Ameriški predsednik Donald Trump je letos večkrat ponovil, da morajo ZDA "tako ali drugače dobiti Grenlandijo". Danska premierka Mette Frederiksen mu je odvrnila, da gre za pritisk, "ki se mu bomo uprli", Grenlandci pa večinsko zavračajo idejo o prevzemu in si želijo večjo avtonomijo ter pravico do samoodločbe. Francoski predsednik Emmanuel Macron je junija obiskal Grenlandijo, da bi izrazil svojo in evropsko podporo tamkajšnji samostojnosti, predsednik Vojaškega odbora EU general Robert Beninger pa je celo predlagal napotitev evropskih oboroženih sil kot protiutež ameriški prisotnosti. A ne smemo si delati utvar: ZDA Grenlandijo že vojaško prevzemajo, medtem ko EU nima skoraj nobenih vzvodov, s katerimi bi se temu lahko zoperstavila. Razen enega: kapitalizma.
Že leta 2019 je 45. predsednik Združenih držav Amerike v imenu svoje države javno izrazil zanimanje in pripravljenost za nakup Grenlandije, avtonomnega ozemlja v okviru Kraljevine Danske, katere prebivalci so državljani Danske in Evropske unije. Grenlandija je ozemeljsko približno osemintridesetkrat večja od Hrvaške in stoosemkrat večja od Slovenije. Trump je takrat nakup opisal kot "velik nepremičninski posel". Danes, ko je ponovno 47. predsednik ZDA, njegova ambicija ostaja enaka - in realnost je, da ZDA Grenlandijo že vključujejo v svoj strateški interes, ne glede na politične izjave v Köbenhavnu ali Bruslju.
Najmočnejši človek na svetu, kot se ameriški predsedniki radi imenujejo, že šest let vztrajno ponavlja, da bi si ZDA želele pridobiti Grenlandijo - ozemlje, ki ni pomembno zgolj zaradi svoje velikosti, temveč predvsem zaradi svoje lege in bogastva naravnih virov pod površjem. Otok leži na stičišču Severne Amerike, Evrope in Arktike ter postaja novo geopolitično bojišče, ki zaradi podnebnih sprememb pridobiva pomen. Če bo Arktični ocean zaradi taljenja ledu postal ladijsko prevozen, se bodo odprle nove pomorske poti mimo tradicionalnih ožin, kot sta Sueški in Panamski prekop - kar je še posebno strateško pomembno za Kitajsko in Rusijo. Grenlandija pa skriva tudi surovine, ki so ključne za sodobne tehnologije, kot so baterije, vetrne elektrarne, polprevodniki in obrambna industrija: med njimi redke zemeljske kovine oziroma lantanidi (cerij, prazeodim, neodim, samarij, evropij, gadolinij, terbium, disporzij, holmij, erbium, iterbij, lutecij) ter skandij in itrij. Prav nad temi surovinami ima Kitajska danes skoraj popoln monopol.
Arktični obrambni interesi ZDA
Na Grenlandiji je tudi strateško izjemno pomembna ameriška vojaška baza Pituffik (prej znana kot Thule), ki že desetletja varuje ameriške interese na Arktiki in nadzoruje ključne poti za zgodnje zaznavanje izstrelkov. Do letos je bila ta baza del Evropskega poveljstva ZDA (EUCOM), junija letos pa je ameriško ministrstvo za obrambo celotno Grenlandijo s Pituffikom vred preneslo pod nadzor Severnega poveljstva ZDA (US Northern Command, NORTHCOM). Po domače povedano: arktični obrambni interesi ZDA niso več skupna, zavezniška, evropska stvar, temveč uradno postajajo notranje vprašanje ameriške nacionalne varnosti. Gre za potezo z jasno geopolitično in simbolno težo, ki Evropejcem sporoča, da na Arktiki nimajo več besede.
Če bi se Trump odločil za naslednji korak in bi Grenlandijo enostavno pripojil ZDA, Evropska unija temu ne bi mogla vojaško nasprotovati. Realnost je, da EU nima niti približno dovolj vojaške moči, da bi lahko parirala ameriški sili. Koliko je v resnici vredno mednarodno pravo, vidimo danes v Gazi in Ukrajini: brez politične volje in sodelovanja velesil manj, kot je vreden papir, na katerem so zapisane pogodbe. Še bolj skrb vzbujajoče pa je, da Američanom za prevzem Grenlandije sploh ne bi bilo treba uporabiti vojske — dovolj bi bil pritisk na nekaj digitalnih gumbov. Evropska unija je namreč popolnoma odvisna od ameriške računalniške tehnologije in umetne inteligence. Brez njih si ne moremo pošiljati elektronske pošte (Apple, Google, Microsoft), če ne želimo preiti na kitajsko tehnologijo. Velika večina naših podatkov je shranjena v njihovih oblačnih storitvah (Microsoft, Google, Amazon). Celo glavnina elektronskega plačilnega prometa, vključno s skoraj vsemi transakcijami s kreditnimi karticami, poteka prek ameriških platform, kot sta Mastercard in Visa. Če bi Američani hoteli, bi nam lahko skoraj dobesedno izklopili luč — in nas čez noč vrnili stoletje nazaj, v čas pred digitalno dobo.
Svet ne čaka, Grenlandija pa bo gotovo pripadala tistim, ki bodo imeli pogum, kapital in voljo, da vanjo investirajo
Poslovni interesi, naše denarnice
Ključni evropski zavezniki, ki nas držijo nad vodo, pa so isti, ki bi nas lahko potopili. Tehnološki velikani — Sam Altman (OpenAI), Jeff Bezos (Amazon, Blue Origin, The Washington Post), Tim Cook (Apple), Dara Khosrowshahi (Uber), Elon Musk (Tesla, SpaceX, X), Sundar Pichai (Google/Alphabet), Shou Zi Chew (TikTok) in Mark Zuckerberg (Meta/Facebook) — niso le stebri ameriškega gospodarstva, temveč globalni igralci, ki skrbijo predvsem za svoje interese in dobičke. Ko so letos spomladi v prvi vrsti spremljali inavguracijo 47. ameriškega predsednika Donalda Trumpa, niso tam stali zaradi politične naklonjenosti, temveč zaradi poslovne računice. In res - oni nas imajo radi, a ne zato, ker bi jih zanimala naša prepričanja, temveč zato, ker jih zanimajo naše denarnice. Evropa zanje predstavlja drugi največji trg takoj za ZDA: gre za od četrtine pa v nekaterih segmentih celo do treh četrtin njihovih svetovnih prihodkov. Evropejci k bogastvu ameriških tehnoloških velikanov letno prispevamo več deset milijard evrov. Vse, kar moramo vedeti, je Adam Smith zapisal že pred četrt tisočletja v Bogastvu narodov: "Ne pričakujemo svojega kosila od dobrosrčnosti mesarja, pivovarja ali peka, temveč od njihove skrbi za lastni interes." In prav to velja tudi danes.
Tehnovelikani ne bodo dovolili politikom, da bi jim z agresivnimi potezami pokvarili posel. Evropo imajo radi, a ne zaradi naklonjenosti ali spoštovanja naših vrednot, temveč zato, ker se jim Evropa ekonomsko splača. Mi se lahko še tako upiramo, a brez lastne gospodarske in tehnološke moči je naš glas v resnici šibek. Če želimo ohraniti Grenlandijo v evropski orbiti (čeprav se kdo utegne vprašati, ali nas to sploh zadeva), se moramo usmeriti v razvoj računalniških tehnologij in umetne inteligence, da bi v prihodnjih desetletjih — in nič prej — dosegli to, kar francoski predsednik Emmanuel Macron imenuje "strateška avtonomija Evropske unije". Dokler ostajamo asimetrično odvisni od ZDA, smo neizogibno v položaju vazala, pa naj si to priznamo ali ne in pa naj nam je to všeč ali ne.
Odločajo kapital, tehnologija in podatki
Grenlandija je danes simbol več kot le arktične geopolitike. Predstavlja ogledalo evropske realnosti: veliko govorimo o suverenosti, a v resnici smo odvisni. Ne odločajo več zemljevidi in pogodbe, temveč kapital, tehnologija in podatki. V takšnem svetu nas ne rešujejo deklaracije, temveč konkretna dejanja in investicije. Če želi Evropa ostati globalni igralec, mora nehati razmišljati, kako zaščititi status quo, in začeti graditi prihodnost — z lastnim kapitalom, lastnimi tehnologijami in lastnim vplivom.
Vprašanje zato ni, ali si Grenlandijo lahko privoščimo. Vprašanje je, ali si lahko privoščimo, da si je ne. Ali kot je že pred več kot dvema stoletjema zapisal Adam Smith: vsakdo najprej poskrbi zase. Če tega ne bomo storili mi, bo namesto nas poskrbel nekdo drug — za svojo korist, ne za našo. Tako je bilo, tako je in tako bo ostalo. Svet ne čaka, Grenlandija pa bo gotovo pripadala tistim, ki bodo imeli pogum, kapital in voljo, da vanjo investirajo. Če želimo biti del te prihodnosti, moramo nehati zgolj opazovati in začeti igrati. Evropa ima znanje, ima kapital, ima ljudi. Manjka ji le skupna volja, da vse to poveže v nekaj, kar presega stare zamere in majhne razlike.
Morda je res, da nas danes povezuje predvsem trg, ne več velike ideje. A včasih je tudi trg dovolj, da drži skupnost skupaj — če ga znamo uporabljati v svojo korist. Grenlandija nas opominja prav na to: nihče ne bo poskrbel za nas, če ne bomo mi sami.
** Dr. Dejan Verčič je profesor komunikologije na FDV in partner v agenciji Herman & partnerji.
