Medtem ko nas mediji in tehnološki preroki svarijo pred svetom brez dela, ki ga bo umetna inteligenca opravila namesto nas, resničnost kaže nasprotno sliko: dela bo več, ne manj. Vprašanje prihodnosti ni, koliko služb bo ostalo, temveč to, kakšne bodo – ali bomo v njih bolj svobodni ali pod večjim nadzorom, bolje plačani ali še bolj izčrpani, ali bomo delali zato, da bi živeli, ali živeli zato, da bi delali.
Strah pred izgubo dela
V zadnjih letih se širi strah, da bomo zaradi umetne inteligence ljudje ostali brez dela. Računalniki in roboti nas bodo, pravijo preroki tehnološke apokalipse, preprosto nadomestili, prevzeli vse odločanje v svoje omrežje in nas izpljunili kot nepotrebne. Ray Kurzweil, Googlov futurist, napoveduje, da bo tehnološka singularnost – trenutek, ko bo umetna inteligenca presegla človeško inteligenco – nastopila okoli leta 2045. Elon Musk (Tesla, SpaceX), Sam Altman (OpenAI) in Demis Hassabis (DeepMind) pa verjamejo, da bomo umetno splošno inteligenco, ki bo kvalitativno presegla današnje generativne modele, dosegli že v 2030-ih.
Sodim med skeptike. Ne verjamem, da lahko stroji nadomestijo človeške možgane, ki so veliko več kot živi kalkulatorji. Spadam v tisto šolo, ki umetno inteligenco vidi kot dopolnitev in razširitev naših sposobnosti, ne kot grožnjo človeštvu. Če se bomo že uničili, za to ne potrebujemo umetne inteligence, človeška povsem zadošča – jedrske glave v rokah svetovnih voditeljev so povsem dovolj. In, žal, precej bolj verjetne.
Več dela, ne manj
Res je, da se bo marsikateri poklic spremenil ali celo izginil, tako kot so izginili mnogi po izumu parnega stroja. A tako kot tedaj tudi zdaj velja: dela ne bo nič manj – prej več. Problem torej ni količina dela, temveč njegova kakovost. Pravo vprašanje ni, ali bomo imeli delo, ampak kakšno delo bomo imeli. Bodo službe boljše ali slabše? Bodo ljudje bolj avtonomni ali bolj nadzorovani? Bodo bolje plačani ali ceneje izkoriščani? Bodo bolj zadovoljni ali bolj izgoreli?
Že danes imamo krizo dela – pa ne zato, ker bi ga bilo premalo, ampak zato, ker ga je preveč, napačno razporejenega in pogosto slabo organiziranega. Delavce uvažamo, ker domačih ni dovolj za vse potrebe. Industrija se avtomatizira, a zato hitro rastejo potrebe po ljudeh v storitvah: v zdravstvu, negi, socialnem varstvu, pomoči na domu.
In ne le tam – povsod primanjkuje dobrih električarjev, vodovodarjev, zidarjev. To so najtežja, najbolj človeška dela – tista, ki se tičejo slehernega izmed nas. Kdo ne bi rad, da je dobro oskrbljen, ko zboli, da njegovi starši preživljajo starost v udobju in spoštovanju, da mu dostavljeno kosilo prinese prijazen človek z nasmehom? A ta dela so podcenjena, slabo plačana in pogosto slabo vodena.
Vsi imamo doma zmogljive računalnike, a še vedno nobeden od njih ne zna zamenjati žarnice ali odmašiti odtoka.
Kako smo poklic poklicanosti spremenili v past
Kako dobro ali slabo bomo živeli v prihodnosti, bo v veliki meri odvisno od tega, ali bomo znali narediti poklice, od katerih je odvisna naša osebna in družbena dobrobit, privlačne in dostojne tudi za tiste, ki jih opravljajo. V zadnjih desetletjih smo uspeli tudi šolstvo spraviti na kolena. Nekoč je bilo učiteljsko delo ugledna služba poklicanosti; danes je za mnoge le prekarna past. Najboljši dijaki se več ne vpisujejo na pedagoške fakultete; še tisti, ki jih končajo, množično odhajajo v druge panoge. Podobno se dogaja v zdravstvu: medicinske sestre zapuščajo bolnišnice in iščejo delo med policami v trgovinah. Če smo sistema, ki vzgajata prihodnje generacije in skrbita za nas, ko smo bolni ali nebogljeni, naredili neprivlačna, kaj to pove o naši sposobnosti urejanja sveta dela?
Vsaka tehnologija ima svojo dobro in slabo plat; mi pa smo tisti, ki izbiramo, kaj in kako bomo z njo počeli
Umetna inteligenca nam pri tem ne bo niti posebej pomagala niti škodila. Resni pogovor o delu, službah in njihovem smislu bomo morali opraviti sami.
Dvojno breme žensk
Ob tem se moramo končno pogledati v ogledalo tudi glede enakosti spolov. Zahodnim družbam ni uspelo pravično vključiti žensk v svet plačanega dela. Dekleta so danes v mnogih državah bolj izobražena od fantov, a družbene norme še vedno narekujejo, da "se ne spodobi", če žena zasluži več od moža. Tudi tam, kjer si starša delita vzgojo otrok, družba še vedno pričakuje, da bo mati tista, ki bo skrbela za dom, šolo, varstvo, nego. Rezultat so upočasnjene ali prekinjene kariere, nevidno delo in preobremenjenost. Rodnost ne upada zato, ker bi ženske postale egoistične, ampak zato, ker niso neumne. Družba jim je z emancipacijo zahrbtno naložila dvojno delo. To so prave meje rasti.
Globalni paradoks dela: 996
Medtem ko se na Zahodu bojimo, da bomo zaradi umetne inteligence delali manj, drugod delajo več. V Indiji in na Kitajskem poznajo magično formulo 996 – od devetih zjutraj do devetih zvečer, šest dni na teden. To ni izmišljotina, temveč vsakdan milijonov zaposlenih v tehnoloških podjetjih, tovarnah in storitvah. Tamkajšnji delavci – pa tudi njihovi delodajalci – takšnega ritma ne razumejo kot izkoriščanje, ampak kot normo uspeha: dokaz predanosti delu, podjetju in lastnim ambicijam.
Kdor misli, da je to znak nerazvitosti, se moti. Takšen delovni režim se je iz azijskih gospodarstev že preselil v Silicijevo dolino, kjer je digitalizacija najvišja in kjer je umetna inteligenca sploh nastala. Prav tam, kjer bi pričakovali avtomatizacijo in sproščanje časa, je kult dela postal še močnejši. V podjetjih, ki razvijajo najnaprednejše algoritme, je povsem običajno, da se dela noč in dan, konec tedna pa pomeni le priložnost za dodatne “sproščene” delovne ure v coworking prostorih.
Elon Musk je postal simbol te delovne etike na steroidih. Od zaposlenih pričakuje 80-urne delovne tedne in “manični občutek nujnosti”. Sam daje zgled: v kriznih obdobjih v Tesli ali SpaceX pogosto spi kar v tovarni ali pisarni in dela tudi do 120 ur na teden. Občasno razglasi, da je v “vojaškem načinu” (wartime mode) – dela sedem dni na teden, ponoči spi na kavču, čez dan pa vodi več podjetij hkrati: X (nekdanji Twitter), Teslo, SpaceX in svoje nove UI-pobude. Leta 2022 je Twitterjeve pisarne celo spremenil v spalnice.
Trend ni omejen na tehnološke centre. Prodira tudi v Evropo. Na začetku oktobra so v Grčiji stavkali proti poskusu vlade, da bi uzakonila možnost 13-urnega delavnika – uradno zaradi “fleksibilnosti”, v praksi pa zaradi pritiska na konkurenčnost. Da, v članici Evropske unije, leta 2025.
Kakovost dela, kakovost življenja
Umetna inteligenca je obljubljala, da nas bo osvobodila monotonih opravil in nam omogočila več ustvarjalnosti, a realnost je pogosto nasprotna: sili nas v še hitrejše, razpršene in težje nadzorovane oblike dela. Pisarne so se spremenile v odprte aplikacije, delo v stalno povezavo, počitek v motnjo. Tehnološke platforme so res omogočile nove organizacije dela in uporabnikom prinesle izkušnje, ki so nedvomno boljše – od rezervacij hotelov in prevozov do naročanja hrane (Booking, Uber, Wolt …). Toda na drugi strani so ustvarile novo obliko prekarnega dela, kjer je fleksibilnost le druga beseda za negotovost. Zlasti za mlade to pomeni, da nimajo možnosti za finančno stabilnost, za delovno in poklicno rast, za zanesljive prihodke, ki bi omogočili vstop v svet odraslih – tistih, ki lahko načrtujejo prihodnost, vzamejo kredit za stanovanje ali si preprosto privoščijo sproščeno ustvarjanje družine. Vsaka tehnologija ima svojo dobro in slabo plat; mi pa smo tisti, ki izbiramo, kaj in kako bomo z njo počeli.
Zato se moramo nehati spraševati, ali bomo imeli delo, ker odgovor že poznamo – imeli ga bomo. Vprašati se moramo, kakšno delo bomo imeli.
** Dr. Dejan Verčič je komunikolog, profesor na FDV, partner agencije Herman&partnerji.
