/ PETEK, 18. april
V petek prejmem klic z Večera s prošnjo, da en teden pišem dnevnik. Zveni zanimivo in sprejmem, a ko odložim telefon, se mi hitro pojavi vprašanje, o čem pravzaprav pisati. Le kaj lahko prispeva še en glas v svetu, ki ves čas kriči? Za razmislek nimam veliko časa, ker se mi mudi na študentske vaje, pri katerih s študenti izdelujemo modele vrednotenja krajine. S temi modeli na podlagi digitalnih prostorskih podatkov ugotavljamo, kje v prostoru se pojavljajo različne kakovosti. Za njihovo izdelavo si je treba zastaviti cel kup vprašanj o tem, kaj nam je v prostoru zares pomembno, kaj želimo ohraniti in kaj spremeniti. Odgovori na ta vprašanja služijo iskanju ustreznih lokacij za poseganje v prostor.
Eno od prostorskih vprašanj, ki si ga pogosto zastavim pozimi, je, kje v gorah so dobre razmere za smuko. Če ne greš, ne veš, zato se po službi odpeljem na sever, pod ledenik Mölltal, poiskat odgovor. Aprilsko smučanje mi je vedno izjemno zabavno in postreže z obilico raznolikih pogojev. Tako kot aprila tudi Društvo krajinskih arhitektov postreže z obilico raznolikih dogodkov – april je namreč mesec krajinske arhitekture, v katerem društvo izpostavlja pomen celovitega urejanja prostora in izpostavlja primere dobre prakse.
/ SOBOTA, 19. april
Še včeraj je meteorološki model za soboto obljubljal sonce, a je bilo že zjutraj jasno, da bo danes med njim in menoj še plast oblakov. Tako pač je z modeli, vsi so napačni, le nekateri uporabni. V resnici ne moremo točno vedeti, kakšna bo prihodnost, vemo le, da bo – in zato potrebujemo načrte. Takšne, v katerih se glede na vremenske in snežne pogoje odločimo, kje bomo smučali, in tiste prostorske, s katerimi se ukvarjam poklicno in povedo, kakšni rabi bomo namenili določen del prostora. Med tema odločitvama obstaja bistvena razlika – kje smučati, je bolj ali ne osebna odločitev, medtem ko je odločitev za rabo prostora javnega pomena. Prostor, ki ga imamo na voljo za uresničevanje interesov (pridelava hrane, zagotavljanje stanovanj, oskrba z energijo, ohranjanje narave, gospodarski razvoj, zagotavljanje prometne povezljivosti itd.), je omejen in raznolik. Za uresničitev vseh potreb naše družbe imamo v Sloveniji na voljo le dobrih dvajset tisoč kvadratnih kilometrov. Večina teh je (na veselje smučarjev) hribovitih, zato je tam težko pridelovati hrano ali graditi. "Slovenia is a small country" je stavek, ki ga izreče čisto vsak, ki turistom opisuje našo deželo – tudi jaz, ko na enem od vrhov srečam Slovaka, s katerim izmenjava nekaj besed med pospravljanjem turnosmučarskih kož. Če to majhnost tako radi izpostavljamo kot turistično prednost, pa nanjo hitro pozabimo, ko odločamo o rabi prostora, zlasti ko pride do dovoljevanja nove pozidave.
/ NEDELJA, 20. april
Jutranji pogled na s soncem obsijan ledenik takoj prežene ves muskelfiber prejšnjega dne. Ob vožnji s sedežnico sem presenečen, da je po okoliških pobočjih še kar nekaj nezvoženih linij. Pri odločanju, katero izbrati, tehtam med časom vzpona, izpostavljenostjo plazom, kakovostjo snega in tehnično zahtevnostjo spusta. Tudi v krajinskem načrtovanju je poznavanje učinkov alternativnih rešitev ključno za kompetentno odločanje o poseganju v prostor. Vsak poseg v prostor povzroči določene vplive, zato moramo vedeti, na kakšne načine je mogoče izpeljati želen poseg, da lahko tehtamo med različnimi koristmi in škodami. Alternative se lahko razlikujejo v treh glavnih vidikih – s čim posegamo v prostor, kje posegamo in kako je poseg oblikovan. Pogosto pozabljena alternativa je tudi ničelna – torej kaj pomeni, če posega ne izvedemo. V mojem miselnem procesu izbire linije je ta nemudoma zavržena, saj se na tak sončen dan res ne spodobi ostati v dolini.
/ PONEDELJEK, 21. april
Na strmi prelomnici ocenjujem stabilnost snežne odeje. V okolici so na podobnih pobočjih sledi svežih plazov mokrega snega. Odločim se, da danes ni dan za to linijo. Plazovne varnosti se pač ne želim učiti na napakah. Včasih se mi zdi, da se tudi pri reševanju prostorskih problemov ne želimo učiti na napakah. Žled, požari in poplave so nas opozorili, kako ranljiv je naš prostor na izredne vremenske pojave. Po napovedih bodo ti izredni pojavi kmalu redni, a nič manj uničujoči. Teh problemov ni mogoče rešiti le na eni parceli, temveč zahtevajo razmišljanje o prihodnosti širših prostorskih enot – somestij, porečij, regij … Na oddelku za krajinsko arhitekturo sodelujemo celo v mednarodnem projektu, kjer preverjamo možnost priprave prostorskega načrta za celoten svet. Pa se vseeno zdi, kot da se v praksi osredotočamo le še na majhne, delne odločitve o kratkoročni prihodnosti. Ustno izročilo pravi, da si prerojen človek, ko po smučanju preoblečeš prepotene gate. Morda zaradi tega, morda pa zato, ker je na avstrijskih cestah pač treba ves čas oprezati za blitzerji, med vožnjo nazaj domov pozabim na tegobe našega sistema prostorskega načrtovanja – dokler ne prečkam karavanškega tunela, kjer me nanje spomnijo ogromni oglasni plakati. Namesto da bi voznikom pustili uživati v pogledih na gorenjske hribe, jih raje bombardiramo s kričečimi oglasi za hitro prehrano, nakupovalna središča in plastična okna. Če še oglasne nesnage ne zmoremo pospraviti, kako se bomo lotili negotovosti podnebnih sprememb? Ko mi ob teh občutkih nemoči eden od plakatov, ki oglašuje naravne lepote Slovenije, veleva "I feel Slovenia", si ne morem kaj, da se ne nasmehnem ironiji. V tem svetu človek pač znori, če se ne zna smejati.
/ TOREK, 22. april
Prvi popraznični delovni dan namenim pripravi poročila za evropski projekt, v katerem analiziramo vizije razvoja krajine iz enajstih evropskih regij, na podlagi katerih bomo izdelali prostorske modele sprememb rabe tal. Vizije so v prostorskem načrtovanju pomembne, ker določijo cilje in vrednostni sistem, skozi katerega lahko presojamo ustreznost prostorskih posegov. Ko se ti cilji formalizirajo, jim običajno pravimo strategije. V njih naj bi artikulirali javni interes in določili usmeritve za razvoj dejavnosti v prostoru. Strategije so prišle na slab glas, ker so pogosto preveč splošne in ne odgovarjajo na zares pomembna vprašanja. Saj veste – digitalno, zeleno, trajnostno, inovativno … Nekako tako kot kečap, ki si ga med kosilom stisnem na pico. Lahko ga daš na vsako jed, le da na koncu ne veš, kaj ješ. A so lahko prostorske strategije tudi boljše, vendar je za to treba natančno preučiti prostor ter opredeliti potrebe in želje razvoja – potem pa se teh strategij tudi držati in jih ne spreminjati vsakič, ko pridejo nova evropska sredstva. Strateško prostorsko načrtovanje je v Sloveniji bolj šibko, saj odločevalci v njem prej vidijo birokratsko prepreko, ki jo je treba premostiti za umestitev zamišljenega posega, kot pa orodje za uresničevanje razvojnih vizij, ki ta poseg sploh osmišlja.
/ SREDA, 23. april
Nadaljujem pisanje poročila. Spet sem se uštel z oceno časa, ki ga zahteva taka naloga, in storil neumno napako odlašanja do zadnjega dne. Na srečo je tako kot neumnost tudi človekova ustvarjalnost neskončna. Ena meni ljubših definicij pravi, da je krajinska arhitektura ustvarjalno varstvo. Varstvo zato, ker je v njenem temelju prizadevanje za prepoznavanje in ohranjanje obstoječih kakovosti prostora, ustvarjalno pa zato, ker to počne z zamišljanjem novih prostorskih ureditev in tako rešuje probleme v prostoru. Tej ustvarjalnosti je treba pustiti prosto pot (in kot sem se ponovno opomnil ta dan, tudi čas). Zato rad delam s študenti, ker lahko v študijskem procesu preučimo vrsto različnih idej in ocenimo, katere so smiselne in katere ne. V preteklih letih smo v predmete, pri katerih sodelujem, vpeljali učenje koncepta »prostorskega pogajanja«, ki temelji na zavedanju, da imamo do prostora različna pričakovanja, ki so lahko konfliktna in jih je zato treba uskladiti. Študente s tem učimo razumevanja različnih interesov v prostoru, natančnega opredeljevanja prostorskih ciljev posameznih sektorjev, iskanja alternativnih rešitev in jasne argumentacije posameznih odločitev. Pogajanje je v tem primeru izvrsten izraz, ker izpostavlja tudi politično naravo urejanja prostora – politično v žlahtnem pomenu besede, ki se nanaša na upravljanje skupnega. Na žalost se o roku za oddajo svojega poročila ne morem pogajati, zato delu posvetim tudi pretežni del večera.
/ ČETRTEK, 24. april
Zjutraj opravim pogovor s kolegom z Islandije, s katerim urejava knjigo, ki bo izpostavila, katera raziskovalna vprašanja naj naslovi znanstvena skupnost na področju energetskih krajin. Kar nekaj avtorjev precej zamuja z oddajo prispevkov, kar naju oba frustrira, a si ne morem kaj, da po moji včerajšnji izkušnji s pisanjem poročila do njih ne bi čutil vsaj malo sočutja – še toliko bolj, ker ta trenutek tudi sam zamujam z oddajo dnevnika. Razvoj energetske infrastrukture, zlasti obnovljivih virov energije, je ena pomembnejših gonilnih sil sodobnih prostorskih sprememb, zato smo jo tudi na našem oddelku prevzeli kot eno od raziskovalnih tem. Tudi z energetskim prehodom zamujamo, kar je pogosto razlog za hitenje v postopkih prostorskega načrtovanja in preskakovanje načrtovalskih faz, ki bi lahko bistveno izboljšale razvoj obnovljivih virov energije. Paradoksalno to pogosto vodi do še počasnejšega razvoja OVE, saj se pojavljajo številne slabe prakse, ki so medijsko precej odmevne in očrnijo tudi prihodnje, boljše projekte. Verjamem, da bi lahko z ustvarjalnim in strateškim krajinskim načrtovanjem to stanje precej izboljšali, predvsem pa bili veliko bolj prepričani, da posege izvajamo tam, kjer je to najbolj ustrezno.
