/ PETEK, 15. avgust
2.30 - Dobro jutro, nov dan! Kaj je zgodaj in kaj pozno je nenazadnje stvar debate. Skrajne jutranje ptice se ob nespodobni uri križamo s ponočnjaki. Oboji smo v lovu: zase vem, da gre za jasne misli, preden mi jih kdo ali kaj prestreže; za druge nisem prepričana. Viharim med zbranimi besedili, vrstice se verižijo in govorijo zdaj v enem, zdaj v drugem jeziku. Prečesavam namreč prevode, ki sem jih pripravila za prevajalsko delavnico v okviru pesniškega festivala Dnevi poezije in vina, na kateri bodo sodelovali slovenski in hrvaški pesniki ter pesnice. Nekateri prevodi so nastali že pred časom in je spomin nanje rahlo založen z drugimi rečmi, nekateri pa povsem sveži (pred kratkim je namreč programska vodja festivala in pesnica Kristina Kočan sporočila, da Milana Dekleve žal ne bo, vskočila pa bo ona). Še preden gostje v nedeljo prispejo, prevodi letijo k njim – za popotnico. Slutim, da bo gluhe nočne ure kmalu zamenjala festivalska vročica.
/ SOBOTA, 16. avgust
18.00 - Preden zaradi sopare vročinskega vala izhlapim, je na vrsti presek današnjega dne. Podaljšan vikend je bil delovno-družinsko obarvan (kar spodobne barve za samostojnega jezdeca na polju kulture). Sledilo je pakiranje. Človek si vedno obljubi, da se ga bo lotil pravočasno, a je tako težko presoditi, kdaj bi bil primeren trenutek. Vedno je prezgodaj, dokler ni že prepozno (večno vprašanje časa), in tako se tik pred zdajci nikoli ne morem znebiti občutka, da sem nekaj pozabila. Kot ne še udomačena štorklja jasno ne sprevidim, da bi domačini temu preprosto rekli rajzefiber.
/ NEDELJA, 17. avgust
23.15 - Škropljenje po šipi, vihtenje brisalcev. Ropotanje koles po tlakovcih, topotanje kovčkov, drsenje vrat. Prepletanje rok, šelestenje darilnih vrečk. Polzenje potu. Žvenketanje kozarcev. Žuborenje besed. Vsake toliko kramljanje prekine smeh. Avgustovske vode popoldanske plohe so se zlile – na naš mlin. Spoznavna večerja s pesniki je stekla, čas je spolzel. Pomikanje stolov. Slovo za nocoj. Hotel Mitra nas je prijateljsko sprejel v svoj objem. Zjutraj se že premaknemo drugam, saj po uvodnem srečanju jutri sledi prevajalsko vstajenje in bdenje, ki bo trajalo tri dni. Najprej pa je treba leči, kajti spanec je most do božanskega. Lahko noč, besedoljubci!
/ PONEDELJEK, 18. avgust
Dobro jutro, Ptuj! Ponedeljek vabi in delovni teden se začenja z veliko mero delovne vneme.
Pred deveto smo že zbrani, oprtani s prtljago in berilom. Kot šolarji, ki se pred ekskurzijo nestrpno drenjajo, smo se udeleženci zgrnili v kombi. Potujoča poezija – prvi del. Mednarodna odprava roma na Jeruzalem. Po ravnici in nekaj ovinkih navkreber se je pred nami razprostrla zelena oaza (dobesedno Zelena oaza na Vinskem Vrhu), v kateri smo našli zavetje – pod in nad njim obilje: vinogradi od tal do neba, sadovnjaki polni os sredi avgusta. Tiktakanje ure je zamenjalo udarjanje klopotca v vetru. Počasi se skupina pesnikov in pesnic vrača k naravnim ritmom. Gor in dol v slovensko-hrvaški prevodni književnosti, bi ponovno napisal Miroslav Mićanović. Vsak je našel svoj par, svoj kotiček na senčnati terasi. V zanimivi razgibanosti se je konstelacija uravnala: zdaj sedemo, zdaj beremo, zdaj pijemo, zdaj pišemo, zdaj se sprehajamo, zdaj glasno ponavljamo. Pesniki in pesnice zapisujemo aluminij in kredo, se oglašata Monika Herceg in Kristina Hočevar. Skupaj iščemo prave besede, premikamo črke, ločujemo, povezujemo. Olja Savičević Ivančević in Aleš Mustar negujeta čisto vest. Mirnodušje, bi rekla ta glavna Kristina, Kočan, ki nas nadvse miroljubno vodi po posameznih točkah programa. Stvar je postala resna: spustili smo odplake otrok v bungalove in srečali planinsko teto, zdaj rešujemo vojna usta, mudljivo mrmranje, ko se zgrne noč, širimo kretnje in tiha žalost v trupu trka na vest. Segli smo v pesniško malho, izvlekli, kar smo otipali, in odložili na površju. Skupaj smo se lotili obravnave in kljub nebeškemu okolju, ki nas obdaja, in vinu, ki nas dviguje, ostajamo prizemljeni. Nenazadnje bomo vse postavili tudi na ogled (še posebej pa na posluh) na branjih.
/ TOREK, 19. avgust
10.45 - Jutro se je začelo povsem nedolžno s sprehodom med vinogradi in mimo kapelice sv. Urbana. Po zajtrku ob domačih sadnih sokovih in skutnim namazom z bučnim oljem se je potrdilo, da skrbno pripravljene dobrote tu ne le krepčajo, temveč tudi omamljajo. Dvojice so zavzele svoja mesta na delovni postaji, vrnili smo se k besedilom in kmalu zatem pa so na odprtem že odzvanjali orgazmi. Poezija je huda reč: srednješolska ljubezen je pustila kretena, dragi je opazoval golo telo v Playboyu, tudi kakšna pička se je našla in malo menstruacije. Prevajalska delavnica postaja limonada na Vinskem Vrhu. Le kakšen bo razplet … Pesniško popotovanje se popoldne nadaljuje. Z Jeruzalema smo se preko gričev spustili in poneslo nas je onkraj Mure. Karavana se seli na Tišino. Na Petanjcih se zberemo na otvoritvi slikarske razstave Štefana Hauka in potem beremo poezijo v glasbeni spremljavi kvinteta Aeternum. Različni jeziki spregovorijo, ko med akvareli plavajo prekmurski napevi. Sinestezija se udejanja sredi parka. Moji pesniki berejo v slovenščini, berejo v hrvaščini, berejo hitro, berejo počasi, berejo tiho, berejo glasno, berejo sami sebe, berejo drug drugega. Berejo brez olepševanja, preberejo vse (tudi vejice in pike) in zbrani sprejmejo vse. Vrt spominov in tovarištva je blagodejen, toliko skupnega ima z izbrano poezijo, kajti glavno sporočilo je enotno: smrt fašizmu, svoboda narodu. Hvaležnost zaobjame prostranstvo. Pot s Tišine ni potekala v tišini. Klepetu, smehu in glasbi so se pridružili še kriki. Najprej smo se prestrašili srne, ki nam je prečkala pot, nato pa smo ugotovili, da sredi mirnih gričkov pravzaprav plašimo vse živo: srnica ni bila sama, pred nami so bežale še druge, in kasneje smo pregnali še zajca ter ježa ob poti, čeprav smo ju prijazno pozdravljali. Vsaj vijugasti vinogradi se nam niso izmaknili in nazadnje naša oaza. Kristina nas z zadnjim kozarcem opojnega vina zvabi na teraso pod zvezde in dan se popolno zaključi v nezmoteni temi s črnimi lisami naokoli in v mladi noči ni bilo več meje med nami in odprtim nebom brez koprene.
/ SREDA, 20. avgust
Zadnje dopoldne med brajdami. Tudi mi vijemo svoje vitice. Krogi, v katerih poteka delo, se zasukajo. Zdaj gledamo v eno, zdaj v drugo smer, od koder le pride po pravi povezavi pravi izraz. Stalno mešanje poskrbi za poživitev. Sproti pregledujemo, kaj smo nasukali v grozde poezije. Včerajšnji dogodek je potrdil, da bo letina dobra. Trgatev je pri koncu, avtorji skrbno (niso pa videti zaskrbljeni) prebirajo, kar se je nabralo. V glavnem kimajo. "Baš, baš," je postala interna norma za odobravanje. Popoldne se izteka, zapiramo knjige, pospravljamo stvari. Zvečer je na vrsti druga pokušina. Tokrat odhajamo v Ljutomer. Pred mestno hišo nas sprejme direktorica knjižnice Vesna Laissani, pričaka nas pa tudi številno občinstvo, glasbena zasedba družine Fekonja in biodinamična vina Altum. Verz na verz, akord na akord, plosk na plosk, trk na trk. Zadovoljni obrazi pričajo o tem, da je delavnica uspela, da so se verzi varno in sočno prelili. Hrvaškim gostom pa se sočno zdi tudi ime mesta in tuhtajo: Ljutomer – menda ne bodo merili, kdo je bolj jezen (ljut), ko so vsi tako razpoloženi. Po koncu s kovčki oddrvimo proti izhodiščni in hkrati končni točki. Živahno je in Stara steklarska utripa v eksperimentalni zvočni izvedbi poezije Ingeborg Bachmann in Lare Božak, tako da sploh ne opazimo, kdaj je odbilo polnoč. Spet zaspimo v Mitrovem objemu.
/ ČETRTEK, 21. avgust
Spoštovani sozemljani, pišem vam s Ptuja. Tako je prav. Rečemo namreč, da gremo na Ptuj, zatorej smo na Ptuju in se vračamo s Ptuja. V šoli pristanemo na splošno sprejeto resnico, da se določena naselbinska zemljepisna imena pač vežejo s predložnim parom na in s. Seveda s tem spoznanjem nisem skoparila in sem nanj opozarjala grešne sogovorce ter ga oznanjevala prišlekom. Potem pa je beseda meso postala. Na Ptuju se namreč srečujeta in prav žlahtno spajata poezija in vino. V tem blagoslovu duše lebdijo nekje med zemljo in zrakom. Gre za tok, ki zbrane nežno objame, ponese onkraj vsakršne stiske ter ziba na površju. Počasi spoznavam srž slovnične posebnosti. Spoznanje samo od sebe pritaka do mene, medtem ko me je naplavilo na kos osvobojenega ozemlja. Prevajalska delavnica se je končala in najraje se nikoli ne bi odpravili s Ptuja vsaksebi domov. Toda slutimo, da se bomo na Ptuj še vrnili. A vsak konec je začetek nečesa novega. Na delavnici smo se le dobro pripravili na nadaljevanje. Popoldne smo že sodelovanje že razprli in načeli pogovor o presečnih točkah v regiji. Daleč od tega, da se ne bi razumeli. Monika Herceg pripoveduje o svojem odraščanju v času vojne, ki je razdelila nekdaj skupno državno tvorbo, in to prav ob meji. Olja Savičević Ivančević prinaša vonj Sredozemlja, ki ima močan pridih prizorov iz življenja dalmatinske družbe. Aleš Mustar črpa iz območij, v katera je vpet, in presega meje s svojim delovanjem, pisanjem in prevajanjem, ko posreduje med Slovenijo, Romunijo in Makedonijo. Regionalizem v enologiji sta v besedi in dejanju predstavila Tatjana Hažić in Jože Rozman. Vendarle pa se osrednji del festivala začenja z otvoritvijo zvečer, natančneje z branjem odprtega pisma Evropi, ki ga je napisal častni gost festivala Gojko Božović. Seveda pa dogajanje ostaja razgibano vse do konca tedna, sklene ga sobotno veliko branje. Naužijmo se ga!
