/ PETEK, 27. junij
Dopoldne v e-nabiralnik prileti sporočilo Tomaža Horvata: "Z Večera so nam ponudili rubriko dnevnik v njihovi prilogi V soboto. Jaz tega letos ne morem pisati. Prevzemi, prosim." In tako še eno sporočilo zadnji hip v vrsti, zaradi katerega bi Grossmann ekipo z lahkoto utopila v žlici vode, a je ne, saj je to ena od tistih srčnih in norih posadk, ki jo enostavno moraš imeti rad. Vendar ta ljubezen ni bila na prvi pogled. Je pa bila na drugi - in od takrat za vekomaj. Prvič smo se srečali leta 2019, ko so iskali PR-sodelavko/-ca. Priporočili so me filmarji/-ke iz Ljubljane. O meni niso vedeli nič, jaz o njih, da so mega odbita in kul druščina. Srečanje v Kinu Šiška ni obrodilo sadov, saj jih nisem ravno prepričala, da bi se lahko v prleški prestolnici ugnezdila med horror/spasher/splatter … žanrske izpeljanke. A so me naslednje leto, na moje presenečenje, zopet poklicali in me povabili k sodelovanju. Vse kreditne točke pa sem – po mojem mnenju – prejela, ko sem suvereno, v zlati jaknici in prav takšne barve šolenjcih, skupaj z njimi, odpela Grossmannovo (interno) himno Iza zida Satana Panononskog … in jih pustila odprtih ust. Suvereno predvsem zato, ker vinkovški pank napevi ne terjajo nekega posluha - oziroma še bolje zvenijo, če malo zafušaš. To znam, zato tudi ne prepevam po ansamblih, zborih in sorodnih glasbenih sestavah za razliko od večine gossmanovcev, ki so se in se še derejo, špilajo oziroma pojejo po raznosortnih prleških hard-core, rock, punk, metal itn. bendih.
/ SOBOTA, 28. junij
Med gledanjem še zadnjih scereenerjev letošnjega dolgometražnega Grossmannovega filmskega nabora, ki sem si jih pustila za malce bolj umirjeno soboto in nedeljo, prejmem SMS-vabilo na piknik. Takšna sporočila so pri nas v Logatcu družabna vikend poletna stalnica. Navadno se odzovemo oziroma jih pošiljamo tisti, ki v tistem trenutku nismo na počitnicah in si tako pestrimo pasje poletne dni. Tokrat sem domače poletno razvedrilo izpustila. Kot samozaposlena v kulturi sodelujem pri različnih projektih in zvečer me je v Novi Gorici čakala premiera 1977 iz serijala predstav Dodekalogija Tomija Janžiča, enega od osrednjih in najambicioznejših projektov Evropske prestolnice kulture GO! 2025. S seboj sem peljala prijatelja Pascala, ki noro pogreša kulturno-umetniške dogodke, saj se je preselil na Bovško. Da je res precej oddaljen od kvalitetnejših kulturno-umetniških vsebin, mi je kapnilo, ko mi je pojasnil, da je za pot v Novo Gorico porabil uro in pol. Sama sem, očitno precej dezorientirana v času in prostoru ter razvajena z avtocesto, ocenila, da ne porabi več kot 40 minut oziroma manj kot jaz iz Logatca. Kakorkoli, posedla sva se v peklensko razbeljen novozgrajen amfiteater in se prepustila magični moči Janežičevega gledališča ter za konec dobila še Lada Leskovarja v živo. Celoletni gledališki omnibus, ki ga sestavlja dvanajst predstav, je zagotovo unikum ne le v našem prostoru, temveč precej širše, nemara celo v svetovnem merilu.
/ NEDELJA, 29. junij
Končno si ogledam še zadnje dolgometražce, no, roko na srce, pri treh sem bila že prepozna in zamudila rok dostopanja do ogleda filma z določenim geslom; in, roko na srce, nekako je pričakovano, da jih imam vse ogledane vsaj do tiskovne konference, ki smo jo letos sklicali en teden pred festivalom. Kaj naj rečem, davek na dodano vrednost samozaposlene v kulturi včasih odnese tudi kakšen film. Lahko pa z gotovostjo trdim, da letošnji tekmovalni program prinaša nekoliko presenetljiv izbor, ki se žanrsko bolj nagiba k psihološkim napetnicam in naracijskim presenetljivkam kot klasičnim horror izpeljankam, a ostaja v kategoriji fantastičnega filma. Vsekakor bo letošnji Grossmann stregel z vrhunsko kakovostno ravnjo. Četudi žanrski film ne sodi v kategorijo blockbuster in jih bomo težko našli v redni distribuciji po kinematografih, zato nič manj, oziroma še ostreje, režejo v družbeno tkivo in nam razgrinjajo frustracije in anomalije sodobnega sveta, navadno s plati tako osebnega kot kolektivnega nezavednega. A nič bat, veliko jih odlikuje precejšen odmerek črnega humorja. Sama sem bila pred sodelovanjem z Grossmannom hudo prestrašena gledalka žanrskih filmov in bi me stežka spravili na ogled grozljivke. Tudi psihološke trilerje sem gledala s kostjo v grlu. Ne bom pozabila, ko je prvikrat z mano na festivalski projekciji sedela Tina Babič – poleg Petje Kolenko in Tjaše Kos, ožji del gajstne ženske sekcije festivala – in umirala od smeha, ko je videla moje reakcije na grozljivko. No, z leti, letos je moj peti Grossmann, sem si utrdila srce, žile, živce, ledvice …
/ PONEDELJEK, 30. junij
Ponedeljki so bolj ali manj, odvisno od količine in bližine ostalih projektov, rezervirani za redne delovne sestanke na Maski. Na kolegijih vsakokrat prečešemo, kaj smo opravile, kaj nas čaka in kaj je morda še ostalo za opravit. Masko sestavlja mlajši kolektiv in lahko rečem, da sem lucky bastard, da lahko sodelujem s tako različnimi generacijami, profili, na raznolikih umetniških poljih. Prav danes smo se z žalostjo v srcu, a kljub vsemu vesele, poslovile od sodelavke Asiane Jurca Avci. Vesele predvsem zato, ker se je izvila iz primeža prekariata, v katerega smo potisnjeni bolj ali manj vsi, ki delujemo na polju nevladnih organizacij, in se bo redno zaposlila v eni od osrednjih umetniških institucij kot fotografinja. Kar je precej redko, saj najpogosteje pot iz prekarnih pogojev vodi v menjavo poklica. Srečno, Asiana, in hvala za tvoje iskrive premisleke in izostreno fotografsko oko. Kolektiv Maske pa že naslednji teden na Brionih čaka premiera koprodukcijske predstave Mame kolektiva Igralke in izjemno zanimive režiserke mlajše generacije Rajne Razc.
/ TOREK. 1. julij
Nekakšno zatišje pred neurjem, kar pomeni še zadnje priprave gradiva za obveščanje, preverba novinark in novinarjev, urejanje urnikov intervjujev, obveščanje gostij in gostov glede njihovih obveznosti ...
/ SREDA. 2. julij
Zarana odrinem iz Logatca na tisti rob sveta, poimenovan Prlekija, saj imam že dopoldne zmenek na radiu Maxi, kjer vsako jutro v živo predstavim dnevni festivalski program. Po jutranje zmedeni glavi se mi mota, kako fino sem ga biksnila, da nisem že dan prej pripotovala v Ljutomer. Bi si prihranila vsaj dve uri spanca, a se obenem veselim snidenja z ekipo. Z večino po letu dni. Veselim se vseh duhovitih, sarkastičnih, tečnih, pronicljivih, inteligentnih, kritičnih in lepih duš z vseh koncev sveta, ki me bodo spravljale v krohot, ob živce, s katerimi bomo padali v bolj, včasih manj, konstruktivne debate. Veselim se novih poznanstev, svežih premislekov dobre družbe in finih večernih henganj ob dobri muziki in špricerju. Z vsemi temi mislimi le prispem do prleške prestolnice in malo pred 11. uro padem v objem puncam iz totega radia Maxi. V petih letih smo, pravzaprav, če prav pomislim, že kar prvo leto razvile pristno vez, s katero sproščeno navigiramo dnevne napovedi programa. Pred uradno otvoritvijo sledi še nekaj intervjujev z letošnjim najbolj prepoznavnim gostom festivala Fabricem du Welzem, enem najzanimivejših, samosvojih in vznemirljivih ustvarjalcev sodobne evropske filmske krajne. Na moje veselje in srečo super tip, saj bova morala preždeti kar nekaj grossmannovega časa skupaj. Sledi otvoritev, posvečena 120-letnici prvih filmskih zapisov, ki jih je Karol Grossmann, po njem se festival imenuje, posnel v Ljutomeru - in to le deset let po iznajdbi kinematografa bratov Lumière. Večer smo s filmsko poslastico Oporoka dr. Mabuseja iz leta 1933 – film je bil v Hitlerjevi Nemčiji prepovedan – posvetili Fritzu Langu. Pred 110 leti je prav pri družini Karola Grossmanna preživel pol leta. V Ljutomer je prišel kot vojak in nekdanji študent umetnosti, odšel pa je kot filmar. Ostalo je zgodovina. Mi pa smo večer nadaljevali v festivalskem slogu. Sama, kot zgodnja ptica, le do druge ure zjutraj.
/ ČETRTEK, 3. julij
Ko festival enkrat steče, je glavnina dela opravljena, a ostaja navadno zelo natrpan urnik intervjujev, saj je festival znan po tem, da gosti imena svetovnega slovesa - in temu primerno je medijsko zanimanje zanje. Kaj vse je že lezlo po teh jeruzalemskih gričih in se navduševalo nad lepoto pokrajine? Roger Corman, Ruggero Deodato, Christopher Lee, Menahem Golan, Franco Nero, Udo Kier … Sama sem polovila Garyja Shermana, Williama Lustiga, Roberta Englunda, Jacka Sholderja, Johna McTiernana in Slobodana Šijana. Eden mojih najlepših in ganljivih trenutkov je bil, ko sem Roberta Englunda, znamenitega Freddyja Kruegerja, pripeljala na glavni ljutomerski trg, kjer je prvič uzrl svojo zvezdo na prleškem pločniku slavnih. Na odgrnitev plošče zaradi velike zamude letala ni uspel priti. Kot otrok je skakal od plošče do plošče, jih božal in se radostil družbe, v kateri se je znašel. Lepota iskrenega veselja me je spravila do solz. In prav gostje, ki so navadno nastanjeni na Kogu pri Hlebcu, nosijo v svet ime festivala - kot neizmerno gostoljubnega, z izvrstno jedačo in pijačo. Pa tudi malce norega, polnega obešenjaškega in politično nekorektnega humorja, s katerim nehote, a zlahka na raftingu vsaj eden od bratov Mehtcun cepne v vodo in goste spravi na rob zastoja srca … da ne govorim o srčnostnem pogonu, saj vsa jedrna ekipa deluje prostovoljno in malone zastavlja svoje premoženje, družine, službe … Tudi za to, da za skupnost na periferiji vsako leto prispeva mednarodno prepoznavni festival z vsebinami na najvišji kakovostni ravni. Vse to botruje rednemu uvrščanju Grossmanna med 50 najbolj kul žanrskih festivalov na svetu - pregovorno prleško gostoljubnost, lepoto pokrajine in lokalno gastronomijo pa na zemljevid svet.
