(DNEVNIK) Uroš Peterc: Geopolitika je postala kot dandanašnje vreme

/ PETEK, 30. MAJ

Petek je naš ponedeljek. Vikend v hotelu se začne, hiša je "živa" že od pol sedmih zjutraj, mačka že od zore čepita pri vratih in potrpežljivo čakata, da se ju nekdo od nas usmili, da bosta odgalopirala k skledi z briketi. Danes nas hvala bogu nista razveselila z darili v obliki precizne anatomske razčlenitve lokalnih glodalcev, ptičev ali plazilcev … Odkar sta Herkules in Miss Lemon (naša mačja brat in sestra) pri hiši, me naravnost fascinira njun izrazit karakter. Človek bi ju lahko ure in ure opazoval, analiziral. Saj včasih ju. Ona divja, a plašna, srčkana in neustrašna, bliskovit požrešen ubijalski stroj vsega, kar leze in gre in je po možnosti (ne pa nujno) manjše od nje. Ampak jutranje crkljanje je obvezno, kot da ima nastavljen opomnik, pride vsak dan zjutraj v naročje. On letargično zavaljen mačkon z alfa kompleksom, ki je zadnje čase postal stari nergač in nahruli vsakogar, ki pride mimo in si drzne ne brati njegovih misli o tem, da bi morala biti vrata odprta, da bodo kosmata gospoda lahko kot v počasnem posnetku odlebdela na vrt in zrla v daljavo. Kljub temu je pa večerno crkljanje obvezno, vsak dan se za četrt ure stisne k enemu od nas in neumorno prede. Lepo je v naši hiši maček bit …

/ SOBOTA, 31. MAJ

Danes sva bila na kulturnem dogodku. Takem vaškem. Konceptualnem. Sodobnem. Mesto je prišlo na vas. Malo smo se pozdravljali, malo smo se delali, da se spomnimo, od kod se že poznamo, in previdno krmarili okrog tega, da ja ni treba izreči imena osebe, ki jo menda poznaš in ki se še bolje kot ti pretvarja, da ve, kdo si. Tisti trenutek, ko kar ni in ni na spregled tistega starega znanca, ki bi vskočil in z navdušenjem rekel "Oooo, glej ga, Uroš, a ti tudi Janeza poznaš?" Z mojstrsko zaigranim (upam) nasmeškom izrečem tisti butasti "Se vidimo, oglasite se kaj" in poiščem ženo, da me odreši te samoprizadejane muke. Bilo je vroče. Bil je otvoritveni govor. Avtor/ica (ostanimo pri anonimnosti) v obveznih nekonvencionalnih oblačilih božjastnih barv citira kompleten slovar tujk (vključno s sveže izdanim apendiksom (sic!) novih besed za sezono 2024/25) in osemintridesetkrat (ja, štel sem!) izreče besedo pravzaprav. Nihče pravzaprav ničesar ne razume, saj niti en stavek nima ne glave ne repa, ampak iz vljudnosti in neke pietete kimamo in ploskamo. Spomnil sem se, da je bil nekoliko malomarno izrečen "pravzaprav" priljubljeno mašilo Dimitrija Rupla v času, ko je bil, kot so ga nekdaj imenovali, "večni zunanji minister". No, nič ni večno, v politiki pravzaprav še najmanj. Pravzaprav to niti ni poanta. Takrat, bil sem še zelen in golobradi mladec, sem se ga vedno malo bal tolmačiti in mi je zbujal tremo, saj je imel zoprno navado popravljati tolmače (glej alfa kompleks zgoraj pri Herkulesu). "Ljubezen" med nama se je pravzaprav rodila šele, ko sem mu enkrat ob neki taki (ne)priliki nonšalantno ponudil notes in svinčnik, češ, "izvolite, boste vi?". Takrat sem si očitno priboril spoštovanje, ker se nisem pustil ustrahovati. Takoj mi je ponudil službo. Seveda sem rekel ne.

/ NEDELJA, 1. JUNIJ

Če so pri nas petki kot ponedeljki, so nedelje kot petki. Zadnji delovni dan. Včasih malo krajši, kot se za pravi petek spodobi. Hecno, tisti gostje, ki se cel vikend držijo bolj zase, v nedeljo ob odhodu "spregovorijo". Seveda je lepo in blagodejno slišati pohvale na račun našega gostoljubja, pozornosti in lepote krajev. Ampak še bolj kot to je neverjetno slišati zgodbe ljudi, kaj počnejo, od česa živijo, kaj jih žene. Včasih se v pisarni med tiskanjem računa in menjavo termopapirja v POS-terminalu v klepetu z gosti naučiš marsikaj novega in slišiš neverjetne zgodbe. Taki drobni trenutki, ki nas delajo žive in človeške v svetu, ki ves čas terja maksimum. Trenutki, ko postojiš in si preprosto rečeš "lepo je". Ko ti človek, ki ima v življenju vse in še več z malodane solznimi očmi pove, da se še nikoli ni imel tako sproščeno lepo kot oni dan, ko sva do enih zjutraj žulila vino na terasi pod zvezdami in modrovala o zgodovini, prihodnosti, politiki, davkih, otrocih, o tem, kako leta bežijo in kako smotano je, da šele tam nekje pri petdesetih ugotoviš, da te mnenje okolice kaj malo briga. Ali pa si vsaj iskreno želiš, da bi te kaj malo brigalo, ker se še nisi čisto uspel znebiti okovov, ki si jih bolj ali manj uspešni moški tako radi priklenemo nase, da bodo vsi videli, da nekaj pa le smo. Tako je bilo pri nas na vasi, ko naenkrat pogledi mimovozečih sokrajanov niso več opazili velikega črnega avta znamke, ki velja za statusni simbol, ampak namesto njega nekaj manjšega daljnevzhodnega. Vse narobe. Se ne spodobi. Pa tudi to, da primem metlo in pometem pred hišo, se menda ne spodobi za gospoda mojega kova. Pa kaj potem. Letos bom petdeset. Briga me.

/ PONEDELJEK, 2. JUNIJ

Ponedeljki so tudi ponedeljki v naši hiši. Na službeno pot grem. Iz Benetk seveda. Ker odkar na Brniku ne domuje več slovenski nacionalni letalski prevoznik, to letališče ostaja slepo črevo Evrope. Prava depresija vlada v večinoma prazni letališki stavbi. O funkcionalnosti, estetiki in smiselnosti pa raje niti ne bi. Še vedno ne razumem kratkovidnosti in nesposobnosti naših veljakov, da so dopustili potop ne samo naše letalske družbe, ampak vsega zalednega gospodarstva in stroke. Da o strateškem pomenu letalskih povezav, o katerih kot država odločamo sami glede na naše lastne gospodarske, zunanjepolitične in turistične interese, sploh ne govorim. Zdaj pa moledujemo drugorazredne letalske prevoznike, da odpirajo povezave z drugorazrednimi destinacijami, kar vrh vsega še izdatno subvencioniramo. Narobe svet. V letalu tokrat sedim ob oknu. Sicer vedno raje ob prehodu, da me ne stisne kdo preveč klavstrofobično ob steno, ampak tokrat naj bo. Ob mene se usedeta mama in kakih pet let star fantič, ki od vsega vzhičenja ne neha žuboreti. Zadremam. Ko se predramim kako uro kasneje, še vedno neumorno brblja. Stevardesa med potnike razdeli čokoladice (dandanes pravi luksuz na letalu!) in mojega malega soseda seveda v trenutku vseka "Zuckerrausch". Mama se opravičuje, jaz se smejim, mali pa samo še hitreje govori. Nato se zgodi. Stevardesa od vseh treh samo meni kot privilegiranemu potniku, ki ima zaradi prepogostih službenih poti neki višji status v njihovem marketinškem konceptu hierarhije potnikov, ponudi ročno izdelan čokoladni praline iz lepe žametne šatulje. V bistvu bi raje še eno vodo, ampak okej, lepa gesta. Moj mali sopotnik izgubi oblast nad spodnjo čeljustjo, z odprtimi usti zvesto spremlja potovanje čokolade od stevardese do mene in že pripravlja ključno vprašanje tistega dne za svojo mamo: zakaj je on dobil, jaz pa ne? Odrešim ga muk in mu dam svojo čokolado. Ostal je brez besed. Prijaznost vsaj pri otrocih še vedno deluje. "Friedrich, zahvali se gospodu," mu reče mama in dobim sramežljiv "danke". Spomnim se na očeta. Rojen je bil leta 1941 pod nemško okupacijo in so ga morali krstiti za Friedricha. Tri leta bo, kar je umrl. Pogrešam ga.

/ TOREK, 3. JUNIJ

Dolg dan. Brez zvezen. Dolgi sestanki. Slabo kosilo v menzi. Čaka me nedokončano delo in rok se bliža. Odlašam. "Jutri pa RES začnem študirati," smo si lagali včasih. Preverim loto. Nisem zadel.

/ SREDA, 4. JUNIJ

Gledam poročila. Težko je ostati optimist. Geopolitika je postala kot dandanašnje vreme. Stara pravila ne veljajo več, novih še ni. Idealno gojišče za vse sorte škodljivcev. Čas velikih sprememb je, mi jih pa nikakor nočemo sprejeti. Očitno smo v coni udobja, ker se zdi, kot da se prav vsi borimo za slepo ohranjanje statusa quo, namesto da bi iskali nove priložnosti. Delovne sile je vedno manj, davkov vedno več, negotovost je vse večja, globalne in evropske silnice imajo gromozanski vpliv na Slovenijo in slovensko družbo, mi se pa večinoma ukvarjamo z obrobnimi temami. Kam je šel tisti zagon, ki je vladal pred 30 leti? Nama ga nekako uspeva ohranjati in razmišljam o najinih načrtih za naslednje leto. Spet nama bodo rekli, da sva nora in da se tega ne da. Zanimivo bo in veselim se!

/ ČETRTEK, 5. JUNIJ

Vračam se domov. Končno. Rezerviral si bom sedež ob oknu. Kar tako, za spremembo, mogoče se spet kaj prijaznega zgodi. Ta vikend je v Brdih praznik češenj. Naše je potolkla toča. Lani pa neka druga neprilika. Živeti od kmetijstva je vse večji izziv in človek si ne more kaj, da ne občuduje vseh, ki vztrajajo. Na naših koncih dominira vino, ena boljših kmetijskih panog po zaslužku. Perspektiva je sicer negotova, panoga je globalno v upadanju, ampak Slovenija je pravi palček v globalnem kontekstu, in če bodo slovenska vina znala ohraniti svojo nišo in poiskati še kakšno, ne bi smelo biti bojazni. Si bo pa treba naliti čistega vina na temo sodelovanja in združevanja in na temo vlaganja v promocijo. Kot pri vsem štejeta samo dolgoročna odličnost in iskrenost, vse ostalo je kratkoročni blef, ki mogoče koga postavi za kak trenutek v ospredje in potem pahne v ozadje. Država ni in ne bo rešitelj. Lahko pa pomaga. Če zna, če si upa in če hoče. Trenutno vsaj eden od teh čejev manjka. Ampak češnje pa vseeno bodo.