(DNEVNIK) Aleksandra Adam Knez: Z dijaki po ležerni Portugalski

/ PETEK, 4. april

Sem sredi priprav na Erasmus+ mobilnost v Portu, kamor odhajam s kolegico in osmimi dijaki v nedeljo.

Dijaki tretjih letnikov pišejo ocenjevanje znanja, opazujem jih. Nekateri pišejo zelo suvereno, drugi potrebujejo potrditev, spet drugi iščejo priložnost, da pokukajo k sosedu. Nič se ni spremenilo, tudi v naših časih smo radi "kukali" k tistim, ki so prekipevali od znanja. Vedno so takšni v razredu, vendar zdaj pripomočke v obliki pametnih telefonov in ur poberemo na začetku ure. UI dela čudeže, če si kot učitelj nepazljiv. V tajništvu me čaka vsa potrebna dokumentacija, ki jo potrebujeva z Urško za potovanje v Porto. Po pouku se napotiva v Lokalko in nakupiva nekaj tipičnih slovenskih spominkov za portugalske kolege. Veselim se srečanja s Fatimo, Liso in Paulom, ki je v tem času postal ravnatelj.

Popoldne namenim pripravi prtljage.

/ SOBOTA, 5. april

Zjutraj sem zgodaj vstala in popravila še nekaj pisnih ocenjevanj. Rada bi opravila vse, preden odpotujemo v Porto.

Skočim še po starša in skupaj se odpravimo v priljubljen trgovski center. Po nakupu popijemo kavo. Zunaj je prijetno, po dolgem času nas grejejo sončni žarki.

Ko se vrnem domov, z možem narediva obhod po mestni tržnici. Danes ne kuhamo, gremo ven na kosilo. Po prijetnem obedu se z Ivico odpraviva na vikend. Res je prijeten dan, narava se prebuja, sadna drevesa cvetijo, širi se omamen sladek vonj. S kužkoma se odpravimo do gozda, pozdravimo sosedovega labradorca Bonda, mladega nagajivca, ki se ga naša Lama in Buda bojita, ker je tako prikupno in nepredvidljivo neroden. Pozdravimo tudi ostarelo psičko Breno. Končno dobimo letalske vozovnice. Tina je skrbna, kljub temu da okreva. Pripravljena je tudi prtljaga in tokrat grem v posteljo prej kot sicer.

/ NEDELJA, 6. april

Dan se je začel zelo zgodaj. Vstala sem pred 4. uro, kajti ob 4.30 nas je čakal prevoz, ki nas je odpeljal v Treviž. Še nenaspana sem malce zadremala. Na postanek za kavo in toaleto smo se ustavili v Vipavi. Kdor se ni predramil, ga je obupen mrzel veter, morda celo burja. Voznik mi pove, da v Mariboru sneži. Menim, da se šali, a trditev potrdi z dokazom - hči mu je poslala posnetek. Za nameček niti bencinska črpalka ni obratovala. Manjkalo je šest minut do odprtja. Ampak ne, niti pomislili niso, da bi nas spustili v zavetje, kjer bi počakali na prepotrebno kavo. Odpeljali smo se naprej. Tudi v Vrtojbi ni bilo bolje. Oh, ta prečudovita Slovenija in naš občutek za turizem in gostinstvo.

Pa smo jo spili, kavico namreč, v Italiji. Pri sosedih ni težav. Veter se je umiril. Prispeli smo na letališče, oddali prtljago in počakali na let. V prenatrpanem nizkocenovniku smo kljub turbulencam varno pristali v Portu. Z Urško in dijaki sva se napotili k metroju in preučili pot, ki nas bo pripeljala k našemu hotelu. Po natančnem spremljanju postaj, ki nam jih je predlagala navigacijska naprava, in po menjavi prog, smo prispeli do hotela. Sobe še niso pripravljene, čeprav je ura že čez peto popoldne. Ampak portugalski ležerni način življenja mi je znan, kajti z Urško sva jeseni preživeli štirinajst dni v Bragi kot spremljevalki dijakinjam predšolske vzgoje na praksi v tujini v sklopu Erasmus+.

Med čakanjem na sobe raziščemo bližnji trgovski center in v najvišjem nadstropju odkrijemo restavracijo. Sobe so končno nared. Krasne so, prostrane in moderne, ne takšne kot v Bragi. Medtem se javita gostitelja Paulo in Fatima. Dobimo se ob sedmih v preddverju hotela, preučimo plan aktivnosti in se odpravimo v staro mestno jedro. Sta zelo zanimiva sogovornika in dobra vodnika. Razkažeta nama železniško postajo, kjer bova naslednji dan kupili karte za izlet v Lizbono. Žal ne moreta z nami, prav tako ne njihovi dijaki, ki so trenutno na počitnicah. Predrago je za njih. Po vseh ogledih in izčrpnih navodilih za izlet v Porto naju pospremita v podzemno železnico. Vztrajava, da se bova v hotel vrnili peš, ampak Paul je ravnatelj in tega se zmeraj uboga. Na podzemni je srhljivo. Veliko je brezdomcev, odvisnikov, a midve sva neustrašni. V hotelu naju čakajo dijaki, s katerimi opraviva še kratek sestanek in se napotiva na prepotreben počitek.

/ PONEDELJEK, 7. april

Dan smo pričeli s srečanjem s portugalskimi dijaki in Liso, učiteljico biologije, ki je bila v gosteh v Mariboru. Z Urško sva kupili vozovnice za izlet v Lizbono. Uslužbenec ni preveč vešč angleščine. Naročiva mu povratne vozovnice za vlak, ki so cenejše od predvidene vsote, ki nama jo je omenil Paul, a ugotoviva, da veljajo le za enosmerno vožnjo. Čudiva se nizkemu znesku, ampak ker vsako stvar raje preverim, sem hitro ugotovila, da je treba kupiti vozovnice tudi za povratek. Po peripetijah pri nakupu vozovnic smo se odpravili na ogled mestnega jedra in znamenitosti. Lisa naju je povabila na kavo in nama razkazala čudovito kavarno v tradicionalnem klasičnem dunajskem stilu. Zelo nama je všeč. Cene so zasoljene, celo za naše razmere, kaj šele za portugalske. A Lisa vztraja pri plačilu. Obisk tržnice me vedno znova navduši. Ustavimo se pri meni ljubi ribji stojnici. Bachalau se bohoti na vseh policah. Obljubila sem ga prinesti domov. Zagotovo ga bom kupila zadnji dan. Obožujem to ribo, ki jo Ivica odlično pripravi.

V mestnem parku se sprehodimo do razgledne točke, kjer je čudovit razgled na obrežje reke Duero. Lisa nas mora zapustiti zaradi sestanka, mi pa se spustimo do obrežja, kjer si privoščimo zasluženo kosilo. Pokliče me Katarina iz JSKD - izvem, da smo s pravljico Peter Klepec uvrščeni na regijsko srečanje. Prekipevam od ponosa. 3. bv, ponosna sem na vas!

Market nudi raznoliko prehrano, za vsakogar se kaj najde, tudi za bolj izbirčne. Utrujeni se odpravimo do hotela. V poznih večernih urah se s kolegico sprehodiva do železniške postaje, od koder bomo jutri odpotovali na celodnevni izlet. Tako bova mirno spali.

/ TOREK 8. april

Z mislijo na prečudovit izlet v prestolnico Portugalske vstanemo zgodaj, pred šesto. Odpravimo se na bližnjo manjšo železniško postajo, kjer se vkrcamo na vlak, saj razmišljamo trajnostno. Ta nas odpelje do postaje Lisboa - Santa Apolonia. Vlak je nabito poln, sedim z gospodom, ki očitno študira iz dela, kajti v rokah drži gradivo, ki me spominja na strojništvo, morda nekaj podobnega. Pogovor z Urško, ki sedi v sosednji vrsti, ga nervira, kar mi da jasno vedeti z glasnim vzdihljajem. Razumem ga, morda gre na izpit, zato uvidevno vzamem v roke maturitetni roman Tine Vrščaj Na klancu, ki me prevzame. Vesela sem, da so se sestavljavci maturitetnih gradiv odločili zanj. Ta spokojna mirnost in bralna omama ne trajata dolgo, na vlak prispe skupinica šestletnikov in nekaj strogih učiteljic, ki mrko gledajo. Mali navihanci so glasni, preglasni za mojega študioznega soseda, ki besno zapusti sedež.

Ko prispemo v Lizbono, najdemo avtomat za prodajo vozovnic, ki jih potrebujemo za oglede. Paul nama je dal izčrpna navodila, celo narisal nama je. Pa ni bilo tako enostavno. Kupili smo vozovnice samo za vlak, potrebovali bi kombinirane za avtobus, metro in vlak. Urška se naivno odpravi k pultu za informacije, gospod jo napoti v vrsto, ki se ne premika. Ko končno prispe do uslužbenca, kateremu je angleščina španska vas, kaj španska, portugalska. Nič ne doseže, gospod ji očita, da se je obirala in je vmes minilo petnajst minut. Oh, ja, na vrsto, ki se ni premaknila petnajst minut, je pozabil. Pomaga nam gospa, ki opazuje naš obup. Verjetno je učiteljica. Pomaga nam pri nakupu dodatnih vozovnic za metro. Končno se z več prestopanji odpravimo do stolpa Belem, ki je v 16. stoletju služil kot točka za vkrcanje in izkrcanje portugalskih raziskovalcev in kot slovesna vrata v Lizbono. Nato se odpravimo v staro mestno jedro. Lizbona je ena najstarejših prestolnic na svetu, zgrajena je na sedmih gričih. Utrujeni in polni dogodivščin ujamemo vlak, ki je tudi tokrat nabito poln, in v poznih urah prispemo v Porto.

/ SREDA, 9. april

Portugalci ponovno zamujajo, tokrat zaradi nesreče na avtocesti, tako pravijo. Namesto ob devetih nas z avtobusom poberejo šele ob 9.40. Namenjeni smo bili do plaže Praia de Francelos, a po posvetu z voznikom si zaradi stanja na cestah Lisa premisli, zato zavijemo proti mestni plaži Praia de Canide Sul. Dijaki se preoblečejo v kopalke in igrajo odbojko na mivki, učiteljice pa si privoščimo kavo in uživamo ob pogledu na dijake, ki se brezskrbno igrajo in sklepajo nova prijateljstva. Naša naslednja postaja je nakupovalni center, kjer na Lisin predlog pokusimo francesinho, zloženko iz kruha, mesa, klobase, sira in jajca v izdatni pivski omaki. Jed je bila preobilna. Še dolgo moj želodec protestira. Obiščemo biološki park Gaia. Veselo nas pozdravljajo vse živalske vrste, že pri vhodu nas pričaka pav s čudovitim modro-zelenim perjem. Oslička se spogledujeta, bizoni uživajo v krasnem dnevu. Spoznamo oskrbnika, ki nas prijazno popelje v skrite kotičke parka, ki so navadnim smrtnikom nedostopni. Pove, da imajo v parku tudi podmladek naše znamenite vinske trte z Lenta. Pa naj še nekdo reče, da je Slovenija majhna.

/ ČETRTEK, 10. april

Danes je zadnji dan druženja s portugalskimi gostitelji. Odpeljemo se v Viseu, ki je regionalno gospodarsko središče in je sedež Visabeira. Mesto je tudi kulturno središče, kjer se nahaja nacionalno priznani muzej Grão Vasco, sedež rimskokatoliške škofije Viseu in središče visokošolskih ustanov. Tukaj se seznanimo s trajnostjo in njihovim prizadevanjem za ustvarjanje pozitivnega vpliva na okolje in družbo. Odpravimo se v Senhora dos Remédios, pomemben verski kraj, ki pa vključuje tudi elemente trajnosti, kar je namen našega druženja v okviru projekta Erasmus+ mobilnosti. Občudujemo zelene površine, ljudje varčujejo z vodo, so energetsko učinkoviti in skrbijo za ohranjanje kulture. Počakamo na podelitev certifikatov mobilnosti in se poslovimo od gostiteljev. Jutri gremo domov, konec je naših dogodivščin z ležernimi Portugalci. Krasno je bilo. Mateja, pogrešali smo te!