Kolumna Svetlane Slapšak: Kolektivni alzheimer?

Primer predsednika vlade Goloba kaže zelo zgodnje simptome alzheimerja - emotivno občutljivost in občutek, da ga najbližji ne marajo oziroma ga zapuščajo. Edino tako lahko razumemo njegov predlog o referendumu, ki naj bi se nanašal samo na tiste, ki so ga v njegovem bližnjem okolju prizadeli. Pozabil je, da je izstop veliko bolj resna, dobro utemeljena, dolgo premišljevana in v realni politiki države povsem sprejemljiva ideja, ki je samo čakala, da pokrov pod njenim pritiskom popusti. Poskusi, da se z napačno argumentacijo in s sklicevanjem na Golobovo trenutno stanje to pomete pod preprogo ne bodo pomagali – zadeva je veliko bolj resna in je ne bo mogoče potisniti nazaj pod pokrov, medtem ko zadeve znotraj vse bolj vrejo in pokajo na vse strani. Pred dvajsetimi leti smo morda potrebovali Nato, bolj kot nekakšno kolektivno psihološko podporo, danes pa bi, če se kaj od grozečega možnega res zgodi, želeli samo, da Slovenija ni članica Nata. Kolektivni, skoraj globalni alzheimer je v tem, kaj je Nato od svojega začetka naredil za mir in stabilnost ali, če hočete bolj grobo, v kateri vojni je že zmagal. Sicer med (zaradi bolezni) pozabljenim najdemo, če se potrudimo, tudi to, da so Nato zasnovali kot zavoro za OZN. In spomnimo se tudi, koliko vojn je bilo po svetu preprečeno, omejeno in tudi končano po zaslugi mirovnih sil OZN.