Mi lažemo. Oni vedo, da lažemo. Mi vemo, da oni vedo, da lažemo.
Ampak vseeno lažemo, ker je tako lepše. Politično korektnejše. Civilizacijsko sprejemljivejše. In zdi se nam, da imamo še vedno nek nadzor – če že ne nad realnostjo, pa vsaj nad pripovedjo o njej.
Evropska unija bo – zagotovo, obljubimo! – nekoč, morda že jutri, integrirala države Zahodnega Balkana. Samo še malo se morajo potruditi. Samo še malo se moramo mi pretvarjati. Mi, ki govorimo o širitvi, kot bi govorili o zdravem načinu življenja v čakalnici na kemoterapijo. Oni, ki naj bi se včlanili v evropski klub, za katerega nihče več ne ve, ali gre za rekreacijsko društvo, starostni dom ali geopolitično mirovno silo brez vojske.
Na drugi strani pa kandidatk za članstvo ne druži več niti jasno prepričanje, da si članstva zares želijo. Makedonci se še vedno iščejo po atlasu, kje bi lahko bili Severni, ne da bi jih bilo sram. Črna Gora živi evropsko življenje na Instagramu, v resničnosti pa bolj spada na TripAdvisor Balkana. Albanija ima več realnih pogovorov z Emirati kot z Brusljem. V Bosni in Hercegovini pa konstitutivni delež države, Republika Srbska, dvomi, da BiH kot država sploh obstaja – in jo sistematično razstavlja po kosih, da bi se lahko nekoč priključila Srbiji v okviru tako imenovanega "srbskega sveta". Hkrati pomemben del Federacije sanjari o Saudovi Arabiji ali o povratku k materi Turčiji, kot da bi šlo za novo različico orientalske romantike. Tamkajšnji Hrvati pa se v Mostarju držijo za glavo – pod novim mostom čez reko Neretvo, ki je po njihovem še lepši in še starejši od originalnega iz leta 1566, ki so ga – mimogrede – leta 1993 podrli sami, nato pa ga ponovno zgradili in odprli julija 2004.
V Srbiji, ki je geopolitični pivot regije, pa je podpora vstopu v EU že trčila ob dno legitimnosti: v raziskavi NPSM iz marca 2025 bi na referendumu za članstvo glasovalo le 38,9 odstotka volivcev, proti pa kar 43,2 odstotka. Preostali so neopredeljeni ali apatični. Namesto da bi se Srbija odločila za jasno zahodno prihodnost, se zdi, da večinsko hlepi po ekvidistanci – strateškem lebdenju med Brusljem in Moskvo, z enim očesom na evropske subvencije, z drugim na ikone pravoslavnega bratstva.
A tudi znotraj Evropske unije ni bistveno bolje. Ko govorimo o širitvi, govorimo o skupnosti, ki se še vedno ni odločila, ali želi biti federacija ali zbirka narodov. Ta temeljna nejasnost se vleče že desetletja in ima zelo konkretno zgodovino: v letih 2002 in 2003 je Konvencija o prihodnosti Evrope pripravljala osnutek evropske ustave. Ta je bila podpisana 29. oktobra 2004 v Rimu, vendar za njeno veljavnost ni bilo dovolj političnega zagona – ratificirati bi jo morale vse članice EU. Ključni trenutek je nastopil spomladi 2005, ko sta dve ustanovni članici Unije – Francija in Nizozemska – evropsko ustavo zavrnili na referendumih. Francoski volivci so jo 29. maja 2005 zavrnili s skoraj 55 odstotki proti, Nizozemci pa 1. junija istega leta še odločneje, s približno 62 odstotki. In s tem je ideja o federaciji potonila v birokratsko pozabo.
Od takrat Evropska unija ni več resno poskušala odgovoriti na vprašanje, kaj pravzaprav želi biti – zavezništvo držav ali skupnost državljanov. Odsotnost tega odgovora ni samo abstrakten problem za pravnike in uradnike: brez jasne notranje identitete je težko graditi prepričljivo zunanjo politiko, še težje pa širiti projekt, ki sam pri sebi ne ve, kam gre.
Zlasti ne, če mora o širitvi odločati Geert Wilders, zmagovalec nizozemskih volitev, ki niti v lastni vladi ne more prevzeti izvršilne funkcije, ali pa Jordan Bardella, zvezda v vzponu desnice, ki bi lahko pri svojih 32 letih postal predsednik Francije. Si kdo resno predstavlja, da bi Francozi na referendumu z navdušenjem podprli članstvo Bosne in Hercegovine? Ali da bi Nizozemci, ki so pripravljeni zapreti svoje kmetije v imenu ekologije, odprli vrata Kosovu?
Tudi Nemčija je umaknila pogled. Nova nemška vlada si je za zunanjo in varnostno prioriteto izbrala utrjevanje vzhodnih meja – kar pomeni Kijev in Tbilisi, ne pa Beograd ali Sarajevo. Balkan je za Berlin postal geopolitika drobiža: emocionalno oddaljen, strateško drugotnega pomena, predvsem pa preveč zapleten za instantno rešitev. V evropski igri moči je zdrsnil z mize – skupaj z drugimi neprijetnimi vprašanji, ki jih je lažje ignorirati kot razrešiti.
A tu je trenutek, ko moramo nehati lagati – vsaj sebi. EU morda res nima več apetita po širjenju, ima pa še vedno dolžnost do lastne konsolidacije. Če želimo, da bo evropski projekt sploh preživel to stoletje, potem moramo najprej znotraj utrditi tisto, kar že imamo. Evropska unija ni samoumevna, je pa ena najpomembnejših civilizacijskih pridobitev našega kontinenta. In kot vse dragocene reči potrebuje nego, disciplino in predvsem sposobnost ločevanja med bistvenim in obrobnostmi. Med deklarativnimi vrednotami in operativno realnostjo.
Če je bila do zdaj širitev instrument stabilizacije, mora zdaj stabilizacija postati instrument preživetja. EU mora spet vedeti, kdo je, zakaj obstaja in kaj želi doseči. Če tega ne bo zmogla, bodo širitev opravile druge sile. In to ne po bruseljskih pravilih, ampak z rusko logiko ali kitajskim kreditom. Balkan, če kaj, uči to zgodovinsko lekcijo.
Kajti Balkan ni šala. Bil je, je in bo ostal sod smodnika. To ni metafora, to je geografija. Tu se stikata tektonski plošči, po katerih se je pred tisoč šeststo leti razcepilo Rimsko cesarstvo – in po katerih se ljudje tepejo vse odtlej. Če Bruselj tega ne razume, bi si moral ogledati zemljevid – ali zgodovinski priročnik. In čeprav se na Zahodu pogosto zgražajo nad balkanskimi strastmi, je resnica ta, da se Evropa največkrat spomni Balkana šele takrat, ko se ta začne kaditi.
Mir, ki ga imamo danes, ni rezultat evropske diplomacije, temveč ameriške vojaške navzočnosti. Stabilnost regije ni institucionalna, ampak nadzorovana – in to z orožjem. Če bi ZDA jutri zaprle Camp Bondsteel na Kosovu, bi hitro ugotovili, kako tanka je plast miru, po kateri hodimo. Ta baza lahko sprejme do 7000 vojakov in civilnega osebja, razporejenih po 300 zgradbah, povezanih s 25 kilometri cest in 52 helipadov na 955 hektarjih površine. Cela slovenska vojska ima skupaj s pogodbeno rezervo nekaj čez 7000 pripadnikov, hrvaška morda enkrat več. Toliko o tem.
Zato nam, ki živimo na robu Zahodnega Balkana, ne sme biti vseeno. Ne samo zaradi stabilnosti regije, ampak zaradi nas samih. Ker če bo ponovno eksplodiralo, bo udarilo najprej nas. In to ne bo več dogodek za CNN, temveč za sirene civilne zaščite.
Države Evropske unije danes nimajo notranje volje za širitev. Države Zahodnega Balkana nimajo skupne volje za integracijo. Projekt, kot je zastavljen, je obstal. Toda to ne pomeni, da mora obstati tudi smisel. Evropska ideja ni mrtva – mrtva je zgolj njena birokratska forma. In prav zato je čas za nekaj boljšega kot še eno laž.
Čas je za novo poštenost. Za trezno vizijo, ki bo priznala, da Evropa ne more več obljubljati prihodnosti, v katero ne verjame niti sama. Lahko pa začne graditi nekaj novega – ne grandiozne arhitekture širitve, ampak postopno, organsko prepletanje interesov, ljudi, projektov, vezi. Ne s fiksacijo na članstvo, temveč s fokusom na soodvisnost in sodelovanje. Najprej regionalno. Potem evropsko.
To ni odrešitev, ki pada z neba. To je odrešitev, ki jo je treba izkopati iz ruševin lastnih iluzij. Ne bo lahka, ne bo hitra in ne bo veličastna. Ampak bo – če bo vsaj ena stran zmogla resnico sprejeti kot izhodišče, ne kot poraz. Če bo priznanje dejanskega stanja pomenilo začetek nečesa novega, ne konec upanja.
Evropa se je rodila iz pepela. Balkan se je vedno znova pobral iz krvi. Morda je zdaj čas, da se skupaj prebudita iz laži.
* Prvotno objavljeno v hrvaščini na www.sest.hr.
* Dr. Dejan Verčič je profesor komunikologije na FDV, partner v agenciji Herman&partnerji.
