/ PETEK, 22. avgust
Počitnice se počasi iztekajo, jaz pa sem že globoko v pripravah na novo šolsko leto. Ob jutranji kavi pregledujem kup okrožnic zadnjega tedna. Sprememb je na prvi pogled veliko, a pogosto so le kozmetične: novi protokoli, postopki, pravilniki. Kot da je danes pomembneje poznati vse zakonske in podzakonske predpise kot pa vključiti zdravo pamet. Najraje imamo natančna navodila – ko so zapisana, jim pač sledimo. Ko česa ni zapisanega, tavamo v temi.
Kava je popita; odprem še razpise za pedagoške in druge delavce. Po toliko krogih objav, preklicev in sprememb sem končno zadovoljen – vsa mesta so pokrita. Nekaj minut kasneje se oglasi SMS: "Oprostite, odločila sem se za drugo šolo." In spet ... Nov razpis, nov krog.
Opoldan se odpeljem do Barbare, lokalnega pokopališča. Sorodniki so že zbrani. Stric Gusti je še v ponedeljek sedel na svoje električno kolo, tokrat zadnjič. Posledice nesreče so bile prehude. Kratek program, molitev župnika in raztros, kot si je sam želel. Ob kavi, kozarčku in prigrizku se dokončno poslovimo od Gustija.
Pozno popoldne skočim še do staršev v dom. V očetovih očeh se zasveti iskrica, usta ostanejo malo priprta. Že dolgo se težje pogovarjava; besede mu uhajajo – presneta demenca. Mama je kot vedno zgovorna za dva. Obujava spomine, debatirava o vsakdanu. Oče posluša in naju spremlja z očmi. Ob slovesu zapoje neznano melodijo, v neznanem jeziku z redkimi prepoznavnimi besedami. Na ta način izrazi veselje in ganjenost – presneta demenca.
/ SOBOTA, 23. avgust
Po napornem tednu si privoščim nekaj več spanca. Hladno je in kmalu se vlije. Po zajtrku se zatopiva v papirje. Tako je, če sva oba v šolstvu in oba skrbiva za organizacijo dela. Jana se muči s sodobnim eAsistentom in dinozavrskim programom za urnik. Da računa počasi, še gre; da se na vsake nekaj minut "resetira" in nikoli ne veš, v kakšno stanje se vrne, pa je nedopustno. Jaz prebiram novosti za novo šolsko leto – v ponedeljek nas čaka konferenca in skupne priprave. Ne opaziva, da je dež ponehal, saj v prostoru še vedno grmi in bliska od vseh težav in iskanja rešitev.
Reši me klic kolega motorista Tonča. V Havani se srečava na kavi, nakar se v pogovor vključi še Janko, sveže vrnjen z avanture po Bosni in Hrvaški. Anekdote si sledijo: o ljudeh, cenah in nenavadnih situacijah. Onadva o bivši jugi, kjer sta prevozila pol Balkana; jaz o najini italijanski rundi do Sicilije in čez Apenine nazaj. V ustih še vedno čutim Arrosticine iz Abruca, limončelo in tisti nespodobno dober italijanski kruh. Odklop traja dve uri – prav toliko, da pozabim na okrožnice.
Doma me čaka kosilo s pridihom dopusta – lazanja – nato spet padec v dokumente: novela zakona o osnovni šoli, okrožnica o nadarjenih in še in še. Zvečer obvezen klepet z mamo, no, bolj poročilo dneva.
/ NEDELJA, 24. avgust
Zaspano jutro, kolikor se le da po mojem okusu. Po zajtrku razmišljava, kako ujeti tisto malo sonca izza oblakov. Vsak vikend ne more biti motorističen, čeprav je letos na števcu že več kot 9000 kilometrov – Sardinija, Sicilija, Malta in nekaj enodnevnih potepanj. V upanju na lepo jesen sanjava o treh avanturah: večni Grossglockner, potem Dolomiti in na koncu Bosna s hrvaško obalo. Verjetno bo padla še kakšna dnevna.
Danes ostane pri sanjarjenju. Psička Lu naju gleda z žalostnimi očmi, kot da pravi: "Pa ne spet?" Veselo maha, ko si obujeva copate in jo mahnemo v gozd ter na Prežihovino. Vmes se dotaknemo Turških šanc, posebnosti v tem delu Koroške. Jana jih še ni videla od blizu, zato se ustaviva pri dveh: kot bi hribčku odrezal vrh in okrog izkopal jarek do višine človeka. Spomnim se očetove razlage: da so bile to obrambne točke pred vpadi Turkov. Pri Šrotneku zavijemo nazaj proti Podkraju in domov.
Za kosilo je kurja obara s knedli "za v zid metat" – pri nas to pomeni trše cmoke iz moke in jajc. Popoldan MotoGP za VN Madžarske brez večjih presenečenj, no, nekoliko se zbudijo pri Hondi in Apriliji. Sobota je bila super. Nedelja nekoliko manj – ker sledi ponedeljek. A jaz sem pripravljen: konferenca, srečanje z učitelji, spočitimi in polnimi energije. Zvečer še mamin pregled dneva in nekaj očetovih besed, ki jih nisem prav razumel – a važno je, da se čutiva. Presneta demenca.
/ PONEDELJEK, 25. avgust
Hladno jutro, šola me že čaka. Zadnje priprave na konferenco, elektronska pošta, nekaj novih opomnikov. Brez koledarja bi težko krmaril – vse me že opominja: ura, telefon, računalnik ...
Ob osmih začnemo. Učitelji utihnejo po glasnih debatah o prečudovitih krajih in preživeti lenobi. Obnovimo, kaj nas čaka ta teden: znani postopki, priprave, organizacija. Seveda se vsako leto najde kaj novega. Novela zakona o osnovni šoli prinese gore administracije in opisovanja. Boli me, da se pravni način dela zajeda globoko v vzgojno bistvo. Kar je bilo nekoč samoumevno, je zdaj zapisano v postopkih; nekateri se za njih radi skrijejo in spregledajo vzgojni smisel. Po konferenci poskrbita Martina in Irena za okusno malico – skupaj dopolnita točno sto let. Zborček jima zapoje, zaželimo še veliko zdravja, potem pa se razletimo po šoli. Načrtno obhodim objekt in pogledam, kako napredujejo zaključna sanacijska dela. Obrtniki si vselej zastavijo tempo tako, da čistimo zadnji vikend pred prvim šolskim dnem. Očitno bo letos enako.
Preverim prijave na razpisano prosto mesto – bolj slabo kaže. Sledi podrobna razlaga novele zakona prek Zooma. Po treh urah in pol izobraževanja utrujen pogledam na uro: nekaj minut čez pet. Dovolj za danes. Zvečer telefonada z mamo; kadar se ne strinja, pogovor premeteno zaključi s kakšnim "nujnim opravkom". Oče je že v deželi sanj – presneta demenca ...
/ TOREK, 26. avgust
Spet hladno jutro, rutina me nese v službo. Elektronska pošta se kopiči. Zunanji uporabniki pošiljajo prošnje za uporabo telovadnic v popoldanskem času, institucije pa zbirajo podatke za prevoze, predavanja in skupne kulturne dogodke. Šola je močno vpeta v lokalno življenje – sodelujemo skoraj pri vseh prireditvah. Poleg nastopajočih zagotovimo zanesljivo publiko (starše). Naziv Kulturna šola nam pripada brez zadržkov.
Telefon zvoni brez premora, a danes je šlo vse v znamenju zaključka dvoletne sanacije šole. Pred poplavami 2023 je veter načel streho, gasilci in krovci so jo le začasno rešili, nato pa so nalivi šolo zalili. Škoda je bila velika, a uspeli smo: po dveh letih imamo novo streho, fasado in prenovljene prostore.
Opoldne k odvetnici – zapletene zadeve je treba preveriti. Po vrnitvi pa gora dokumentov: razpisi, pogodbe, računovodstvo, vloge staršev in dopisi sodelavcev. Naredim še nekaj popravkov v eAsistentu, EDO-portalu in drugih sistemih.
Odpeljem se do Prevalj. Vnukinji sem našel pri pripravah na vrtec in šolo – Tija resna in vestna osnovnošolka, Taja pa z iskrico v očeh pove, da komaj čaka, da stopi v vrtec. Hčerka Tjaša se je medtem izgubila v delu okoli hiše, kot da bi jo svet tam zunaj povsem posrkal vase. Na poti domov sem poklical še sina Tilna; nekje v Ljubljani se potaplja v svet ekonomije. Z njimi sem redno na zvezi, enkrat ali dvakrat na štirinajst dni – po telefonu ali pa v živo, kadar se le da.
Zvečer k staršem: mama natančno opiše detajle noči in dneva, oče bi rad govoril, a iz ust pride mrmranje in nekaj prepoznavnih besed. Presneta demenca.
/ SREDA, 27. avgust
Celoten dan bi moral snemati; toliko informacij moj spomin ne zmore. Zjutraj sestanek projektne ekipe Erasmus+. Viharjenje možganov za scenarij ideje, ki je dozorela. Letos bomo poskusili prijaviti lasten projekt in povabiti partnerje iz drugih držav. V idejo verjamemo; izpiliti moramo izvedbo in, kot običajno, prepluti zahtevni prijavni postopek.
Na upravi preverim prispele prijave na razpis – ni jih. Ker je časa praktično zmanjkalo, se odločim za plan B: prerazporeditev ur med zaposlene. Trenutno najboljša rešitev, a v primeru več bolniških bo pokrivanje manjkajočih težje.
Nadaljujem pregledovanje pogodb in dokumentov. Z vodjo kuhinje uskladimo nabavo manjkajoče posode, iz Maribora pridejo še sadike za visoko gredo. Popoldne z vodjo čistilk preverim montažo novih podajalnikov in se prepričam, da vse deluje.
Popoldan doma urejam pošto, zvečer sprehod po gozdu. Premalo gibanja, zato se veselim odprtja bazena in plavanja. Dan sklenem s klicem mami, v ozadju očetovo nerazumljivo dopovedovanje strežnici – presneta demenca.
/ ČETRTEK, 28. avgust
Dopoldan rutinsko delovno: zaključni klici z izvajalci glede sanacije, drobni popravki urnikov, nekaj podpisov in razdelitev zadnjih nalog. Do kosila oddam še poročilo za razpis in pregledam prijave za popoldansko uporabo telovadnice. Dopoldan zdrsi mimo, a občutek je dober: stvari sedajo na svoje mesto.
Po kosilu zagrabim usnjeno jakno in čelado. Ključ v kontakt – in že zarohni. Cesta proti Golici se vije, ovinek za ovinkom, zrak je hladnejši in čistejši. Vse nepotrebno odpade, ostaneva sama z motorjem. Na vrhu se ustavim, dolina je skoraj na dosegu roke. Nekaj globokih vdihov, požirek vode in nazaj proti Lavamundu. Kopanje v jezeru je popoln kontrapunkt dopoldanskemu hitenju. Voda me osveži, noge se sprostijo, misli popustijo. Na poti domov si privoščim kavo ob cesti; motor glasno tiktaka, ko se hladi. Sonce se spušča, asfalt je topel, nebo pa zmehča barve v oranžno in vijolično. Lepo je, ko se dan sklene mirno. In jutri naprej, z isto mero.
Pred spanjem še klic mami. V ozadju očetovo petje v svojevrstnem jeziku – najlepša uspavanka. In tako se teden zaključi: služba, motor, družina, birokracija in hvaležnost za drobne trenutke. Presneta demenca – a še bolj presneta volja, da vztrajamo.
