/ PETEK, 18. JULIJ
Budilka zazvoni ob 5.00 in me izstreli iz postelje – hitro jo izklopim, da ne zbudim sosedov, za katere je peta ura sredi noči. Spet sem spala premalo, a je težko uskladiti španske pozne ure z zgodnjimi slovenskimi. Glavni razlog za zgodnje vstajanje je izogibanje cestnim zastojem in misel na preživljanje časa v stoječi koloni na madridski obvoznici me motivira, da se odpravim od doma. Ob 6.15 sem že v pisarni na Inštitutu za materiale ICMM CSIC v Madridu.
Včeraj je bilo zelo vroče in zadušljiv zrak v pisarni to potrjuje. Hlajenje v pisarnah vključijo šele ob 9.05, in ker oken ni mogoče odpreti, moram do takrat malo potrpeti. Lahko bi sicer šla v laboratorij, ampak tam je hlajenje stalno nastavljeno na 20 °C in to je druga skrajnost – danes sem pozabila vzeti pulover, zato tam ne morem opravljati pisarniškega dela.
Današnji delovni dan se je pričel s pregledom osnutka znanstvenega članka, ki ga piše študentka, ki jo pomagam mentorirati na inštitutu. V zadnjih nekaj letih sem se že kar dobro naučila pregledovati različna besedila, ampak ker želim ohranjati visoko kvaliteto besedil, mi pregledovanje vzame veliko časa. Pregled mi je vzel dobro uro, saj sem predlagala spremembo vrstnega reda, dopolnila grafike in dodala različne komentarje za dopolnitve in izboljšave. Sledilo je podobno delo: pregled magistrske naloge, dopolnitev EU-poročila in priprava na sestanek COST-konzorcija, kjer skupaj pišemo projektno prijavo. Takšno delo imam rada – vsak oddan članek, poročilo ali zaključna naloga pomeni, da se določen del raziskave zaključuje. Tudi pisanje projektnih prijav me veseli, saj pomeni začetek nečesa novega.
Domov pridem ob 17. uri in se po kratkem odmoru ponovno usedem pred računalnik. Ker je tukaj zelo dolg dan in ker se je ozračje močno ohladilo na 23 °C, ob 22. uri sledi sproščujoč večerni sprehod v puloverju (!) v okolici Silla de Felipe II.
/ SOBOTA, 19. JULIJ
Po treh zaporednih vikendih na poti imam končno prost vikend. Budilka sicer zazvoni ob 7.00, a si privoščim še nekaj dodatnih minut spanja. Ob 7.50 vseeno vstanem, se oblečem, pojem ploščico, napolnim dva bidona in ob 8.10 sem že na kolesu. Čeprav še ni pretirano vroče, mi je čez 15 minut, ko se začnem vzpenjati na bližnji prelaz, že žal, da nisem vstala prej.
Zadnja leta res uživam v cestnem kolesarjenju v klanec. Ko sem izbirala namestitev v Španiji, sem jo iskala samo v hribovitem delu severno od Madrida in izbrala odlično lokacijo. Živim v mestu San Lorenzo de El Escorial, ki je sicer svetovno znano po samostanu oziroma kraljevi plači – stavba je uvrščena na Unescov seznam kulturne dediščine. No, samostana si še nisem uspela ogledati, sem pa prevozila in pretekla že vse okoliške hribe. Prioritete?;)
Današnji pogoji za kolesarjenje niso najboljši – hkrati vroče in zelo vetrovno, v glavi pa preveč misli o službi. Ne uživam, zato traso skrajšam. Po vzponih na Puerto de la Cruz Verde in La Paradilla se zapeljem še do Robledonda in se nato vrnem domov.
Večji del dneva preživim delovno pri računalniku, saj sem zaradi službenih odsotnosti v velikem zaostanku z delom. V zadnjih dveh tednih sem bila na konferenci FISMAT v Benetkah, potem pa še kot članica komisije na zagovoru doktorata v Sevilli. Ko se ob 22. uri odpravim spat, me prešine, da nisem naredila dovolj in da bo delovna tudi nedelja.
/ NEDELJA, 20. JULIJ
Z izjemo kosila in športne aktivnosti pozno popoldne sem nedeljo preživela pri računalniku. Zastavila sem si dva glavna delovna cilja – pripraviti končno verzijo popravkov za znanstveni članek ter pripraviti povzetek in nadaljnje korake petkovega sestanka COST-konzorcija. V primerjavi s tistimi, ki jih časovni pritisk žene naprej, mene ob preobilici dela pogosto zavira. Zato si poskušam delo vnaprej razporediti tako, da bi bilo obvladljivo, ampak trenutno mi to ne uspeva najbolje. Usklajevati moram delo, ki se kljub moji odsotnosti nadaljuje v Ljubljani, kar je na daljavo še precej težje kot sicer, z delom na zame novem področju tukaj na inštitutu.
Okoli šestih popoldne sem si le vzela čas za tek, o katerem sem sanjala ves dan – pravzaprav bolj o sladoledu, ki sem si ga po teku privoščila na trgu v centru mesta. Danes je namreč mednarodni dan sladoleda – praznik, ki ga kot raziskovalka na področju hlajenja še posebej rada obeležim:D.
Moja najljubša tekaška trasa poteka mimo samostana skozi samostanski park in v gozd na nasprotni strani glavne ceste. Tam se povzpnem približno 150 metrov na Silla de Felipe II., ki je posebna skalna forma v obliki stola, s katere naj bi Felipe II. nadziral gradnjo samostana. Domačini pravijo, da to sicer ni res, ampak razgled na samostan je od tam res lep.
/ PONEDELJEK, 21. JULIJ
Ne morem reči, da se je delovni teden začel – bolj se je kar nadaljeval od petka. Uredila sem nekaj manjših stvari in končno dokončala tisto, kar sem želela že v nedeljo. A današnji dan je zaznamovalo nekaj bolj zanimivega.
V Španijo sem se pripeljala s svojim avtom in pred odhodom iz Slovenije sem ga odpeljala na redni servis, da bi čim dlje (mogoče pol leta?) vzdržal brez servisa. No, to se seveda zaradi mojih potovanj po vseh koncih Španije in vsakodnevni 120-kilometrski vožnji v službo seveda ni zgodilo. »Seata boš pa ja servisirala v Španiji,« mi je rekel prijatelj. Poiskala sem pooblaščenega serviserja in poslala e-mail (ne govorim špansko), v katerem sem razložila situacijo in vprašala, ali lahko avto servisiram pri njih. Neverjetno učinkovito smo bili dogovorjeni popolnoma glede vsega po treh izmenjanih e-mailih. Tudi danes je šlo gladko: agent je govoril angleško, s seboj pa sem imela za vsak primer še natisnjen seznam posebnosti v španščini, med drugim tudi opis naprave proti kunam okrog motorja. Sodeč po njegovem izrazu jo je videl prvič.
Delavnica je dobrih 15 kilometrov od inštituta, in ker med njima poteka zelo lepa kolesarska trasa, sem se odločila združiti prijetno s koristnim – s seboj sem vzela kolo. Dopoldne sem avto pustila na servisu in se s kolesom odpeljala v pisarno, popoldne pa obratno. Ni me bilo strah, da bi mi kdo ukradel kolo, ki sem ga parkirala pred inštitutom, saj »kdo pa je toliko nor, da v takšni vročini kolesari«.
/ TOREK, 22. JULIJ
V pisarno pridem ob 6.15, da se v miru pripravim na maraton sestankov. Med 8. in 13. uro jih imam kar šest – ko se eden zaključi, se že začne naslednji. Vsi razen enega potekajo prek spleta, vsak pa zadeva povsem drugo vsebino, projekt, ekipo in način dela. Vmes komaj najdem čas za kratek skok na stranišče. Ne, takšnega urnika si nisem naredila sama – dve prosti okni sta se hitro zapolnili in drugih terminov ni bilo na voljo.
Ker trenutno vodim več projektov in usklajujem različna dela, imam povprečno dva sestanka dnevno – dan brez sestankov je redkost. Večinoma gre za redna srečanja v okviru EU in nacionalnih projektov ali z (doktorskimi) študenti, tu in tam pa pride še kak izreden sestanek.
Med 11. in 13. uro so sestanki potekali ob spremljavi požarnega alarma. »Zaradi testiranja požarnega alarma bo alarm deloval izmenično med 11. in 13. uro. Se opravičujemo za morebitne nevšečnosti,« so vzdrževalci zapisali v e-mailu, ki so ga poslali ob 10.55.
Sestanki so me izmučili do te mere, da sem potrebovala premor v obliki vožnje domov. Med vožnjo in s kosilom sem nabrala dovolj energije, da sem se doma spopadla s 43 e-maili, ki so prispeli čez dan in sem jih med sestanki le ošinila.
/ SREDA, 23. JULIJ
Današnji dan bom opisala na kratko, saj želim več prostora nameniti jutrišnjemu. Delovni del je bil podoben kot prejšnje dni. Po službi sem obžalovala, da nisem preverila prometa – zaradi nesreče sem namesto 45 minut za pot domov potrebovala več kot dve uri. Čas sem si krajšala s podkastom planinske zveze V steni, da ostajam vsaj malo povezana s plezanjem. Ko se vrnem v Slovenijo, bo priložnost tudi za to.
/ ČETRTEK, 24. JULIJ
Danes minevajo natanko štirje meseci od mojega prihoda v Španijo – in ker je to tudi zadnji dan pisanja dnevnika, je pravi trenutek za kratko refleksijo. Odhod v tujino sem dolgo odlagala – kdaj pa je primeren trenutek za šestmesečno odsotnost iz življenja, ki si ga ustvariš? Moja izkušnja je odlična, sem pa si res vzela veliko časa za podrobno načrtovanje. V Španiji se zelo dobro počutim – imam super gostitelja, San Lorenzo je odlično izhodišče za moje športne aktivnosti, lepo so me sprejeli v ekipo na inštitutu, Španci imajo odlično hrano in zelo mi je všeč dolg dan. Ne spomnim se, da bi mi že kdaj štirje meseci minili tako hitro. Teden, ki sem ga opisala, je bil sicer zelo deloven, ampak obisk poskušam čim bolj izkoristiti tudi za izlete in prostočasne aktivnosti.
Dve stvari sta me še posebej prijetno presenetili. Prva je odprtost in pristna prijaznost Špancev. "Hola, qué tal?" ni zgolj vljudnostna fraza – mnoge res zanima, kako si, tudi če te vidijo prvič in zadnjič. Vedno me nasmeji, ko mi to med vzponom na kolesu zavpije kdo, ki me prehiti. "Bien, gracias," zadihano zakličem za njim.
Drugo presenečenje pa je uporaba škarij za rezanje pice. Ko sem to prvič videla, me je precej šokiralo in kar malo zabolelo, ampak zadeva deluje. Mislim, da bom tudi doma med kuhinjsko orodje dodala škarje;).
Poleg novega znanja in izkušenj s področja 2D-materialov, s katerimi delam na inštitutu, mi je bivanje v vroči Španiji še dodatno potrdilo, kako ključno vlogo ima hlajenje v vsakdanjem življenju. Številni poleti tukaj brez klimatskih naprav ne morejo normalno živeti in delati, da celotne hladilne verige, ki je v primerjavi s Slovenijo izpostavljena višjim temperaturam, sploh ne omenjam. Ta izkušnja mi je dala novo motivacijo za raziskave na področju hladilnih tehnologij in energetske učinkovitosti.
