V času, ko nas na vsakem koraku bombardirajo s slabimi novicami, ko se tehnološki napredek zdi hitrejši od človeške zrelosti in ko strah vse prepogosto nadomesti pogum, je vredno spomniti, da nas ne vodi razum, ampak preživetje. Strah in upanje sta dve plati iste človeške zgodbe – in če je prvi star kot lev v savani, je drugo tisto, kar nas je iz nje pripeljalo v vesolje.
Človeški um ni stroj za resnico, temveč naprava za preživetje
Daniel Kahneman, izraelsko-ameriški psiholog, Nobelov nagrajenec za ekonomijo in eden najvplivnejših mislecev 20. stoletja, je s svojim dolgoletnim sodelavcem Amosom Tverskym razkril, da ljudje ne razmišljamo racionalno, ampak po bližnjicah – s t. i. hevristikami – ki nam pomagajo hitro odločati, a nas pogosto tudi zavajajo. Te miselne bližnjice ustvarjajo vrsto kognitivnih pristranskosti, sistematičnih napak v presoji, med katerimi je ena najlepših in hkrati najnevarnejših – optimistična pristranskost.
A preden pridemo do optimizma, moramo razumeti strah. Kahneman je pokazal, da človeški um ni stroj za resnico, temveč naprava za preživetje – in zato raje preceni tveganja, kot da bi tvegal izgubo. Evolucijsko smo programirani za previdnost, saj so preživeli tisti, ki so se pravočasno umaknili, ne tisti, ki so radovedno stopili naprej. Naši predniki so milijone let živeli v afriški savani, kjer so bili večkrat plen kot lovci. Levi, leopardi in hijene so bili stalna grožnja, medtem ko so ljudje nabirali korenine, sadeže in občasno jedli meso, ki so ga dobili s pogumom ali srečo. Strah je bil mehanizem preživetja – tisti, ki so nevarnost prepoznali prepozno, niso postali naši predniki. Prav tam, med levom in gomoljem, med begom in upanjem, se je oblikoval človeški razum: previden, nezaupljiv in hkrati vztrajen. V njem je nastala tista napetost, ki še danes določa naše misli in dejanja – stalno nihanje med previdnostjo in tveganjem, med bežanjem in gradnjo, med preživetjem in smislom.
Ta starodavni alarm v naših možganih deluje še danes. Ko se soočimo z novostmi, zlasti s tehnološkimi preboji, se v nas prebudi refleks strahu: najprej vidimo nevarnost, šele nato priložnost. Tako je tudi z umetno inteligenco. Namesto da bi v njej prepoznali orodje za napredek, olajšanje dela ali širitev znanja, večina v njej vidi grožnjo – izgubo nadzora, služb, celo smisla. Naš um je naravnan tako, da izgube čuti močneje kot dobitke. Zato previdno stopicamo tam, kjer bi morali pogumno korakati.
Popolna lucidnost bi bila nevzdržna
A v nas deluje tudi nasprotna sila – optimistična pristranskost, zaradi katere verjamemo, da se bo nam osebno vse dobro izteklo, četudi drugim ne. Bojimo se prihodnosti, a vanjo kljub temu zremo z upanjem. Prav ta napetost med previdnostjo in pogumom, med strahom in vero, nas dela ljudi. Optimistična pristranskost nas varuje pred obupom in nam omogoča, da vstajamo, delamo, ljubimo, upamo in preprosto živimo naprej. Brez nje bi človeštvo že zdavnaj odnehalo, saj realnost sama po sebi ne ponuja veliko razlogov za navdušenje. Ni slepa vera v srečen konec in ni življenje na pomirjevalih. Je evolucijska prilagoditev, ki nam omogoča, da kljub vsemu nadaljujemo – da se po neuspehu znova poberemo, po izgubi znova vzljubimo, po porazu znova poskusimo.
A Kahneman nas opozarja, da ta mehanizem ni vedno v našo korist. Optimistična pristranskost nas lahko zaslepi za realnost, vodi v napačne odločitve in ustvarja kulturo nerealnih pričakovanj, v kateri si ne dovolimo priznati, da svet ni vedno pravičen, da delo ne prinaša nujno nagrade in da dobrota ni garancija za srečo. Toda popolna lucidnost bi bila nevzdržna – nihče ne bi dolgo zdržal v popolnoma jasnem pogledu na življenje, v katerem končna resnica ni odrešitev, temveč prah.
Optimistična pristranskost je morda tudi psihološka podlaga za verovanje v višja bitja – v bogove, karme ali kozmični red, ki bo na koncu poskrbel za poračun in pravičnost. Vera, da nekje obstaja smisel, ki presega našo kratko človeško zgodbo, je način, kako ohraniti upanje, ko razum molči. Tudi vera je oblika optimizma – v najglobljem, eksistencialnem pomenu besede. A vera sama po sebi ni zasanjanost. Nasprotno – za mnoge je bila in ostaja vir moči, poguma in smisla za dejanje. Težava nastane, ko se upanje spremeni v izgovor, ko človek čakanje zamenja za delovanje in molitev za odgovornost. Tako kot pri vseh človeških stvareh tudi tu velja: potrebno je zdravo ravnotežje.
Med skrajnostma izgorelosti in zagrenjenosti
Zato je bistvena razlika med nerealnim optimizmom, ki slepi, in realističnim optimizmom, ki krepi. Ljudje, ki razvijajo realistično upanje in optimizem, so bolj odporni, ustvarjalni in uspešni – a samo, če ostajajo v stiku z realnostjo. Pretiran optimizem vodi v razočaranje in izgorelost, zmeren pa v moč, prožnost in rast. Evolucijsko smo preživeli kot vrsta, ker smo znali loviti med dvema skrajnostma: med strahom, ki nas paralizira, in upanjem, ki nas giblje naprej. Enako velja za posameznika danes. Eni so preveč optimistični in izgorijo; drugi so preveč pesimistični in se zagrenijo. Prvi gredo skozi življenje z nasmehom, a brez prave zaščite; drugi z obrambo, a brez veselja. Prvi tvegajo razočaranje, drugi nikoli ne okusijo upanja. Resnična modrost je nekje vmes – v zavedanju, da je življenje nepopolno, a vredno truda. Da prihodnost ne bo idealna, a jo lahko naredimo boljšo. Da je upanje treba uravnotežiti z odgovornostjo in pogum s previdnostjo.
Upanje kot dokaz življenja
Zato bomo, kljub vsem razočaranjem, zgroženostim in katastrofam, še naprej iskali novo upanje, nove obraze in nove zgodbe. Vsaka generacija znova verjame, da bo morda prav ona tista, ki bo razumela, uredila, izboljšala svet. To je naš začarani, a tudi odrešujoči krog: upanje nas vedno znova zavede – in hkrati vedno znova reši.
Kajti upanje je morda edini luksuz, ki si ga človeštvo ne sme nikoli odvzeti. Brez njega bi se razblinil pogum za ljubezen, delo, učenje in ustvarjanje. Brez upanja bi se zlomila volja, ki nas loči od popolne apatije. Upanje je tanka nit, ki nas povezuje z življenjem – in čeprav se včasih zdi, da visimo na njej nad prepadom, nas prav ona drži pokonci. Upanje ni dokaz moči, ampak priznanje krhkosti. Je naš način, da rečemo "da" svetu, čeprav ni tak, kot bi si želeli. Ko upamo, ne zanikamo teme, temveč jo osvetljujemo – z majhno lučjo, ki je ravno dovolj močna, da nas ne pogoltne noč. Morda prav zato nobena ideologija, vera ali znanost ni uspela izkoreniniti upanja – ker je vpisano v samo logiko preživetja. Žival se bori, človek pa upa. To je tisto, kar nas loči od instinkta: sposobnost, da kljub razumu, ki pozna meje, v sebi ohranimo vero, da jih je mogoče preseči.
Optimistična pristranskost nas včasih vara, pogosto pa rešuje. Ni dokaz resnice, je dokaz življenja. In dokler verjamemo, da bo jutri vsaj malo bolje, nismo bedaki – smo preprosto ljudje.
* Dr. Dejan Verčič je komunikolog, profesor na FDV, partner v agenciji Herman&partnerji.
