodo izdali vizum za šest mesecev, ampak nama ga je na koncu le uspelo dobiti.

Vstop v Mehiko je bil kar napet in poln čudnih občutkov, saj je v 40-kilometrskem radiju od meje z Gvatemalo precej nevarno območje zaradi preteklih spopadov med karteli. Glavna cesta je bila samotna, hiše ob njej zapuščene, zelo pogosto so naju prehitevali policijski avtomobili in vojska. Nekaj ljudi, ki sva jih srečali, nama je reklo, naj bova previdni. Do dopoldneva nisva vedeli, po kateri cesti naj se odpraviva do slapov Chiflon, dokler nisva prišli do razpotja in tam srečali gospoda z družino, ki je imel majhen ranč na stranski poti, za katero je rekel, da je zdaj bolj varna kot na trenutke glavna cesta. Ko naju je dohitel s svojim poltovornjakom, naju je del poti peljal, da nama je s tem prihranil nekaj kilometrov zelo grdega makadama. Prav tako nama je kupil prvi domači sladoled pri prodajalcu na poti. Pred pol leta zaradi nevarnosti po tej poti ni mogel dostopati do svojega ranča, zdaj so se razmere malo umirile, nama pove. Zahvalili sva se tako njemu kot njegovi družini ter se pognali proti slapovom.

Nevestin pajčolan

Peljali sva se skozi zelo revne vasi, kjer so nama ljudje namenjali začudene poglede. Ali je to bilo zaradi tega, ker niso bili vajeni belk na kolesu, ali pa so se samo spraševali, kaj delava tukaj. Temnilo se je že in z zadnjimi močmi sva drveli proti slapovom. Ko sva prišli tja, je bilo že precej temno. Naporen dan. Res ne želiva kolesariti po temi, a morali sva tvegati, saj bi sicer ostali sredi ničesar. Nastanili sva se v poceni hostlu in se naslednji dan odpravili na ogled prekrasnih slapov Las Cascadas El Chiflon. Vstopnina je bila štiri evre. Pot se vije okoli reke San Vicente, ki tvori pet slapov. V času sušne dobe se lahko v naravnih bazenih tudi kopaš. Na poti do slapov sva imeli srečanje s kačo, ki se nama je zapletla med noge. Ena od naju je skočila na ograjo, druga je od šoka obstala, a kača je, hvala bogu, pobegnila; kasneje sva izvedeli, da je bila po vsej verjetnosti strupena. Pozorneje sva se ustavljali na razglednih točkah s pogledi na slapove. Največji se je imenoval Nevestin pajčolan, bil je izjemno lep in visok kar 120 metrov. Da si videl vseh pet slapov, si se moral povzpeti precej visoko, a je bilo vredno, saj je bil vsak nekaj posebnega.

Popoldan sva izkoristili za počitek, ker naju je naslednji dan ponovno čakalo veliko plezanja do kolonialnega mesta San Cristobal de las Casas. Cesta je bila mirnejša, vodila je čez polja koruze in skozi nasade arašidov. Tu pa tam se je ustavil kak avto in vozniki so naju povprašali, če je vse v redu. Potem naju je vse do mesta San Cristobal pral močan dež. Več o tem kolonialnem mestu pa v naslednji reportaži.

Pozdrav do naslednjič.