Donald Trump je Neville Chamberlain našega časa, Vladimir Putin je Slobodan Milošević z atomsko bombo, Xi Jinping pa potrpežljivo čaka ob reki, katero truplo bo prinesel tok. V igri interesov, kjer realisti krojijo ameriško politiko, Ukrajina postaja žeton za "mir za naš čas". A zgodovina nas uči, da popuščanje agresorju ne prinaša miru, temveč vojno – in da je Evropa v tem spopadu prisiljena odkriti lastno identiteto.
Povsem napačne so ocene, da je na srečanju med ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom in ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom 16. avgusta v mestu Anchorage na Aljaski zmagal drugi. Prvi naj bi izdal Ukrajince. Kar pa nikakor ni res. Da bi jih lahko izdal, bi jih moral najprej imeti za svoje, čutiti kakšno obvezo, oni pa bi mu morali zaupati. Nič od tega se nikoli ni zgodilo. Vse, kar si Trump misli o ukrajinskem predsedniku Zelenskem, je pred kamerami pokazal že februarja letos v Beli hiši, ko ga je ob sodelovanju podpredsednika Vanca javno ponižal. To si je lahko ogledal ves svet – tudi Vladimir Putin. Predstava pa je bila namenjena prav njemu.
Zakaj je to pomembno? Za razumevanje ameriške zunanje politike je ključno poznati notranja trenja med dvema strujama, med realisti in neokonzervativci. Čeprav bi po imenu pričakovali, da so neokoni doma med republikanci, ni tako. Njihove korenine so v krogih liberalnih demokratov, ki so v času Vietnama – kot zvesti liberalni jastrebi – ostali trdi v boju proti komunizmu, tudi ko je stranka začela iskati pot iz vojne. Neokoni si želijo izvažati ameriško revolucijo in demokracijo po svetu. Vietnam je bil njihov inkubator. S časom so neokoni okužili tudi pomemben del republikanske stranke in v resnici danes diagonalno pokrivajo obe stranki.
"Jebeš EU"
Eden njihovih najznamenitejših ideologov je Francis Fukuyama, študent Samuela Huntingtona (avtorja Spopada civilizacij), ki je leta 1992 napovedal "konec zgodovine" – triumf liberalne demokracije po padcu Berlinskega zidu in Sovjetske zveze. Fukuyama je sprva podpiral Bushevo administracijo in njeno neokon idejo širjenja demokracije, a se je od nje odvrnil po drugi zalivski vojni leta 2003. Medtem ko je bil prvi Irak (1991) stvar realpolitike Busha starejšega, je bil drugi projekt Busha mlajšega (2003) in neokon krogov (Wolfowitz, Rumsfeld, Cheney, Perle, Kagan). Orožja za množično uničevanje niso našli, demokracije pa tudi niso izvozili – Irak je ostal sinonim ameriškega zunanjepolitičnega fiaska.
Neokonzervativci so bili ključni tudi pri ukrajinskem vprašanju. Najbolj znana je Victoria Nuland, karierna diplomatka in soproga Roberta Kagana, enega od očetov neokon projekta. Njeno vlogo pri majdanski revoluciji v letih 2013-2014, v kateri so Ukrajinci odstavili proruskega predsednika Viktorja Janukoviča. Država se je geopolitično jasno usmerila proti Evropi in Zahodu, nakar se je Rusija odzvala z aneksijo Krima in sprožitvijo balvanske revolucije in dolgotrajne vojne v donbaški regiji. Vpletenost ameriških neokonov v majdansko revolucijo je razgalil prisluškovani pogovor iz januarja 2014, v katerem je Victoria Nuland skupaj z ameriškim veleposlanikom v Kijevu razpravljala o "pravem" premierju za Ukrajino in ob tem izrekla sloviti stavek: "Jebeš EU." ("Fuck the EU.) Posnetek je bil objavljen (verjetno s pomočjo ruskih obveščevalcev) in postal dokaz ameriškega vmešavanja v politično dogajanje na ruskih mejah.
Tukaj vstopijo v igro realisti. Tudi v politiki igralci najpogosteje nastopajo v vlogah, za katere so scenarije napisali drugi. Seveda so odlični igralci pomembni za uspeh igre. Splača pa se pogledati, kakšna navodila so dobili od režiserjev in ti od producentov. Donald Trump nastopa v predstavi, ki jo je napisalo več kot štiristo avtorjev v organizaciji mislišča Heritage Foundation. Naslov? Projekt 2025: Mandat za voditeljstvo: obljuba konservativcev. Namenjen je predvsem notranjepolitičnemu preustroju ZDA, a vsebuje tudi jasne smernice za zunanjo politiko – od ukinitve USAID do neomajne podpore Izraelu in kritičnosti do OZN. Predvsem pa konec nesmiselnemu pošiljanju ameriške vojske po svetu brez pravega haska.
Svetovna demokratična revolucija
Medtem neokoni želijo širiti svojo demokratično revolucijo po svetu in so kapitalistična različica trockističnega gibanja. Lev Trocki je bil eden vodilnih boljševikov in arhitekt Rdeče armade, ki se je na začetku dvajsetega stoletja, po uspešno izvedenem prevratu v Rusiji, zavzemal za permanentno, stalno svetovno revolucijo. Premagal (in ubil) ga je soborec Josif Stalin in zmagal s konceptom doktrine socializma v eni državi. Kot bi se danes temu reklo: Najprej Rusija. No, najprej Amerika je ameriška verzija kapitalizma v eni državi, medtem ko neokoni sanjajo svetovno demokratično revolucijo. Vendar: na koncu sta vietnamsko vojno končala republikanska realista, predsednik Richard Nixon in njegov svetovalec za nacionalno varnost (in kasneje državni sekretar, po naše zunanji minister) Henry Kissinger.
Za Henryja Kissingerja kot glavnega ideologa realistov v politiki ni stalnih prijateljev in sovražnikov, stalni so le interesi. Rusija ni več ameriški sistemski sovražnik, danes je to Kitajska. Zato je za ameriško nacionalno varnost najbolj pomembno Rusijo odpeljati iz objema Kitajske, v katerega jo je spravila ukrajinska vojna in zahodne gospodarske sankcije, in iz nje narediti zaveznico. Rusi se Kitajcev še bolj bojijo kot Američani. Sovražnik mojega sovražnika pa je moj prijatelj.
Zdaj ko vemo, da evropska identiteta obstaja, da smo posebni in drugačni od Američanov in Rusov, je čas, da se osmislimo
Toda Trump ni le Kissingerjev tip realista. Hkrati je tudi Neville Chamberlain našega časa – britanski premier, ki je leta 1938 v Münchnu podpisal sporazum s Hitlerjem in izjavil, da je prinesel "mir za naš čas". Kar je natanko to, kar bi si Trump želel narediti – in za to prejeti Nobelovo nagrado. Chamberlain je s popuščanjem Hitlerju odprl vrata okupaciji celotne Češkoslovaške in posledično drugi svetovni vojni. Ne pravim, da bo Putin sprožil tretjo, a logika je podobna: popuščanje agresorju ga nikoli ne umiri, ampak opogumi.
Na drugi strani imamo Putina, ki vse bolj spominja na Slobodana Miloševića. Najprej je zakuril svojo različico balvanske revolucije. 17. avgusta 1990 so Srbi na Hrvaškem postavili barikade iz posekanih dreves – balvanov – in razglasili ”Republiko srbsko krajino”, ki se je vojskovala proti Hrvaški. Popoln ekvivalent današnjih štirih polzasedenih ukrajinskih regij. In tako kot je Milošević nehote pomagal utrditi hrvaško in slovensko državnost (zaslužil bi si spomenik, če bi gledali z naše perspektive), tako danes Putin utrjuje ukrajinsko nacionalno zavest. Razen če bi zavzel vso Ukrajino – česar ni sposoben – bo ruščina tam ostala enako nepomembna, kot je danes srbščina na Hrvaškem. Akcija rodi reakcijo – pogosto ravno nasprotno od želene.
Združene države Evrope
Kaj to pomeni za nas, za Hrvaško, Slovenijo in Evropo? Da ZDA in Rusija danes sploh nista glavni zgodbi. Prava fronta je nova hladna vojna med ZDA in Kitajsko. Realisti so na oblasti, njihovo geslo je Najprej Amerika, Najprej Rusija, Najprej Kitajska, za vse ostale pa velja, da smo pogajalski material. V tem trenutku kaže, da bo ”mir za naš čas” dosežen z velikim kosom Ukrajine na pladnju. Jutri je lahko to kdo drug. Tudi mi.
Toda ni samo Putin pospešil ukrajinske nacionalne zavesti. Trump enako počne za Evropsko unijo in njeno identiteto. Nikoli nismo Evropejci tako jasno vedeli, kdo smo, kot zdaj, ko vemo, kdo nismo in nočemo biti. Naša "druga" sta Rusija in ZDA, morda tudi Kitajska, ki potrpežljivo čaka ob reki, katero truplo bo prinesel tok.
Zdaj ko vemo, da evropska identiteta obstaja, da smo posebni in drugačni od Američanov in Rusov, je čas, da se osmislimo. Koalicija voljnih evropskih držav, ki ne glede na ameriški sveti egoizem podpirajo Ukrajino, so jedro, iz katerega bodo nastale Združene države Evrope. Ni nujno, da bodo v njih vse države, ki so danes v EU. Madžarska in Slovaška se trenutno nagibata k Rusiji. Mi pa smo se leta 1991 odločili za jedrno Evropo – in tja tudi sodimo.
** Dr. Dejan Verčič je profesor komunikologije na FDV in partner v agenciji Herman&partnerji.
