Ni opravičila za sistematično stradanje in pobijanje otrok. Noben politični cilj, nobena verska zaveza, nobena vojaška logika in noben zgodovinski kontekst ne morejo upravičiti tega. Ne včeraj, ne danes, ne jutri. Nikoli.
Pa vendar že dve leti poslušamo razlage, zakaj naj bi bili ukrajinski otroci legitimne tarče ruskega mafijca, čigar vojska jih ne le sistematično deportira in rusificira – kot bi se zgodovina janičarjev vrnila s cinično natančnostjo – temveč tudi bombardira, razčetverja in pobija v napadih, ki nimajo drugega cilja kot sejanje terorja. Cele družine izginejo v prahu eksplozij, medtem ko propagandni aparati razlagajo, da gre za "strateške cilje". Na drugi strani sveta druga polovica politike z zadržanim navdušenjem racionalizira izraelsko strategijo, ki v imenu "obrambne nuje" briše cele družine iz registra živih – kot da je izbris otroštva zgolj kolateralna škoda varnostnega računa. Če ne bi bilo vojne, bi izraelski premier najbrž sedel v sodni dvorani, ne v vojaškem bunkerju.
Vse skupaj deluje kot perverzna koreografija globalnega cinizma: ena stran aplavdira Putinu, druga Netanjahuju. Kri otrok je postala univerzalna valuta politične transakcije – nekakšna retorična kolaterala, ki jo plačujejo tisti, ki nimajo glasu. Ves svet se zdi sadistično fasciniran nad trpljenjem otrok. Razlogi za to so sicer različni, a očitno komplementarni – kot bi obstajal nepisan dogovor, da je pobijanje otrok sprejemljivo, če ga dovolj dobro utemeljiš. In mi te razlage požiramo – hladno, distancirano, analitično. Kajti bolj kot resnica šteje naracija. In ta trenutno pravi: otroštvo je pogajalska valuta.
Ampak čemu se čudim? Evropa stoji na kostišču lastnih otrok. Dobesedno. Evropska unija ima svoj simbolni in upravni sedež v Bruslju – mestu s čudovito arhitekturo, ki pa je zgrajena na kupu odsekanih otroških rok. Med letoma 1885 in 1908 je belgijski kralj Leopold II. kot osebni lastnik vladal tako imenovani Svobodni državi Kongo. Njegovo bogastvo ni bilo plod podjetnosti ali razsvetljene vladavine, temveč brutalnega izkoriščanja ljudi in virov. Da bi pridobil kavčuk in slonovino, je uvedel sistem "motivacije", v katerem so zaradi neposlušnosti skupnosti in staršev za kazen otrokom sekali roke. S tem je ustvaril nov tip industrijskega terorja – tihi genocid, ki je zahteval od pet do deset milijonov življenj. Eden največjih zločinov proti človeštvu moderne dobe, ki se ni končal s sojenjem, temveč s prenosom kolonije iz zasebne vladavine v roke belgijske države. Ki ni vladala dosti bolj blago – le bolj birokratsko.
Ta isti Leopold II., ta norec s krono in imperijem, je urbanistično preuredil vzhodni Bruselj: tlakoval je avenije, oblikoval parke in zgradil palače – vključno s četrtjo, kjer danes domuje Evropska unija. Ironično ali le simbolično: stavbe Evropskega parlamenta obkrožajo Park Léopold. EU deluje dobesedno v kulisi enega največjih kolonialnih zločinov.
A s tem zgodba še ni končana. Leta 1897 je Leopold II. na svetovno razstavo v Tervurenu pripeljal 180 domačinov iz Konga. Ni jih predstavil kot diplomate ali predstavnike kultur, temveč jih je razstavil – dobesedno – v umetno zgrajenih vaseh, kot eksotične živali. Obiskovalci so jih lahko gledali, fotografirali, dražili, hranili z bananami. To ni bil osamljen primer – takratni "zoos humains" so bili del kolonialne zabave.
Vse skupaj deluje kot perverzna koreografija globalnega cinizma: ena stran aplavdira Putinu, druga Netanjahuju. Kri otrok je postala univerzalna valuta politične transakcije – nekakšna retorična kolaterala, ki jo plačujejo tisti, ki nimajo glasu
In potem leto 1958. Svetovna razstava Expo v Bruslju. Evropa že sanja o Uniji, že je podpisana Rimska pogodba, že govorimo o človekovih pravicah. Univerzalna deklaracija o človekovih pravicah je bila podpisana in sprejeta že deset let prej: 10. decembra 1948. Evropska deklaracija o človekovih pravicah je bila podpisana l4. novembra 1950. A v središču nove Evrope leta 1958 zgradijo "človeški živalski vrt". Ne v 19. stoletju, ne v kaki oddaljeni fašistični enklavi – temveč v prestolnici novega reda. V mestu, ki danes uteleša idejo o skupni prihodnosti. Sredi razsvetljenskega projekta še vedno brbota barbarstvo.
Med razsvetljenstvom in barbarstvom ni kontinenta – je le razlika v okvirjanju. V logotipu, jeziku in osvetlitvi. Obarvamo iste geste v različne barve in jih prepakiramo v etične okvire: naši vojaki "vzdržujejo red", njihovi "kršijo mednarodno pravo". Mi "ščitimo meje", oni "izvajajo etnično čiščenje". A ko truplo otroka leži v ruševinah, ni več razlike. Ni več naroda, vere, ideologije. Samo tišina, ki je bolj zgovorna od vseh tiskovnih konferenc.
Niti najmanj nisem naiven, da bi mislil, da je barbarstvo evropska posebnost. Daleč od tega. Zločini brez obraza, brez lojalnosti, brez ideološke doslednosti se dogajajo povsod. V Ruandi in Mjanmaru, v Siriji in Darfurju, v Kolumbiji, Jemnu, Kongu in Sudanu. Včasih z mačetami, drugič z droni, tretjič z lakoto – a vedno znova sredi sveta, ki gleda proč. Problem ni geografski. Problem je človeški. Naš.
V Nigeriji islamistična skupina Boko Haram že od leta 2009 izvaja ugrabljanja iz šol, ker "zahodna izobrazba je prepovedana". Več kot tisoč deklic je bilo ugrabljenih, mnoge med njimi posiljene, prisiljene v poroke z borci, uporabljene kot človeške bombe. Otroštvo je tam postalo vojaški material. Kot posledica njihovega terorja je bilo izseljenih več kot dva milijona otrok – več kot celotna populacija Slovenije. In to je samo ena skupina, v eni državi.
Afganistana niti ne omenjamo več – kot da nas je sram, da smo tja šli z vzvišenim govorom o svobodi in pravicah, nato pa zbežali kot ustrašeni tatovi. Biti otrok, še posebno deklica, v današnjem Afganistanu pomeni živeti pekel v realnem času. Tam ne ugašajo samo upi – ugašajo cela življenja, še preden se zares začnejo.
Kot civilizacija še nismo prišli do točke, ko bi pobijanje otrok soglasno razumeli kot absolutno zlo. Še vedno ga ovijamo v pogojne stavke: "če", "ampak", "razumeti moramo okoliščine". Ne, ni treba. Ni okoliščin. Ni konteksta, ni kulture, ni vere, ni politike, ki bi to upravičila. Pobijanje otrok je absolutna meja. In vse, kar je čez, ni več civilizacija.
Vsak dan gledamo trupla otrok – ne več kot izjemo, temveč kot spremljevalni program. Med oglasi za zobne paste in avtomobile, med recepti in vremensko napovedjo. Tragedija je postala dekoracija. Kri otrok – ozadje naših zaslonov. Algoritem ve: če pokažeš trpljenje, bodo ljudje gledali dlje. In če pokažeš trpljenje otrok – še dlje. To ni več informacija, to je pornografija bolečine. In mi klikamo, všečkamo, delimo. Vmes med jutranjo kavo in večerno serijo. Empatija je postala potrošno blago.
Otrok ne voli. Ne sestavlja koalicij. Ne sklepa zavezništev, ne piše zakonov, ne sedi v odborih. Otrok ni simbol, ni tarča, ni "mehek pritisk". Otrok pripada samo tistemu, ki ga zaščiti. Če tega ne zmoremo – če tega nočemo –, potem smo odpovedali. Ne kot vlada. Ne kot parlament. Kot človeštvo.
In ko bomo naslednjič govorili o vrednotah – v ustavnih preambulah, na plenarnih zasedanjih, v učnih načrtih in strateških dokumentih –, se vprašajmo, koliko otrok mora še umreti, da bo njihova smrt presegla status statistike. Koliko otroških teles potrebujemo, da bomo nehali relativizirati zlo?
Kajti če smo kot svet pripravljeni sprejeti racionalizacijo pobijanja otrok – če to dopuščamo eni strani, pa tudi drugi, pod pretvezo varnosti, religije ali zgodovinskih krivic – potem si ne zaslužimo ne miru ne prihodnosti.
Ni opravičila za sistematično stradanje in pobijanje otrok. Ne v Gazi. Ne v Ukrajini. Ne v Kongu, Jemnu, Nigeriji, Afganistanu. Nikjer in nikoli.
Če smo to sposobni pozabiti – če smo to pripravljeni prezreti –, potem ne živimo več v civilizaciji. Živimo v svetu, kjer je edina resnična skupna vrednota postala sramota.
In vprašanje ni več, kaj še dovolimo. Vprašanje je, kolikšno sramoto smo še pripravljeni prenesti – preden nas bo dokončno pokopala.
* Dr. Dejan Verčič je visokošolski učitelj na FDV, partner v agenciji Herman&partnerji.
Prvotno objavljeno v hrvaščini na www.sest.hr.
