Erazem Rotterdamski je v Hvalnici norosti zapisal, da modrost včasih potrebuje masko norosti, da sploh pride do besede. Natanko to masko je v torek, 24. junija 2025, dvignil Donald Trump, ko je na svojem omrežju Truth Social objavil zasebno sporočilo generalnega sekretarja Nata Marka Rutteja: "Donald, pripeljali ste nas do res, res pomembnega trenutka za Ameriko, Evropo in svet. Dosegli boste nekaj, česar noben ameriški predsednik ni uspel desetletja. Evropa bo plačala VELIKO ceno, kot mora, in to bo vaša zmaga."
Od Pariza do Varšave je završalo: "Sramotno! Upogibanje hrbta! Triumf Trumpovega egocentrizma!" Naslednji dan je Rutte še dodal, da je Trump "očka, ki mora včasih uporabiti ostre besede" – in ogorčenje je preraslo v zgražanje. Toda samo za tiste, ki Rutteja ne poznajo.
Mark Rutte je bil štiri mandate nizozemski premier in velja za politika, ki mu nič ne ostane na koži. Od oktobra 2024 vodi Nato, kjer krmari med 32 članicami in, kar je še pomembneje, z egoističnimi impulzi Donalda Trumpa. Če znaš preživeti v nizozemskem proporcionalnem labirintu, znaš šepetati skoraj vsakomur. Tudi Trumpu.
V Ruttejevih stavkih ni niti trohice ponižnosti, temveč nekaj povsem drugega: mojstrski, skoraj talleyrandovski manever (Charles-Maurice de Talleyrand-Périgord, francoski škof, politik in diplomat, op. ur.) politika, ki razume, da včasih norost nima protistrupa – razen hvale. Ruttejevo sporočilo je hkrati hvalnica norosti in manifest politične lucidnosti. Kdor ga bere kot spodrsljaj, ne razume, da je v svetu, kjer pravila kroji narcistična supermoč, včasih najboljše orožje – kontrolirana norost.
Ruttejeva norost je strateška: rahločutno podkovana v ego velikega otroka. Če je cena za varnost Evropske unije nekaj dopaminskih jackpotov v Trumpovi glavi, jo velja plačati – dokler Evropa ne odraste. Trumpova psihologija je preprosta: hvali ga in dobiš pozornost, kritiziraj ga in postaneš tarča tvita. Rutte je to razumel in mu pustil, da je njegovo sporočilo javno razgalil. Namesto škode je dosegel to, kar je želel: ohranil ameriško zavezo k 5. členu, ki jo Trump rad pogojuje, izsilil dogovor, da bo Evropa dvignila obrambno porabo na 5 odstotkov BDP in nahranil Trumpovo potrebo po zmagi. Njegov hormonsko odvisni ego je dobil občutek zmagoslavja – v zameno za resnične koristi Evrope. To ni bila ponižnost, temveč klasičen ju-jitsu manever. Če se ne moreš ogniti viharju, ga obrni v svoj veter.
Rutte je v svoji politični karieri enkrat že izvedel izjemen premik, zaradi katerega se verjetno v sebi nasmiha, ko ga danes z levice sprašujejo, kako dati za obrambo 5 odstotkov BDP, ne da bi se to poznalo na stroških socialne države. Tisti, ki poznajo njegov politični opus, vedo, da se je z enako umirjeno samozavestjo, kot danes prepričuje Evropo v nujnost strateške mišične mase, že pred več kot desetletjem lotil tihe, a radikalne redefinicije vloge države na domačih tleh.
Leta 2013 je na nizozemski prestol sedel kralj Willem-Alexander in 17. septembra tistega leta prvič z nagovorom odprl parlamentarno sezono. Govor mu je, podobno kot jih pišejo kraljem v Združenem kraljestvu, napisal predsednik vlade – Mark Rutte. Tisto, kar je kralj izrekel, je bilo – za evropski kontekst – revolucionarno. Ljudstvu je preprosto povedal, da klasične državne blaginje ni več. Nizozemska, ki je bila dolgo simbol socialno odgovorne države, si tega modela ne more več privoščiti. Namesto tega jih je pozval k oblikovanju tako imenovane participativne družbe, v kateri državljani poleg svojih pravic prevzamejo tudi večino odgovornosti zase. Sporočilo je bilo kristalno jasno: država ne bo več tvoj starš, postala bo tvoj partner.
Tisto, kar me je pri tem najbolj fasciniralo, ni bilo sporočilo samo, ampak dejstvo, kako tiho je to šlo mimo vseh nas. Kot da se nas ne tiče. Kot da so Nizozemci neka eksotična politična kultura, nekje daleč, z leseno obutvijo in liberalnimi pogledi, ki so zanimivi le za ilustracijo v učbenikih političnih ved. Nismo jih vzeli resno. Nismo razumeli, da se je prav tam prvič izrekla resnica, ki zdaj vse bolj pritiska tudi na nas: da devetnajsto in dvajseto stoletje s svojo idejo države, ki rešuje in varuje, ne glede na ceno, počasi zapuščata oder.
Bob Dylan je pred petdesetimi leti pel, da se časi spreminjajo. Danes nam to skozi medle filmske vloge šepeta Timothée Chalamet. Podobno, ni pa isto. Dylan je imel upanje, gnev, energijo ulice in Joan Baez. Chalamet ima ironijo, obotavljivost in občutek, da prihaja nekaj, česar nočemo razumeti, in Kylie Jenner. Prav v tem ozračju Mark Rutte ponovno stopa pred množico in ji pove: stvari bodo od zdaj drugačne. Enkrat je to že naredil – in mu je uspelo. Zakaj mu ne bi še drugič?
Od padca Berlinskega zidu smo živeli v iluziji, da mehka moč zadostuje. Medtem je Kitajska postala polnokrvna supervelesila, Indija trka na vrata kluba, Rusija se je prebudila kot revanšistična velesila, Savdski Arabiji in drugim petrogigantom pa se odpirajo nova polja vpliva. Evropa je ostala geopolitični pubertetnik: retorično vzvišen, vojaško podhranjen in samozadovoljno prepričan, da mu moralna superiornost daje imuniteto.
Trump zna goste v Beli hiši spremeniti v rekvizite. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je to izkusil na lastni koži. Rutte pa ni Zelenski; ni odvisen od ene same vojaške tranše, temveč od psihološkega žetona v Trumpovi glavi. Objavljeno sporočilo zanj ni zadrega, temveč orodje. Norost brez protistrupa zahteva hvalnico, ne zgražanje.
Nedavni spopad z Iranom je še en dokaz, da jedrske konice ostajajo najboljši zavarovalni paket. Če bi Ukrajina po razpadu Sovjetske zveze obdržala svoje konice, je Rusija verjetno ne bi napadla. V Evropski uniji imata jedrsko orožje le Francija in Združeno kraljestvo, vsi drugi pa smo v resnici varnostno odvisni od Washingtona. Razprava o 5 odstotkih BDP je drobiž v primerjavi s ceno, ki bi jo plačali, če bi ruska vojska spet korakala zahodno od ukrajinskih meja. Da ne omenjamo, komu vse v srednji in zahodni Evropi bi se lahko zazdelo, da si priključi kaj ozemlja od manjših in šibkejših sosedov. Slovenija in Hrvaška bi bili hitro na seznamu.
Moralna drža brez moči je piar, ne politika. Floskule o koncu zgodovine so bile zgodovinska slepota
Nikoli ne smemo pozabiti, da Nemci nikoli ne zamudijo priložnosti biti na napačni strani zgodovine. Tudi te dni jim gre spet kar dobro. Novi nemški kancler Friedrich Merz je nedavno izjavil, da Izrael za nas opravlja umazan posel na Bližnjem vzhodu. Ni dobro, če o tem govori Nemec, kajti Nemci slovijo po zavzetosti pri opravljanju takšnih "umazanih poslov". Zato smo jih imeli nekoč tako radi, da smo jim kar podvojili državo. Morda nam bo še žal, da so spet v eni in sanjajo, kako bodo s tanki znova krenili proti Moskvi. Zgodovina se res ponavlja kot farsa.
V čem je torej lekcija? Moralna drža brez moči je piar, ne politika. Floskule o koncu zgodovine so bile zgodovinska slepota. Kdor razume čustva Donalda Trumpa, ima roko na stikalu zahodne varnosti. Evropa se bo morala, z ali brez Trumpa, preobraziti v silo, ki jo tudi drugi jemljejo resno.
Mogoče je to žalostna diagnoza stanja Zahoda, a je tudi pošten opomnik: dokler evropske prestolnice ne bodo oborožile svojih proračunov, bodo njihovo varnost krojile napovedi horoskopov tujih egov. In v tej astrologiji zna Mark Rutte brati bolje kot večina sodobnih diplomatov.
Naj živi norost – dokler ne dozori razumnost.
* Dr. Dejan Verčič je komunikolog, profesor na FDV, partner pri Herman&partnerji.
