Spoštovanje je tihi red družbe. Ne vidi se, ne meri se, a brez njega nič ne deluje: ne država ne podjetje ne šola ne družina ne ljubezen. Je kot zrak – opazimo ga šele, ko ga zmanjka. In zdi se, da ga v našem času vse bolj primanjkuje. Kar pa ni nujno slabo. Nespoštovanje je simptom, znak, da nekaj ni več v redu: stare avtoritete niso več prepričljive. Nespoštovanje je prelom, upor proti lažnim bogovom, je orodje vrednotenja, razlikovanja. Zaznavanje nespoštovanja je oblika budnosti, moralni kompas, da še znamo ločiti, kaj je dobro in kaj narobe, da se sprašujemo o smislu, pravičnosti in dostojanstvu. Zdravo nespoštovanje se napaja iz želje po boljšem, a žal se lahko prevesi v prezir in slepo sovraštvo. Živimo med redom in kaosom. Doma in po svetu.
Tančica nevednosti
Da bi lažje razumeli, kaj se dogaja okoli nas, velja obnoviti miselni eksperiment, ki ga je pred pol stoletja predstavil ameriški moralni in politični filozof John Rawls, profesor na Harvardu. Naloga se glasi: izbrati moramo družbo, v kateri bi radi živeli, pri čemer ne vemo, katerega spola, rase, vere, kakšnega zdravja, koliko pameti in premoženja bomo deležni. Ker vsega tega ne vemo, bi se najverjetneje želeli roditi v družbi, ki je pravična za vse. To pomeni, da bi vsakdo užival enake temeljne svoboščine in bi bile razlike dopustne le, če koristijo tudi najmanj privilegiranim. Takšna je lahko le liberalna družba – tista, ki priznava človekove pravice, vladavino prava in pluralizem. Družba, v kateri ni ene resnice, enega boga, enega načina življenja za vse.
A če pogledamo okoli sebe, vidimo, da vse manj živimo v takšnih družbah – če kdaj sploh smo. Mnogi ne čutijo spoštovanja, ki jim po rojstvu pripada, zaradi rastoče neenakosti in izgubljenega občutka varnosti. Franklin Roosevelt je leta 1941 razglasil štiri svoboščine: svobodo govora, svobodo veroizpovedi, svobodo pred pomanjkanjem in svobodo pred strahom. Prav zadnji dve – svoboda pred pomanjkanjem in svoboda pred strahom – danes izginjata za preveč ljudi. In prav zato liberalizem izgublja zaupanje.
Na eni strani imamo populistični upor, ki pa ni povsem neupravičen, saj izraža bolečino prizadetih zaradi globalizacije (v ZDA) ali spremembe družbenega reda (npr. AfD v Nemčiji) ter nostalgijo po času, ko je bilo svetu lažje razumeti hierarhijo vrednot. Desnica v tej bolečini pogosto išče krivce v zunanjih silah: feministke, manjšine, migrante, okoljske aktiviste ali "globalne elite" – vse tiste, ki naj bi rušili tradicionalni red. Levi pol pa svoje frustracije usmerja drugam: v korporacije, kapital, neoliberalne politike, finančne institucije, vojaško-industrijski kompleks ali tehnološke gigante, ki z močjo kapitala oblikujejo realnost mimo demokratičnih procesov.
Kot v svoji novi knjigi opozarja Cass Sunstein, še en profesor s Harvarda, z vseh strani tolčejo po karikaturi liberalizma. Z desne ga obtožujejo, da je razgradil družino, avtoriteto in vero. Z leve, da je ustvaril korporativni kapitalizem, ki uničuje naravo in ljudi. V tem vsesplošnem udrihanju čez vse počez se je izgubilo tudi spoštovanje. Od tu naprej pa peljeta dve poti.
Spoštovanje kot podreditev in nespoštovanje kot upor
Vsa pisana zgodovina človeštva je zgodovina dolžnosti spoštovanja – do starejših in staršev, učiteljev in oblasti, skupnosti in Boga, celo do samega Vesolja. Spoštujemo, ker moramo. Spoštovanje je os sveta, na kateri stojita moralni red in družbena harmonija. Je pa tudi vzajemno, čeprav ne simetrično: tudi starši, starejši, učitelji, oblast, skupnost, Bog in Vesolje imajo obveznosti do nas. Čeprav imajo več moči kot mi, nam vračajo spoštovanje – v obliki časti, priznanja ali milosti, kot dejanje ljubezni, ki si je morda niti nismo zaslužili.
Toda kaj se zgodi, ko izgubimo občutek, da nas te avtoritete spoštujejo, da so postale nepoštene, nepravične in da se ruši red? Ko se svet snema s tečajev – ko starejši ne gredo s časom, starši niso odgovorni, učitelji nevedni, Bog nerazumljen, Vesolje pa v kaosu – takrat je nespoštovanje upravičeno. Postane oblika upora, moralni impulz za spremembo. A spremembe so lahko korak naprej ali nazaj. Nespoštovanje je pogosto odgovor na notranjo bolečino – je upor. Ko danes gledamo vzpon populizma po svetu, moramo razumeti, da so Trump, Meloni, Orbán, AfD v Nemčiji, vsi ti pojavi so simptomi družb, v katerih se ljudje počutijo izigrane. Populistični voditelji nastopajo kot glas tistih, ki se čutijo zasmehovane, ponižane in pozabljene.
V ZDA je populizem reakcija na razkroj industrijskega sveta, na izgubo delovnih mest, statusa in smisla, ki ga globalizacija ni nadomestila. V vzhodni Nemčiji je izraz bolečine izgubljene identitete po združitvi, v Italiji pa frustracija zaradi gospodarskega propada in migrantskega pritiska. Populizem je zato več kot politika – je krik po spoštovanju, zahteva po dostojanstvu tistih, ki imajo občutek, da jih "elitni svet" ne vidi več. Ni čudno, da je jezik populizma brutalen. Kjer ni spoštovanja, ni prostora za dialog. "Na gobec" postane razumljiva reakcija na družbo, ki posluša le tiste, ki kričijo. A čeprav je ta upor včasih primitiven, ni brez vzroka. V njem je moralna bolečina – protest proti svetu, v katerem sta denar in moč edini merili vrednosti.
Kdor skuša razumeti, ni relativist. Kdor ne napada, še ne izgublja. V času, ko vsi zahtevajo spoštovanje, a si ga skoraj nihče ne želi zaslužiti, je spoštovanje postalo dejanje poguma.
Avtoritarni voditelji na čelu populističnega gibanja so kot sirene iz grške mitologije: obljubljajo vse najlepše, zaradi česar so se ljudje pripravljeni odpovedati svobodi v zameno za red, ki ga morda nikoli niso poznali, a se jim prikazuje v sanjah o preteklosti. Toda svet se ne vrača – spreminja se.
Spoštovanje kot odločitev in odgovornost
Obstaja pa še druga smer, ki je počasnejša in težja - ponovna graditev spoštovanja. Najprej se moramo odmakniti od vsesplošnega hrupa, ki nastaja, ko vsi kričijo na vse. Družbena omrežja niso posplošila nečesa, kar se je včasih dogajalo za šankom v gostilni, kjer so ljudje psovali v zaprtem prostoru. Tam si za prehude žalitve lahko dobil eno okoli ušes, pred čemer so danes obvarovani vsi tisti, ki za svojimi ekrani zlivajo gnojnico na druge, ki jih pogosto niti ne poznajo in jih nikoli niti niso videli. Zato se ti enostavno ne morejo braniti. V takem svetu je spoštovanje znak šibkosti. Kdor je vljuden, je naiven. Kdor skuša razumeti, je relativist. Kdor ne napada, že izgublja. A brez spoštovanja ni pogovora, ni skupnega iskanja resnice – ostane le hrup.
Moramo se umiriti v tišini, da se lahko spomnimo, kje se je vse skupaj začelo. Najprej se moramo oglasiti vsi tisti, ki še verjamemo, da smo vsi ljudje po rojstvu enaki in častivredni. Ne smemo se slepiti – ne mislijo vsi tako. Zato se moramo osvestiti in ponoviti Rawlsov miselni eksperiment o pravičnosti kot poštenosti – v kakšen svet bi se želeli roditi, v kakšnem bi želeli, da živijo naši otroci? Potem pa se moramo začeti spraševati, kako lahko od tu, kjer smo, krenemo po pravi poti v pravo smer.
Spoštovanje ni znak šibkosti in kdor je vljuden, ni naiven. Kdor skuša razumeti, ni relativist. Kdor ne napada, še ne izgublja. V času, ko vsi zahtevajo spoštovanje, a si ga skoraj nihče ne želi zaslužiti, je spoštovanje postalo dejanje poguma. Ne zato, ker bi morali spoštovati vse, ampak zato, ker brez spoštovanja ni ničesar, kar bi nas še povezovalo.
** Dr. Dejan Verčič je profesor komunikologije na FDV, partner v agenciji Herman&partnerji.
