/ PETEK, 25. april
Zadnje čase zvok navadnega sms-a (podobno kot navadna pošta) ne pomeni več nič dobrega, skoraj nikoli nečesa, česar bi se človek veselil. Tokrat - presenečenje!
Vsebina sms-a organizatorke tekmovanja v dresurnem jahanju, na katerem bi naj bila sodnica ta konec tedna, je bila kratka in jedrnata: "Tekma odpovedana, prestavljena. Javim." Kakšno olajšanje! Tekmovanje je 350 km daleč, v kraju, kamor greste samo takrat, kadar res morate in kjer imam bližnje sorodnike, ki se intenzivno zmrdujejo nad tem, kako mi je "Luksemburg bližje kakor Osijek". Sploh se več ne trudim razlagati ljudem, kaj pomeni za mati samohranilko, ki vodi športno vzrejni hlev z dvajsetimi konji (in dodatno živalsko populacijo) oditi za ves konec tedna nekam vstran. Posebej v tem času, ko imata dve kobili termin za žrebitev. Miša je "prvorodka", kar pomeni, da ni izkušena mama, pa še jahalni poni je, nekako je videti kakor pomanjšani konj, žrebec, s katerim je breja, pa je dokaj močnejše konstrukcije in me skrbi, kako bo potekal porod. Miša je imela termin 19. 4., pa se še niti ne pripravlja na porod in kljub moji optimistični naravnanosti me preletavajo slike od lanskega leta, ko smo imeli smolo in se je pri žrebitvi zalomilo, tako da je mali novorojeni Srečko ostal sam, njegova krušna mama sem postala jaz, kar je pomenilo, da je treba biti v hlevu vsaki dve uri podnevi in ponoči, nabavljati kobilje mleko iz Nizozemske ter biti skoz na preži. Srečko (vzdevek, ki ga je dobil po vsem skupaj) je na koncu preživel in zrasel v postavnega mladega žrebička, izkušnja pa je ostala vrezana v moje možgane kot opomnik, kako je narava mogočna, kadar vse čudežno deluje ter kako majhni smo v odnosu do nje. In kako hitro lahko gre nekaj narobe.
Druga kobila Mo ima termin 1. 5. in to bo njeno tretje žrebe, ampak se že tako pripravlja na porod, da sem napovedala, da bo imela žrebička pred Mišo.
Zunaj dežuje, kot da ne bo nikoli nehalo.
/ SOBOTA, 26. april
Dežuje počasi, a vztrajno. Glede na to, da živimo na kmetiji, je tisti, ki gre v mesto, naložen z nalogami, kaj je vse treba opraviti. Danes je to babica, ki je zadolžena, da gre po kartico za prenosni internet, da lahko namestimo Miši v hlev kamero. WiFi namreč ne deluje tako daleč. Ker moj mobitel že leta šteka z vzpostavljanjem zveze, prijazni tehnik v prodajalni po telefonu pristane poslati novo kartico sim tudi za moj telefon, ampak me opomni, da mi zdaj kakšne dve uri ne bo delal mobitel. Svoboda! Pa še sonce je posijalo!
S še včerajšnjim zanosom od dejstva, da mi ni treba na pot in nepričakovane svobode od neprestanih poslovnih klicev, se na prošnjo svoje šestletne hčerke, če se bom igrala z njo, končno lahko brez stiskanja v želodcu odzovem z odločnim JA, BOM! Vse mame (posebej samohranilke) poznajo ta krč, ki te prime vsakič, kadar se posvetiš nečemu in veš, da si za to žrtvoval vsaj tri druge stvari, ki zato čakajo ter počasi in zahrbtno klijejo v problem. "Kaj se bova igrali?" jo vprašam, ona pa z oskarjevsko odigrano resnostjo pove "Kaj pa če bi naredili poni poroko?" Tako izvirne ideje, posebej v trenutkih, ko se jim človek lahko posveti, imajo svojo energijo. Akcija!
Najprej je treba določiti mladenko in ženina. Glede na to, da imamo sedem ponijev to ni preprosto, ampak mlada ustvarjalka se odloči za najlepša dva - Maxa in Točkico. Treba je nabrati rože in splesti venec za mladenko, najti kravato za Maxa, urediti oltar, najti priče, zaposliti fotografa (babica), urediti mladenko s tančico in rožicami ter določiti, kdo bo registrar. Ko so vse priprave končane, se svečanost končno začne in moja hčerka (določena registrarka) izgine v hišo za 10 minut. Vrne se, odeta v svojo najbolj svečano belo obleko, in proces se začne. Ivan (naš mladi delavec) postane v hipu priča za ženina. "Kaj naj delam?" "Kot prava priča drži ženina, da ne zbeži!" Mladenka Točkica še ni dojela resnosti situacije in se trudi pojesti vse cvetne dekoracije, medtem ko vsi umiramo od smeha, jaz pa ne morem najti Mendelssohnovega poročnega valčka na AppleMusic, da me ubiješ. Poleg tega sem priča mladenki, ki jo še vedno zanimajo samo cvetni okraski in je mimogrede nežno brcnila mimoidočega psa, ampak navajeni kaosa, speljemo obred profesionalno do konca. "Zdaj se lahko poljubita!" doda Ivan, registrarkina bela obleka je požvečena z zeleno slino mladenke, ampak dan je popoln.
/ NEDELJA, 27. april
Kobila Mo se je že včeraj zvečer tako pripravljala, da sem vedela, da je ta noč najina. Kot prava doula (opremljena s kamero), sem se naučila, da sem blizu, ampak ne motim poroda, razen če gre kaj narobe in je treba vskočiti. Tokrat je šlo vse v redu, Mo je končno postala prava mama. Neverjetno, koliko pomeni čisto vsaka sekunda v življenju novorojenčkov. Mlada žrebička, ki se je ravno rodila, je imela možnost povezati se z mamo, od prvega trenutka sta si izmenjali nežno rezgetanje ter začeli z nežnostjo. Nič, ampak res nič na svetu ne bi smelo biti bolj pomembno od odnosa med mamami in otroki, ker to naredi ta zadnje dosti boljše osebke za vse življenje - tudi pri živalih. Ko je vse mimo in sta se obe spočili, grem k njima, mala kobilica me pride povohat in se spoznava, mati pa je tako zaščitniška, da razen mene nikogar ne spusti v hlev. Niti preko vrat ne smejo pogledati njenega žrebička, saj vse odžene z jeznim izrazom, grizenjem in postavljanjem svojih 600 kg med žrebe in vrata. Razočaranim obiskovalcem razložim, da naj se zadovoljijo s pogledom v kamero, v sebi pa si zamišljam, kako si z Mo udarjava petke, saj jo v resnici občudujem. V živo se spomnim, kako je bilo meni, ko je bila moja hči novorojenček in je moja notranjost kričala, da nikogar ne spustim blizu - kultura pa, da moram biti prijazna in ne smem obiskovalcev preprosto odgnati.
Miša še vedno ne kaže nobenih znakov, da sploh misli kadarkoli roditi to žrebe. Glede na to, da za kobile ni protokola, da gredo v porodnišnico, če preveč dolgo nosijo, se moramo pomiriti in čakati, kaj bo mati narava rekla. Potrpežljivost je tudi vrlina!
/ PONEDELJEK, 28. april
Danes je dan, ko gre "beba Mo" končno ven na sonce. Prvi izhod je po navadi zahtevna naloga, kajti žrebe je osvojilo svet svojega boksa, izhod pa je strašljiv, kljub temu da je mama šla tja - v to nepredvidljivo divjino! Organizacija je ključnega pomena, tako da je Ivan zdaj iz konjske priče postal duhovni in fizični vodič besne matere, jaz pa kot edina, ki se lahko dotakne žrebeta, bebi Mo pomagam tako, da jo potisnem ven iz boksa ter ohrabrim, da gremo za mamo do izpusta. Moramo ji končno dati ime, kar je vedno zelo zabavna naloga, in po pravilih mora tokrat biti na črko F. Seveda Ivanu najprej Fata pride na pamet, še posebej smešno, ker bo beba M dresurni konj, kar je najbolj vzvišena in elegantna panoga konjeniškega športa - tako da mora biti ime zelo "otmeno". Novo žrebe pomeni vedno novo energijo na dvorišču; vsi so prišli - psi, mačke, drugi konji, celo prašička Gita je radovedna. Težko je verjeti, da bo to malo bitje s hudo predolgimi nogami, s katerimi še točno ne ve, kam bi, nekega dne delalo stranhode in plesalo pod jahačem. Še bolj neverjetno je, da bo za ta proces potrebovala vsaj 10 let dela in treninga. Naj potem nekdo reče, da nisem potrpežljiva …
/ TOREK, 29. april
Danes je prekrasen sončen dan. Štiri mlade konje sva z Ivanom odpeljala na pašnik na drugem koncu vasi, kjer uživajo in ugotovila, da jim je tako lepo, da bi v naslednjem življenju rada bila konja pri nas. Niso vsi konji tako srečni kot naši, ampak to se jim tudi pozna. Zato se mi zdi, da je naš koncept, da imamo konje od rojstva do trenutka, ko pride mimo nekdo, s katerim "kliknejo" in brez slabih izkušenj gredo naprej v dobre roke, res izjemen in hvaležna sem, da si to lahko privoščim. Zato se kljub temu, da bi najrajši samo delala s konji, opomnim, da se moram malo posvetiti tudi podjetju, ki ga - poleg vsega drugega - vodim: prodajam profesionalno opremo za športne hleve (šetalice, solarije, gume za bokse, ograje …) in to nam omogoča, da lahko kupce svojih konj izbiramo in nismo prisiljeni za preživetje prodati konja kar komurkoli. Je lahko? Ni! Ampak "Prava pot ni nujno lažja pot," se opomnim.
Mala Mo še vedno nima fiksnega imena. First Light mi je najbolj pri srcu, kajti rodila se je ob 4. zjutraj in dejansko s svojim prelepim obrazkom in dobro voljo uteleša energijo novega dne in novega začetka. Jezna mama se je pomirila do mere, da spusti mojega otroka k svojemu otroku, kar je najlepša možna slika. Onidve imata svoj jezik, ki izhaja iz občutka, ki smo ga mi odrasli potisnili nekam daleč navznoter in mu redko verjamemo. Svojemu otroku želim, da bi z njim ostala povezana čim dlje.
/ SREDA, 30. april
Ves teden sem stiskala treninge konj nekam na konec ali jih krčila na minimum in se ob tem počutila krivo na vse strani. Imeti nekaj v življenju, v čemer uživamo, in se lahko temu toliko posvetimo, da pridemo v stanje "flow-a", je dokazano samo po sebi čista sreča. Sama sem aktivno hvaležna, da sem to našla, kljub temu pa vse ostale obveznosti velikokrat dobijo prioriteto. Saj veste, mame smo na svojem seznamu prioritet nekje za koncem. Ampak danes je bil naš dan, vsi konji, ki sem jih imela pod sedlom, so bili pridni in zadovoljni, učenci, ki sem jih trenirala z nasmehom na obrazu. To že nekaj šteje.
Mobitel na žalost že dela in po klicu Anite iz turistične zveze se sprašujem, ali bi morda umetno inteligenco lahko namestili kot vmesnik, da se javi prva in kar odpravi ljudi z res nemogočimi idejami. Namreč Anita je totalno navdušeno poklicala, da mi pove izjemno novico, da so nas izmed vseh turističnih potencialov regije izbrali za snemanje video spota za predstavitev turistične zveze. Snemanje bo potekalo v produkciji nekega ameriškega filmskega studia, nastopal bo igralec Hazen Audel, ki je (kot mi Google pove) televizijska osebnost, biolog, pustolovec, inštruktor preživetja in vodnik po divjini, ki je živel s plemenskimi ljudmi po vsem svetu. Razen tega, da sem počaščena, da me smatrajo za plemenskega človeka, jo vprašam, da kaj bi naj Hazen točno delal pri meni na dvorišču. Regijo hočejo predstaviti kot invalidom prijazno, žužnja Anita, tako da je koncept tak, da se bo Hazen (ob celotni ekipi snemalcev in osebja) poskušal povzpeti na konja, v tem ne bo uspel, potem bo prišel invalidni otrok (bodo ga oni priskrbeli!) in bo potisnil Hazena na konja. Bog pomagaj. Moram se zadržati, da Anite ne vprašam, ali so mislili na lesenega ali pravega konja - kajti pravi konji potrebujejo mesece treninga za take podvige. Sem se pa dobro nasmejala na to temo. Večkrat. Komaj čakam naslednji teden!
