Iz šol, ki jih je Marija Terezija zasnovala kot tovarne discipline in poslušnosti, smo stopili v digitalni svet, kjer vladajo nevedni mnenjaki in grozi vladavina bedakov. Stoletja so nas učili sedeti pri miru in molčati, zdaj pa nas algoritmi silijo v neskončno kričanje in razkazovanje ega. Med tišino brez misli in hrupom brez znanja se rojeva družba, ki ne zna več ne dvomiti ne poslušati.
Šola je milost in prekletstvo. Za našo relativno razvitost se moramo zahvaliti Mariji Tereziji, ki sicer ni nikoli bila vladarka naših dežel, temveč cesarica - konzort (soproga), ko je bil njen mož Franc I. Lotarinški leta 1745 izvoljen za cesarja Svetega rimskega cesarstva. Njen nepopolni naziv je bil Marija Terezija, z božjo milostjo cesarica Rimljanov, kraljica Ogrske, Češke, Dalmacije, Hrvaške, Slavonije, Galicije in Lodomerije, nadvojvodinja Avstrije, vojvodinja Burgundije, Brabanta, Štajerske, Koroške in Kranjske, mejna grofica Moravske, vojvodinja Luksemburga ter Zgornje in Spodnje Šlezije, kneginja Švabije, mejna grofica Svetega rimskega cesarstva, grofica Habsburga, Flandrije, Tirolske itd. Njeno veličanstvo so leta 1774 v naših krajih uvedli obvezno šestletno osnovno šolo, ki je v 19. stoletju na Slovenskem (v avstrijski monarhiji) postala osemletka, medtem ko so na Hrvaškem (v ogrski monarhiji) šestletko uvajali počasneje in ostali pri njej.
Marija Terezija je uvedla obvezno osnovno šolo, da bi ustvarila pismene, koristne in lojalne podložnike, ki bi krepili državo in gospodarstvo ter manj bili pod vplivom Cerkve. Je pa bila pomembna sestavina šole uvajanje delovnih navad in discipline, ki sta bili ključni za gospodarsko modernizacijo. Iz kmetov je bilo treba narediti delavce. Medtem ko prvi živijo z naravo, drugi živijo po uri. Za delo v tovarni so pomembni disciplina in poslušnost, časovna točnost, racionalna raba časa in uniformnost – vse, kar naše šole proizvajajo še danes. Prvi razredi osnovnih šol so namenjeni predvsem temu, da otroke naučijo priti ob pravem času, sesti in sedeti pri miru in tiho, kolikor ur je to potrebno. To je bistvo šolskega reda še danes. Osem let osnovne šole, štiri leta srednje in morda še tri, štiri, pet ali več let univerze. Večina mladine doživi vsaj petnajst let treniranja discipline: pridi na uro, sedi in bodi tiho. In ko vzdržijo vso to torturo, jih na drugi strani šolskega plota, tam, kjer je ostali svet, pričakamo z zgražanjem, da ne znajo smiselno govoriti na glas, javno nastopati, sodelovati in prevzemati osebno odgovornost – skratka, da ne obvladajo tistih delovnih veščin, ki se v jeziku sodobnih kadrovikov imenujejo "mehke veščine".
Namesto družbe razuma, kritičnosti in dialoga dobivamo družbo hrupa, predsodkov in sovraštva
Z družino sem pol leta preživel v Kaliforniji, kjer sta otroka šla v prvi in tretji razred osnovne šole. Za ameriško šolstvo sicer menim, da je njegova kakovost skozi čas šolanja obratno premosorazmerna z našim: na začetku je precej slabo, nakar se skozi stopnje izboljšuje in tako na koncu pridemo do doktorskih programov, ki so najboljši na svetu. Pri nas pa je obratno. Torej ameriške osnovne in srednje šole akademsko res niso bog ve kaj. Ampak kulturno proizvajajo povsem drugačne ljudi kot naše. Medtem ko mi otroke ukalupljamo, uniformiramo in discipliniramo (sicer vse manj uspešno), jih Američani odpirajo: večino časa v šoli sta moja otroka, čeprav sta prišla z osnovnim znanjem angleščine, preživela stoječa in govoreča. Ne le, da je bila čez pol leta njuna angleščina odlična, za vedno sta premagala sram pred javnim nastopanjem. Pol leta je bilo dovolj, da sta v tej dimenziji kulture postala Američana. Za to sem hvaležen. Biti sposoben javno govoriti, imeti glas, je pomembna družbena vrlina.
Pridejo časi, ko ni mogoče biti tiho, ker grozi, da bo vse šlo k vragu. Ni res, da so družbena omrežja naplavila nepregledne množice nevednih mnenjakov, ki ne vedo nič o ničemer in ne znajo narediti ničesar, vendar morajo izražati svoja nesmiselna prepričanja, ker je njihovo blebetanje edina potrditev njihove biti. Ne: mislim, torej sem; blebetam, torej sem. O tem je ob pojavu množičnega tiska pred sto leti pisal španski filozof José Ortega y Gasset. Gre za fenomen množice in njenih medijev, digitalizacija je morda dodala pospešek.
Če šolam kaj zamerim, pa sem jih naredil vse do konca in še čez, pa tudi sam že leta predavam pri nas in po svetu, potem je to to, da vztrajajo pri starih vzorcih ex cathedra. V originalu ex cathedra pomeni papeževo razglašanje svetih resnic. Učitelji so si prisvojili ta pojem za svoje ponavljanje napisanega gradiva, ki ni sveta resnica, a se ga morajo učenci, dijaki in študenti učiti na pamet. Vedno obstajajo neki neumni razlogi, zakaj naj bi bilo pomembno, da se v šoli učimo na pamet. Sam sem pozabil bolj ali manj vse, kar sem moral znati ponoviti iz glave. Kar pa bi v šoli morali zares učiti, pa niso resnice, temveč dvom. Moderna doba se ni začela s ponavljanjem Platona in Aristotela, temveč z metodičnim dvomom v vse, kar se je vedelo. Tako se je začela moderna industrija in tako se je začela tudi moderna demokracija: ne z vero v vladarje, temveč z nezaupanjem v vsakršno obliko moči, ki jo je treba uravnotežiti s protimočjo, da ne preide v tiranijo. Slepo zaupanje v politike je najkrajša pot v diktaturo; bojmo se politikov, ki si želijo, da bi jih ljubili.
Tisti, ki vedo in znajo, dvomijo; tisti, ki so prepričani, pa trdno stojijo za svojimi mnenji in so se jih pripravljeni oklepati in jih braniti ter jih vsiljevati drugim z vso silo in brez sramu. Nevedni mnenjaki imajo neverjetno potrebo po širjenju svojih neumnosti, pri tem pa se ne znajo pogovarjati. Pogosto je njihov jezik navadna kloaka. Sovražijo vse, ki se ne strinjajo z njimi, in to postaja poseben problem. V družbi naraščata nestrpnost in sovraštvo, pa nihče ne ve, od kod in zakaj ter kaj s tem storiti.
Toda ne gre le za posamezne nevedne mnenjake, ki blebetajo v prazno. Gre za širši družbeni pojav, v katerem se stara disciplina šolstva srečuje z novo anarhijo družbenih omrežij. Eni nas učijo tišine in poslušnosti, drugi pa nas silijo v kričanje in razkazovanje ega. Rezultat je kultura, v kateri hkrati nimamo dovolj znanja, da bi se trezno pogovarjali o resničnih problemih, in preveč napihnjenega samozaupanja, da bi sploh hoteli poslušati druge.
Medtem ko mi otroke ukalupljamo, uniformiramo in discipliniramo (sicer vse manj uspešno), jih Američani odpirajo: večino časa v šoli sta moja otroka, čeprav sta prišla z osnovnim znanjem angleščine, preživela stoječa in govoreča
Če šolstvo proizvaja uniformirane posameznike, ki ne znajo dvomiti, in če digitalni mediji proizvajajo brezmejne govorce brez posluha za dialog, potem smo ujeli najbolj toksično kombinacijo obeh svetov. Namesto družbe razuma, kritičnosti in dialoga dobivamo družbo hrupa, predsodkov in sovraštva.
Zato ni dovolj, da otroke učimo sedeti pri miru in na pamet ponavljati, niti ni dovolj, da jim pustimo neomejeno blebetati v prazno. Potrebujemo šole, ki učijo dvomiti, razpravljati, poslušati in argumentirati – vse tisto, kar imenujemo "mehke veščine", pa so v resnici najtrše temeljne veščine demokracije.
Kajti vladavina bedakov ni ne usoda ne naravni zakon. Je posledica tega, kako (ne)učimo in (ne)poslušamo. Če bomo znali graditi kulturo dvoma in dialoga, bomo zajezili vzpon nevednih mnenjakov. Če tega ne bomo naredili, pa se bomo morali pripraviti na resnično vladavino budal.
* Dr. Dejan Verčič je profesor komunikologije na FDV in partner v agenciji Herman & partnerji.
