/ PETEK, 1. AVGUST
Zvečer sem imel dogovorjeno popestritev praznovanja 60-letnice gospoda z Dolenjskega. To pomeni, da pridem v miličniški uniformi in povem kakšno "policajsko". Ponavadi se pozanimam o kakšnih zanimivih detajlih slavljenca, da jih vključim v nastop, tokrat pa mi je naročnica dejala, da naj kar po svoje zapeljem in bo OK. Glede na to, da se s tem ne ukvarjam prav pogosto, me moja neizkušenost ni posvarila, da bi pa za ime, videz in osnovno dejavnost moral vedeti. Prišel sem na lokacijo in povprašal, kdo ima rojstni dan. V smeri, kamor so pokazali, je bilo več moških, zato sem dodatno preveril pri veselem udeležencu dogodka, ali ima gospod, za katerega se mi je zdelo, da so ga pokazali, rojstni dan. Potrdil je. In potem sem začel s heci in se parkrat osredotočil na izbranega gospoda. Proti koncu nastopa slišim nekoga – "Saj ni on pravi!" In res ni bil. Le rojstni dan je tudi on imel na ta dan. Malo mi je postalo vroče, a glede na to, da so me po nastopu trepljali in spraševali, ali bi še kaj pojedel, verjetno moja napaka le ni bila preveč očitna.
Odpravil sem se proti domu in se ustavil v trebanjskem lokalu Botriček. V uniformi seveda. Glede na to, da imajo na steni koledar s fotografijo Janeza Janše, je verjetno tudi klientela bolj tako usmerjena. Tam nisem bil prvič in vedno so me lepo sprejeli. Ko se človek sreča z nekom v živo, pa čeprav je drugačnega političnega prepričanja, se da povsem normalno pogovarjati. Vse drugače je na družbenih omrežjih, kjer mnogi sproščajo svojo utesnjenost in sovražnost.
S hčerko sem se dogovoril, da jo s prijateljico v Ljubljani ob 23.15 poberem v bližini lokala Parlament. Ker bolj kot lokal poznam stavbo, v kateri domuje pravi parlament, sem ji dejal, da ju počakam pri državnem zboru. Nista bili povsem točni in normalno, da bo stoječi avto ob tej stavbi deležen ustrezne preveritve. Naj dodam, da sem bil z malim modrim peugeotom 1007, na katerem je bila nalepka Milice, ki smo jo uporabljali, ko smo leta 2017 snemali film. Do mene pride policist, jaz pa v miličniški uniformi z avtom, na katerem piše Milice. Previdno sem ga nagovoril: "Vem, nekoliko smešna situacija, hčerko čakam …". "U redu je. Pa unifarma je tudi lepa," je takoj videl, da nimam namena razstreliti avta oziroma parlamenta.
/ SOBOTA, 2. AVGUST
Zadnje čase precej ur namenim urejanju knjige o Rock Otočcu, ki bo izšla naslednje leto junija sočasno z razstavo v Dolenjskem muzeju. Ko sem na facebooku pozval zainteresirane, da tudi sami prispevajo kakšno zanimivo zgodbico ali fotografijo, je bil odziv izjemen. Poleg navdušenja nad knjigo so mnogi sporočali, da je nujno, da naredimo še enega. Ponujali so brezplačno delo, finančne prispevke … In kakšnih pet dni sem bil kar na tem, da to naslednje leto res storimo. Začel sem se že dogovarjati za sestanek s prijatelji, s katerimi smo nekoč organizirali festival. Potem sem se nekoliko umiril. Vseeno mislim, da si bolj kot Rock Otočec želijo tiste radostne trenutke, ki so jih bili deležni tedaj. Zato bomo poleg knjige naredili še film.
Ko sem med zbiranjem dokumentov za knjigo šel dopoldne v vaški bife na kavo, sem se seveda želel pogovarjati o našem festivalu. Redni gost Miki je izpovedal svojo izkušnjo: na Rock Otočec je prišel z berglami, domov je odšel brez njih. Tako rekoč shodil je, sem pomislil, in misel mi je pregrešno šla še dlje – čudež kot v Lurdu? "Niti ne," je razložil, "pivo je bilo lepo ohlajeno, žeja velika in sem jih enostavno pozabil."
/ NEDELJA, 3. AVGUST
Glede na to, da od leta 1998 ne hodim več v službo, ampak se preživljam z različnimi dejavnostmi samostojnega podjetnika, se od drugih dni razlikuje le nedelja, ko grem k maši. In tako je že celo življenje. In nikoli mi ni bilo težko to javno povedati. V prejšnjem sistemu so res želeli umakniti Boga iz javnega življenja, češ, to je zasebna stvar. In to prepričanje je danes ekvivalent na primer tistemu, da kaj imajo zdaj ti istospolni neke javne parade in da naj s tem ne obremenjujejo drugih. Naj živi 1000 cvetov. V najlepšem spominu imam Forume za dialog, ki jih je organiziral duhovnik Milan Knep. Prihajali so filozofi, sociologi, teologi, ljudje različnih pogledov, ki sem jim z veseljem prisluhnil. Sam sem se počutil premalo globoko mislečega, da bi kaj dosti pametoval.
Patra Branka Cestnika sem prvič srečal leta 2000 na nekem pogovornem večeru, ki ga je za Večer vodil Dejan Pušenjak. Bil je prvi od duhovnikov, ki je imel na Rock Otočcu mašo, ki smo jo imeli vsako leto. Takoj se mi je zdel človek izredno odprtega duha. In prišlo je tako, da smo se pred dobrimi desetimi leti na moje povabilo znašli v kmečki gostilni Vlado Kreslin z ženo, Erik Valenčič, Gregor Golobič in Branko Cestnik. Ob neki priložnosti sem fotografijo s tega srečanja objavil na tviterju, ker sem hotel povedati, kako se lahko ljudje različnih pogledov dobro razumemo. Od takrat imam zaradi tega občasno slab občutek. Sprašujem se namreč, ali je ta fotografija Cestniku morda škodila. Zdi se mi namreč, da bi on lahko bil škof in ne le župnik v Frankolovem. Odgovornim na nadškofiji za vsak slučaj povem, da se Branko Cestnik ne srečuje z Golobičem, ki ga imajo eni za strica iz ozadja, ampak bolj z lokalci iz SDS. Zjutraj na kavi.
Spomnim se restrikcije, ki se mi je zgodila v zvezi z mojim prijateljem, izjemno sposobnim, poštenim in čutečim Gregorjem Golobičem. Pred desetletjem sem namreč občasno pisal kolumne za neki medij, in ko sem ga pohvalil, sem dobil sporočilo, da en del kolumne ni OK in če se mu lahko izognem. In potem sem odgovoril, da hvala za opozorilo in da je res tam nekje vejica odveč, in sem jo odstranil. Potem me niso več klicali, naj še kaj napišem.
/ PONEDELJEK, 4. AVGUST
Današnji dan je bil predviden za turnejo po šentjernejski dolini z mojimi tremi otroki. A še dovolj zgodaj sem ugotovil, da so gostilne tam ob ponedeljkih, še posebej poleti, bolj slabo odprte. Naslednji prvi skupni termin se kaže šele za drugo polovico avgusta.
Vedno pa imajo čas za srečanje ob kavi bivši domžalski košarkarji. Dobijo se vsak ponedeljek ob 11. uri in velikokrat se jim pridružim. Sam sem seveda pripadnik Košarkarskega kluba Krka, a med njimi sem bil izjemno lepo sprejet. Kot da sem igral za Helios Domžale. Takoj ob preselitvi v Dob so me tudi oskrbeli z letno vstopnico. Zelo dobro so organizirani. Hodijo na izlete, med polčasom in po tekmi pa se podružijo v prostoru, namenjenem zaslužnim članom kluba. Tam je ponavadi tudi kaj za prigrizniti, da se vino preveč ne prime.
/ TOREK, 5. AVGUST
Dan je primeren za košnjo. Že sem bil pri grabljenju, ko je mimo prišla starejša gospa. "Franci, lepo si tole zrihtal." Ni imela v mislih pokošene trave, pač pa obnovo dveh 200 let starih objektov. "Ja, to si je vse moje žena zamislila. Ona je arhitektka," sem ji razložil. "Zamislila, zamislila, jaz si tudi marsikaj zamislim. Kdo bo pa naredil? Dobro si zrihtal, Franci," se ni dala prepričati.
Glede naše obnove je bilo tudi že marsikaj napisanega. Nekdo, ki se ima kot nekateri za novinarja, je objavil, da sem si z davkoplačevalskim denarjem uredil dom. In to ne le enega, ampak dva. In da mi je to dala celo Janševa vlada. Glede na to, da me Janša nima tako zelo rad, naj razložim: prijavili smo se na evropski razpis, dobili največ točk od vseh prijavljenih in za namene dediščine in turizma prejeli 79.000 evrov. Nekateri so dobili tudi več od nas. Denar ni šel le za del obnove enega od objektov, ampak tudi za delo z ranljivimi skupinami, organizacijo raznih delavnic, oblikovanje turističnih poti, izdajo ustrezne edicije … Ceneje bi bilo oba objekta podreti in zgraditi novega, vendar smo z denarjem z razpisa zapolnili to razliko in tujim gostom namenili možnost bivanja v hiši, kjer se srečajo s slovensko dediščino. Prihajajo s celega sveta in moj drugi stavek, ko jih pozdravim, je "moja žena je arhitektka". Ker njihov prvi stavek po pozdravu je "kako čudovita hiša!".
/ SREDA, 6. AVGUST
Z zavoda za pokojninsko zavarovanje je prispela priporočena pošta. Nekoliko sem slutil, kaj bi lahko bilo – odločba, na katero ni pritožbe. Uradno sem postal upokojenec. Glede na razne dejavnosti sem se seveda odločil za možnost delne upokojitve. Poleg turizma so tu še redne rubrike v Nedeljskem dnevniku, vsake toliko igram v kakšni seriji, sem in tja napišem kakšno kolumno za Siol, morda posnamem še nekaj skritih kamer. Približuje se jesen in v veselje mi je, če me angažirajo za komentiranje košarkarskih tekem v novomeški dvorani.
S čim bom zelo zaposlen naslednjega pol leta, pa mi je dal vedeti popoldanski klic Vida Valiča, ko je sporočil predvidene termine za stand up nastope. Pred kratkim je namreč poklical: "Ti, Franci, sem razmišljal, da bi imeli vi tastari en stand up skupaj." "Mi, tastari?" sem si mislil. In smo se dogovorili – Vinko Šimek, Boris Kobal, Boštjan Meglič in jaz. Še pred tem bom nastopil na Panč festivalu.
Proti večeru je prišlo še eno vabilo. Če bi se pridružil eni izmed strank za naslednje volitve. Če bi to storil, bi lahko pozabil na vse ostale dejavnosti. Torej ne.
/ ČETRTEK, 7. AVGUST
Že zgodaj sem bil deležen novega sporočila, ki mi jih zadnje čase v precejšnjem obsegu pošilja pater, s katerim smo se v naših mladinskih časih veliko družili. Gre za proizraelske objave s tik-toka. Drug z drugim se v doslej napisanih stavkih ali poslanih objavah v zadnjih treh mesecih niti enkrat nisva strinjala. Ni mi jasno, kako lahko tako razmišlja, njemu ne, kaj se meni plete po glavi. Jaz vidim trpeče ljudi in kapital, ki poganja genocid, on vidi teroristično organizacijo Hamas in Izrael kot branik Zahoda. Vsak od naju ima svoj vir informacij. Ljudje se žal vse bolj zapirajo v svoje mehurčke, ki jim jih oblikujejo algoritmi na družabnih omrežjih. Odprimo vrata.
