Odkar je pred sto leti Oswald Spengler napisal Propad Zahoda (Der Untergang des Abendlandes), lahko iz različnih ust poslušamo eno in isto pokvarjeno lajno. Čeprav je očitno, da so poročila o zatonu Zahoda močno pretirana. Tako je svoj čas živi Mark Twain označil časopisne objave svoje smrti. Mnogi so septembra 2025 plesali na izmišljenem grobu, ko so gledali živo sliko (tableau vivant) iz kitajskega mesta Tianjin, kjer so se skupaj postavili kitajski predsednik Xi, indijski premier Modi in ruski predsednik Putin. Videti je bilo kot umetniško delo – iluzija vzhodnega upora proti Zahodu. A utvara je vse, kar je bilo.
Indija, Kitajska in Rusija imajo več nasprotujočih si kot dopolnjujočih se interesov. Kratkoročno jih druži nasprotovanje Zahodu, ker jim to koristi za notranjepolitično konsolidacijo. Dolgoročno pa sta Indija in Kitajska nevarni tekmici, ki bosta že srednjeročno Rusijo izključili iz kluba velikih: ima sicer največ ozemlja, a malo ljudi. Tudi Kitajska obsega veliko ozemlje, a ima veliko ljudi. Indija ima v primerjavi z njima razmeroma majhno ozemlje, a največ ljudi. Medtem ko v Rusiji živi približno osem ljudi na kvadratni kilometer, jih na Kitajskem 147 in v Indiji 438. Vendar je Rusija v primerjavi z Indijo in Kitajsko gospodarski malček: sredi tega stoletja bosta Kitajska in Indija z EU in ZDA tekmovali za vrh, medtem ko bo Rusija padla na petnajsto mesto ali še nižje.
Evropska unija 2.0 zdaj!
Evropska unija je danes najboljši prostor za kakovostno življenje slehernika, a za ostanek v prvi ligi potrebuje korenito preoblikovanje v EU 2.0, ki bo manj regulirana in bolj integrirana. Več federalizma in manj suverenizma, skratka Združene države Evrope. Če želimo ostati v igri, moramo od ZDA prevzeti moto: E pluribus unum - Iz mnogih eno. In spoznanje, da "ali bomo skupaj stali, ali bomo vsak zase padli." Tretje poti ni. Za to se v Evropskem parlamentu zavzema Skupina Spinelli. Žal med njenimi člani ne najdem nobenega iz Hrvaške ali Slovenije. Upam, da česa ne vem.
Začenjamo eno največjih tehnoloških revolucij v zgodovini človeštva, ki jo gonijo podjetniki iz ZDA. Dohitevajo jih paradržavna podjetja iz Kitajske. Indija in zalivske monarhije (Savdska Arabija, Združeni arabski emirati, Katar, Kuvajt, Bahrajn in Oman) pritiskajo na pospeške. Kapitalizem ni igra ničelne vsote, delitev dela in trgovina bogatita vse sodelujoče. Največja nevarnost za Evropo ni, da bi jo kdo porazil, ampak da bi ostala ob strani. Projekcije kažejo, da bodo sredi stoletja največja gospodarstva Indija, Kitajska in ZDA, sledile pa bodo Brazilija, EU, Indonezija in Nigerija. A velikost gospodarstev se ne bo avtomatično prelila v blaginjo prebivalcev: v prvem razredu bosta ostala ZDA in EU, v srednjem bodo Indija, Kitajska, Brazilija in Indonezija, medtem ko bo Nigerija kljub velikosti še naprej ujeta v past nizkih prihodkov prebivalcev.
Stari Grki, Rimljani in zgodovinski nauk(i)
Ko se Neameričani zmrdljivo norčujemo iz Donalda Trumpa kot iz primitivnega prostaka, ponavljamo napako starih Grkov, ki so posmehljivo gledali na Rimljane. Ti pa so jih premagali ne zaradi kulture ali znanosti, ampak zaradi organizacije in politike. Ameriška organizacija proizvodnje je resnično izjemna. Jeff Bezos, glavni lastnik Amazona, rad poudarja, da lahko samo v ZDA podjetnik dobi 50 milijonov dolarjev za projekt, ki ima zgolj desetodstotno možnost uspeha. Ta posebna kombinacija kapitala, kulture tveganja in institucionalne podpore poganja inovativnost, ki ustvarja tehnološka podjetja in današnje najbogatejše ljudi na planetu. Joseph Schumpeter je v delu Kapitalizem, socializem in demokracija (1942) opisal bistvo kapitalizma kot dinamičen proces inovacij in "kreativne destrukcije", ki povzroča tržne pretrese, odpravlja stare metode, podjetja in panoge ter jih nadomešča z novimi. Zato je kapitalizem vedno v gibanju, ki ustvarja nestabilnost in družbene napetosti. Ključni akterji so podjetniki, ki uvajajo novosti, nove izdelke, nove načine proizvodnje, nove trge, nove vire surovin in nove oblike organizacij. Pri tem ustvarjajo začasne monopole, ki jih bogatijo, dokler jih ne premagajo nove inovacije. Ta proces je dolgoročno motor gospodarskega razvoja, kratkoročno pa prinaša propad podjetij in izgubo delovnih mest. Kapitalizem torej ne propada zaradi neuspeha, temveč ravno zaradi svoje uspešnosti v ustvarjanju novega in uničevanju starega. Temu procesu paradoksalno danes predseduje Donald Trump.
Umetna inteligenca in kritična tehnologija
Inovativnost je ena izmed treh "i"-jev, ki tvorijo strategijo ZDA za razvoj umetne inteligence (UI) kot kritične tehnologije 21. stoletja. Za ta uvid se zahvaljujem Marku Grobelniku, izjemnemu raziskovalcu umetne inteligence na Institutu Jožefa Stefana, s katerim sva o tem razpravljala nekega poletnega večera ob steklenici rdečega na Silbi – otoku brez tekoče vode in motornega prometa. No, on je več govoril, jaz pa sem več poslušal.
Drugi "i" je infrastuktura. Umetna inteligenca ni zgolj programska oprema, temveč zahteva energetsko požrešne podatkovne tovarne. Ameriški tehnološki velikani zato vlagajo v jedrsko energijo doma in v podatkovne centre na Bližnjem vzhodu, blizu nafte, plina in sonca. Ko je Trump svojo prvo veliko mednarodno turnejo začel prav tam, so oči javnosti zaslepili ceremonialni blišč palač in napovedane milijardne investicije zalivskih vlad v ZDA. V ozadju pa sta tekli dve zgodbi: nadaljevanje Bidnove pobude za IMEC koridor (India-Middel East-Europe) kot alternative kitajski svilni poti ter še ambicioznejši načrt globalne infrastrukture umetne inteligence. V središču tega gibanja je OpenAI.
Podjetje OpenAI je nastalo brez pravega poslovnega načrta, a po izidu ChatGPT leta 2022 je sledil eksploziven bum. Do leta 2024 je podjetje izgubilo pet milijard dolarjev, kar bi koga drugega pokopalo. Ne pa Sama Altmana. Ta si je zamislil globalno mrežo podatkovnih centrov, tovarn čipov, elektrarn in optičnih povezav – projekt, težak sedem bilijonov dolarjev, več od letnega BDP Japonske. Za mnoge fatamorgana, za Altmana povsem resnična priložnost. Če mu uspe, bo OpenAI zavzel položaj, primerljiv Amazonovemu monopolu v e-trgovanju. In pri tem ima ob sebi Microsoft, Nvidio in zalivske monarhije, ki v igri dobivajo nov geopolitični položaj.
Ko se Neameričani zmrdljivo norčujemo iz Donalda Trumpa kot iz primitivnega prostaka, ponavljamo napako starih Grkov, ki so posmehljivo gledali na Rimljane
Tretji "i" je internacionalizacija. ZDA odkrito nastopajo globalno in prav tukaj trčijo s Kitajsko. V igri so nove trgovske poti, tudi transpolarno morje. Ko Trump izreče, da bi morala biti Kanada 51. ameriška država ali da bi kupil Grenlandijo, se večina smeje. A v ozadju gre za strateški dostop do Arktike. To presega Trumpa, to je dolgoročen nacionalni interes. Medtem ko mnogi vidijo Trumpa kot grobarja globalizacije, v resnici prav on podžiga njen nov val. Kajti vsak poslovni model umetne inteligence predpostavlja globalno rabo in globalno prevlado.
Washington diktira
ZDA znova premagujejo svet – ne z lepoto svoje kulture ali z domnevno moralno superiornostjo, temveč z boljšo organizacijo in politiko. Rim Grčije ni premagal s filozofijo in umetnostjo, temveč z vojsko in državo. Podobno danes: Washington, ne Peking in ne Moskva, diktira pravila igre, ker zna združevati kapital, znanost, podjetništvo in zavezništva.
In prav zato se – kljub vsem napovedim propada – še vedno najbolje živi na Zahodu. Še vedno imamo svobodo, varnost in ustvarjalne priložnosti, ki jih drugod ni v enaki meri. Še vedno tu nastajajo najbolj prodorne tehnologije, najboljše univerze, najbolj dinamična podjetja in najbolj privlačen življenjski slog.
In še dolgo bo tako. Ne zato, ker bi bil Zahod brez napak, ampak ker zna iz neuspehov ustvarjati nove začetke, iz kriz prihodnje priložnosti in iz tekmovanja motor napredka. V tem je njegova resnična moč.
** Dr. Dejan Verčič je komunikolog, profesor na FDV in partner v agenciji Heman&partnerji.
