/ PETEK, 2. maj
Petek je. Ampak ne navaden. Moji dnevi bodo do nadaljnjega pač takšni. Najbolj nenavadno pa bo, če ne bodo nenavadni. A danes je še za spoznanje bolj nenavaden. Človek bi pričakoval, da mi bo prva jutranja misel Mednarodni festival uprizoritvenih umetnosti Prestopi, ki ga po dveh letih ponovno zaženemo čez natanko 14 dni. Ampak moja geografska lokacija nasprotuje zakonom siceršnosti. Prebudil sem se v hrvaški Virovitici, nad kebabčarnico, ki meji na gostilno za mladino dvajsetih let 21. stoletja, nad njo je optika, poleg nje pa elektroinštalacijska pisarna. Sosednja vrata so moja. Ko sem se v torek prvič zazrl vanje, nisem povsem verjel, da bi se za njimi lahko skrivala postelja, kaj šele soba s kopalnico. Pa se je. In skoraj samozavestno si jo upam opisati kot prijetno zatočišče. A kar je pomembnejše, samo 300 metrov je oddaljena od mestnega gledališča, ki je ta teden epicenter študentskega festivala in mednarodne revije lutk Lutkokaz. Tri dni sem igralke in igralce v nastajanju, deset študentk in študentov prvega letnika Akademije za kulturo in umetnost v Osijeku, vodil skozi delavnice snovanja avtorskega materiala in animiranja predmetov. Kako zanimiva skupina so. Tako različni, a presenetljivo kompatibilni in vznemirjajoče ustvarjalni. Že ob jutranjem umivanju zob sem se zalotil ob misli, da mi je bilo lepo z njimi. A saj še ni konec. Danes je na vrsti zlaganje puzlov v celoto, ki ji bomo v zgodnjepopoldanskih urah že lahko rekli produkcija. Poln svežega zadaha se odpravim v prostore Rdečega križa, kjer nam je dodeljena učilnica, ki pa to pravzaprav ni, o čemer priča tabla pred vhodnimi vrati, na kateri piše "Dnevni boravak". Kmalu ugotovim, zakaj. Ob našem prihodu so tam kartali štirje nekoliko naglušni upokojenci. V moji slovensko obarvani jugoslovanščini sem jim poskušal pojasniti, da moramo zasesti njihov družabni prostor, pri čemer mi ne uide občutek, kot da sem sredi balkanskega filma. Kdo ve, morda se oni niso počutili dosti drugače. Dvajset minut kasneje in po posredovanju višje instance smo iskrivih oči izpolnjevali svoje današnje poslanstvo in okoli dveh smo bili pripravljeni, da ga delimo s preostalim svetom. Takrat so se na odru virovitiške glasbene šole zbrale skupine vseh letnikov in oddelkov z enim samim ciljem, pokazati kolegom, profesorjem, gostom in zainteresirani javnosti, kar nam in jim gre. Mi smo bili na vrsti drugi, takoj za produkcijo scenografov in lutkovnih tehnologov. Zlagal bi se, če bi trdil, da nisem slišal lastnega srčnega utripa, a sem zunanji svet poskušal prepričevati, da sem kot sveže postreženi špricer. A na obrazu narisan nasmešek ni bil narejen. Kako zelo nasprotno.
/ SOBOTA, 3. maj
Danes je na sporedu Lutkokaza Godzilla Tribute Band, ki smo ga pred tremi leti sproducirali Moment in SNG Nova Gorica. Že kmalu po prihodu sem študentom razlagal, da to ni koncert. GTB je gledališka predstava, ki si želi biti koncert. Še bolje ... GTB je predstava predmetov, kartonskih škatel, koruznih kosmičev in seveda ljudi, ki želi biti punk koncert, a ji ne uspeva preveč. Maja, Miha in Andrej, sonastopajoča in tatamata tehniciranja, so se mi že včeraj pridružili v Virovitici. Sicer niso nastanjeni v istem kompleksu kot jaz, bivajo bolj na obrobju mesta, v apartmajih nad bencinsko črpalko, s povsem drugo, a nič manj barvito izkušnjo. A to je bilo včeraj, danes pa se dvorana ne bo pripravila sama. Medtem ko smo z Miho in Majo uglaševali glasbila in sebe, je Andrej s hišnimi tehniki usmerjal reflektorje. Ob 19. uri smo bili nared, prav tako gledalci. Maja in Miha sta odigrala uvodni komad, mene pa prsti na harmoniki niso ubogali. Hitro mi je postalo jasno, da se je nesmiselno boriti proti, ker bo samo še slabše. Itak je punk. Itak je teater. Itak je … Vse mi je bilo jasno. Skoraj vse. Tisti trenutek še nisem vedel, da bo čez slabo uro to najlepši sprejem predstave do sedaj. Tako nekako so se leta 1976 v Manchestru morali počutiti Sex Pistols.
/ NEDELJA, 4. maj
Vračamo se domov. Sedim v kombiju in gledam skozi okno. Mimo mene bežijo drevesa in hiše in polja in jumbo plakati. Na enem izmed njih je poziv otrokom, naj se vrnejo k bogu, da ne končanju v peklu. ... Ustavimo se. Miho tišči lulat.
/ PONEDELJEK, 5. maj
Nisem še preveril, kako zgodaj zjutraj je, a ni me prebudil alarm, prebudilo me je zvonjenje telefona. Dobrodošel nazaj v svet festivala Prestopi, Zoran. A saj ga z vstopom v Virovitico nisem prav zares zapustil, le bolj ali manj uspešno sem preklapljal med realnostmi. Na drugi strani linije me pozdravi Anamarija. Dogovoriva se, da prevzamem prisrčnice, letos del našega festivalskega sortimenta. Lepe so. In prisrčno se podajo notranjemu žepu jakne. Uro za tem z Andrejem in Urošem začenjamo aktivnosti za postavljanje pregledne razstave Moraš, torej moreš, ki nastaja v čast deseti obletnici Intimnega odra. Razstava bo eden od uvodnih dogodkov tako na Prestopih kot na Borštnikovem srečanju in bo za nekaj časa okupirala obsežen del GT22, najbolj pa Avlo. Kar je res, je res, in če znamo kaj, znamo biti pametni. In smo bili. Dogovorili smo se, kaj bo kje stalo in koliko časa bomo potrebovali za uresničenje naše vizije. Nimamo še vsega. Imamo pa dobro voljo in časovnico. Pa razvojevce imamo. Ekipo, ki prav tako kot mi deluje v GT22 in na katero se lahko vedno zanesemo pri takšnih in drugačnih akcijah. Z njihovo pomočjo bo Avla prav takšna, kot jo potrebujemo, da bo razstava to, kar želimo, da je.
/ TOREK, 6. maj
Danes sva z Urško reševala svet, drug drugega, smisel obstoja in našo spletno samopostrežno. Brez ljudi ni festivala, in ker vas potrebujemo čim več, smo si omislili paketne vstopnice, ki jih je mogoče unovčiti kolektivno, naenkrat, individualno, predstavo za predstavo, ali pa nekaj vmes. Ker koktajl dogodkov je pripravljen. Samo postreči ga še moramo in skupaj z vami zanetiti iskrico praznovanja. Kar nekaj predstav letos sloni na povsem neverbalni komunikaciji. Takšna je na vseh koncih sveta opevana La Lettera (Pismo), sodobno-klovnska predstava Paola Nanija, ki se je Mariboru vse do dandanašnjega spretno izmikala. Ali pa Maze (Blodnjak) italijanskih ustvarjalk Unterwaseer, ki s pristopi senčnega gledališča pred očmi gledalcev ustvarjajo svetove magičnega realizma, inspiracijo pa črpajo iz zapuščine nemih filmov preteklega stoletja. Predstava Oratoria bolgarskega kolektiva Anyway je produkt genialcev čisto svoje sorte. V približno eni uri razkrijejo največje skrivnosti sveta in sporočajo še neizrekljivo, ne da bi bila pri tem izrečena ena sama beseda. In če imamo na eni strani neverbalne, imamo na drugi kar dve predstavi, ki z občinstvom komunicirata preko poezije in zapuščine enega zadnjih nosilcev ruske avantgarde, Daniila Ivanoviča Harmsa. Vsaka na zelo svoj, a obe na duhovito boleč način opevata vrtoglave vrhove človeške neumnosti, nesmisla in etičnega razkroja. Matija Solce v predstavi Harms je kriv, sam, z mehom svoje harmonike oziroma z mehovi vseh harmonik tega sveta, in Ivan Petrnel v predstavi Umetnost je omara v sinergiji s šestčlanskim kolektivom Mladinskega gledališča. Igralke s hrvaške Reke prihajajo z dokumentarno predstavo Cure (Punce) in se na osnovi tematike reproduktivnih pravic več generacij žensk sprašujejo ne samo, kje živimo, temveč predvsem, kdaj živimo. In potem sta še tu naši predstavi, Slovenska transverzala, popotovanje po sapo jemajočih očakih, hvalospev materi in očetu, Sloveniji in slovenstvu, predstava, ki je nastala v koprodukciji z Vio Negativo, ter Heroj 4.0 – Business as Usual, herojska bitka s časom, minevanjem in smrtjo, ki smo jo pred dvema letoma momentovci spočeli skupaj z ljubljanskim Glejem.
/ SREDA, 7. maj
Več kot štirinajst dni je minilo od zadnje vaje za predstavo Ujeti v notranjosti, letošnjo produkcijo v organizaciji Pandore - art of pole. Tudi letos bo premierno, podobno kot vsa leta do sedaj, predzadnji vikend v maju. Vendar se tudi Ujeti v letošnjem letu ne bomo mogli izogniti nenavadnostim. Namesto v Narodnem domu bomo nastopali doma, na novi mariborski pridobitvi Odru Gosposka, in (skoraj) povsod drugod po Centru plesa. Poleg tega me malo daje trema, ker se Prestopi zaključujejo na dan generalke. Hvala bogu, da se imamo s sodelavci radi. Bom pa moral biti precej iznajdljiv in na nočno omarico si bom nekaj dni prej postavil zobotrebce za oporo očesnim vekam. Kakorkoli že … veselil sem se ponovnega srečanja z meni ljubimi ljudmi. Veselil sem se vaje. A še bolj sem se razveselil piva, ki se je zgodilo namesto nje. Z vsakim požirkom še malo bolj. Ker kdo smo mi, da bi se upirali volji vesolja.
/ ČETRTEK, 8. maj
#)!«"[@|¶ \ˇ| }*\"f æ~^<"[ `ł*^ "="[ ¶¶@æ |¶" łł [ /#« ¢@"§n{æ~ł!& ¸ˇ^¸ °`˙'*
/ PETEK, 9. maj
Črne luknje veljajo za enega bolj skrivnostnih pojavov v vesolju. Ne moremo jih videti, a vemo, da obstajajo, ker premorejo tolikšno gravitacijsko silo, da niti svetloba ne more zapustiti njenega dogodkovnega obzorja. Poleg tega deformirajo prostor-čas, kar se sliši kot češnja na torti. Do nedavnega je veljalo, da je nam najbližja črna luknja Gaia BH1 iz ozvezdja Kačenosec, odtaljena od Zemlje 1560 svetlobnih let. Sedaj vem, da je nekaj podobnega mnogo bližje. Mojemu e-poštnemu predalu se nič ne izmakne, in ko zaključim delo, je prostor-čas že toliko ukrivljen, da minulega ni več mogoče opisati s prijemi Newtonove fizike. To razsvetljenje sem doživel med gonjenjem kolesa proti RTV-centru, na katerem sem lovil nemogoče, dogovorjeno uro za intervju na radiu. Ampak kdo pravi, da nemogoče ni mogoče. Jaz od danes naprej nič več. Zadovoljen, dobro uro in pol zatem, se odpravim na morje, kjer bomo čez vikend postavljali vrtno hiško. Ampak to je že zgodba za kak drug dnevnik.
