/ PETEK, 6. JUNIJ
Zbudim se ob 5. uri, saj moram pred odhodom od doma urediti še nekaj nujnih gospodinjskih del. Sem jutranji človek, vsekakor, zato mi budilka v zgodnjih jutranjih urah ne predstavlja posebnega stresa. Ob 7. uri vre voda za turško kavo, ki jo z užitkom spijem po standardnem domačem zajtrku – dve umešani jajčki na zaseki, s sirom in na kolute narezano prvo domačo kumarico. Božansko je užiti zelenjavo s svojega vrta! Zbudim še moža, da se skupaj urediva v motoristično opremo in se z najinim jeklenim konjičkom podava v Majšperk na start tretje etape tradicionalne kolesarske dirke Po Sloveniji. Sva namreč del organizacije velike kolesarske karavane, kjer merijo moči profesionalni kolesarji, ki letos prihajajo iz kar 31 držav. Jaz sem sodnica – komisarka na motorju, moj voznik je kar moj mož, legenda slovenskega kolesarstva, ki je v tem športu aktiven že več kot 35 let. Ob 11. uri se podamo na 173 kilometrov dolgo pot, ki nas vodi po okolici Majšperka, v domače loge Ptuja z bližnjo okolico, nato po Cirkulanah, v Zavrč, čez mejo na Hrvaško, Ormož in po izjemnih Jeruzalemsko-ormoških goricah, ki jim jaz pravim kar naša Toskana. Številni navijači ob progi z najrazličnejšimi rekviziti v vetru in izjemni vročini bodrijo tudi naju, tu in tam zaslišim svoje ime. Kerenčičev trg v Ormožu se šibi pod špalirjem kolesarskih navdušencev, ki s huronskim aplavzom pospremijo karavano v cilj. Kot sodnica se takoj pridružim ostalim članom sodniškega zbora, ki v posebnem kombiju pregleduje posnetke kamer profesionalnih snemalcev, ki delajo za Eurosport. Za vsak primer, če je kaj ušlo mimo budnih očes na progi. Po hitro končanem delu se odpravimo še na malico v VIP-šotor, kjer v družbi pomembnih lokalnih pomočnikov, soorganizatorjev in njihovih gostov pokramljamo.
/ SOBOTA, 7. JUNIJ
Zbudim se v domači postelji kasneje kot ponavadi, saj me čakata še dva naporna dneva. Malo se že pozna utrujenost, ampak zajtrk, dobra, močna kava in kozarec magnezija delajo čudeže. Kakor tudi sveže oprana majica in podkapa pod težko motoristično opremo. Mariborski Lent gosti start četrte etape. Drava z labodi in Glavni most so čudovita kulisa VIP-šotora in odra, kjer se vsako jutro po protokolu predstavijo ekipe na podpisu startne liste. Sodniki imamo svoj protokol. Pred dirko je obvezen kratek sestanek oziroma "briefing", na katerem dorečemo posebnosti trase in osvežimo svoje zadolžitve. Petnajst minut pred startom smo na svojih položajih, jaz in še en kolega na motorjih, sedem sodnikov pa v avtomobilih na različnih pozicijah. Preverimo, ali nam delajo radijske postaje, preko katerih komuniciramo med seboj, z organizacijo in z direktorji ekip v spremljevalnih avtomobilih. Moja naloga je spremljanje kolesarjev, ki zaostanejo za glavnino zaradi različnih razlogov, nadzor nad ravnanjem spremstva v avtomobilih, sem podaljšana roka sodnikom v avtomobilu za glavnino. Z motorjem se je mnogo lažje pomikati nazaj po karavani, če je potrebno, kot z avtomobili. Kraljevska etapa s 175 kilometri ima cilj na Golteh, do vrha pa se vije strma pot, ki v zadnjih desetih kilometrih precej razredči karavano, nastajajo manjše skupinice ali se vozijo posamezniki, zato je dela kar veliko več. Z vrha se kmalu po cilju odpeljemo v dolino s kombijem, saj začnejo pospravljati prizorišča in bo nekaj časa cesta zaprta. Naš zadnji skupni večer preživimo v prijetnem, že tradicionalnem hotelu v Domžalah, kjer ob kozarčku pokramljamo o vsem dogajanju in smo v pričakovanju zaključka dirke. Prijetno utrujena leževa med hotelske rjuhe okoli 23. ure. Dolg je bil dan, vročine pa zaradi višine na Golteh malo manj. Tudi prav!
/ NEDELJA, 8. JUNIJ
Pa še zadnji dan. Oblaki zakrivajo jutranje sončne žarke, medtem ko po zajtrku pripravljeni že sedimo zunaj na terasi pred vhodom v hotel na kratkem sestanku. Nato se odpravimo v Litijo, na start pete in zadnje etape dirke. Lokalne turistične organizacije se predstavijo z različno ponudbo, kolesarji po protokolu pridejo na podpis startne liste in predstavitev, v VIP-šotoru se kuha odlična kava, brez katere ne gremo na pot. Kakor tudi ne brez izotoničnega napitka, ki poskrbi, da nadomestimo izgubljene minerale in vitamine. Motoristi imamo skupaj s policisti na motorju posebno postavitev, ustvarimo postroj v eni ali v vrsti po dva, odvisno od lokacije, vsi z enakimi, fluorescentno rumenimi čeladami in prav takimi jopiči. Skupaj pripomoremo, da prireditev tudi izgleda profesionalno. No, moja čelada in brezrokavnik sta v skladu s pravili rdeče barve. Iz Litije se podamo na najkrajšo etapo, 123 kilometrov, ki poteka do Vač, še enkrat do Litije, Šmartnega pri Litiji, Bogenšperka, Trebnjega in v Mokronog čez znamenito, z gorečimi navijači posejano Trško goro v Novo mesto. Zaključni sestanek, klepet in druženje v VIP-šotoru, zahvale, pozdravi in zaključna pojedina na velodromu, s čemer se organizator vsako leto tradicionalno zahvali vsem, ki so kakor koli pripomogli k izvedbi prireditve. Malo po 19. uri parkirava svoj motor na domačem dvorišču. Razpakirava kovčke, pospraviva, klepet z otrokoma. Še preden se dan prevesi v noč, pokukam na svoj vrt, kjer zalijem zelenjavo, mimogrede populim kakšno travo, ki nima mesta na urejenih visokih gredah. Vse je zraslo v teh nekaj dneh, paradižnik, solata, kumare, bučke, redkvice, fižol in tudi tudi okra, ki sem jo letos sejala prvič.
/ PONEDELJEK, 9. JUNIJ
Delovni dan, vstajanje ob 5.30. Vsa sem "polomljena", posledice preteklega tedna in slabega spanca zadnje noči. Po šestih dneh odprem računalnik, da začnem odgovarjati na maile, in pripravim razne dokumente - malo za ogrevanje pred primarno službo, nepremičninskim posredovanjem. Moj obvezni klasični zajtrk s kavo, šele nato prav zadiham. Potem pa v pisarno, tokrat ostanem na Ptuju, čeprav bi morala v pisarno v Mursko Soboto. A tu je tudi veliko dela, zato ostanem. Več kot pol dneva se ukvarjam z usklajevanjem terminov za cel teden, tako da sem zvečer že skoraj v celoti zasedena do naslednjega ponedeljka. Od 12. do 14. ure mi telefon skoraj pregori od klicev, jasno, stranke so vedele, da me ni bilo, zdaj pa je akcija, po starem. Ob 14. uri grem po programu na trening. Seveda čutim utrujenost, bolečine v ta zadnji od nemirnega sedenja na motorju, če temu sploh lahko rečem sedenje – bolj premetavanje in presedanje med dirko. Vožnja na motorju med dirko je povsem drugačna od turistične, ki si jo večkrat na leto za kak dan ali dva privoščiva. Ampak intenzivna polurna kardio vadba je odličen način, da daš iz sebe vse toksine, ki so se nabrali zadnje dni, potem pa še polurna masaža in sem kot nova. Zvečer je čas za družino.
/ TOREK, 10. JUNIJ
Budilka me zbudi klasično ob 5.30. Kar takoj sedem za računalnik, saj moram pripraviti osnutek prodajne pogodbe za sodelavko. Nato se ukvarjam še z zlaganjem perila in brisač, kako odlično, da je končno toplo in se perilo hitro posuši. Zajtrkujem malce prej kot običajno, ker moram zgodaj na teren. Mož me zapelje v pisarno na Ptuju, kjer ob 8. uri vzamem stvari in se podam kakih 500 metrov naprej po ulici, kjer si skupaj z lastnico ogledam stanovanje, pripravljeno za najem. Mož mora nekaj malega urediti na avtomobilu, zato je taksi. Ob 9. uri sem nazaj v pisarni, kjer se s kolegico skušava preko teamsov povezati na izobraževanje, pa tehnika nekako ne želi sodelovati z nama. Po nekaj poskusih in posodobitvah se vendarle uspešno priključiva ostalim na povezavi in poslušava predavanje do konca. Ob 12. uri skočim domov na kosilo, potem pa nazaj v pisarno, kjer me čaka podpis prodajne pogodbe. Še nekaj administracije z drugimi primeri, ob 18. uri pa ponovno sestanek s strankami in podpis še druge prodajne pogodbe. Uspešen dan, nedvomno, do katerega pride včasih po bolj, včasih po manj zaviti poti. Skok po hčerko na plesne vaje, ob 19.30 pa spet na domačem dvorišču, kak grižljaj hrane v usta in na vrt. Je treba zaliti vrtnine, novo veselje pa je polna skleda malin in prve ameriške borovnice – sibirske smo namreč že pohrustali. Ja, tudi borovnice imajo svoj prostor na našem vrtu. Zrele so tudi že kosmulje, brusnice pa šele cvetijo.
/ SREDA, 11. JUNIJ
Ura zvoni ob standardni uri, od doma pa odidem prej kot običajno. Danes grem po enem tednu v pisarno v Mursko Soboto, da vidim, kako živi naša Žuta kuča. Pomaham vsem sosedom, ki so me zelo veseli, ko se srečamo. Res je prijetno na tej lokaciji. Pripravim nekaj potrebnih dokumentov in že hitim proti Kapci na sestanek s prodajalci, da prevzamem v prodajo njihovo hišo. Podaljšam še do Lendave, kjer me čaka mojster iz Lesnine, da vzame mere stanovanja, ki smo ga prodali. Že hitim proti domu, da se pripravim na predavanje. Imam nalogo, da predavam nekaj tem na dopolnilnem usposabljanju za nepremičninske posrednike. Prav krasno je, da je na daljavo. Zaprem se v domačo sobo, ustvarim delovno okolje in osvežim znanje kolegom, ki s poslušanjem opravijo obvezno podaljšanje licence vsakih pet let. Po kratkem premoru odhitim še v pisarno na Ptuju, kjer imam sestanek s prodajalci in kupci pred zaključevanjem prodaje - temu mi rečemo podpis dogovora o pravnem poslu. Skok v trgovino po nekaj malenkosti za večerjo, potem pa malo druženja s prijatelji.
/ ČETRTEK, 12. JUNIJ
Dan za piknik v organizaciji Zbornice za poslovanje z nepremičninami s kolegi posredniki iz najrazličnejših slovenskih agencij. Prijetno je deliti izkušnje, hkrati pa preživeti dan malo drugače, v sproščenem, športnem in zabavnem vzdušju. Vsak kdaj potrebuje malo odklopa, da je potem soočenje z izzivi vsakdanjika malo lažje. Zvečer s hčerko poklepetava o njihovi ekskurziji v Planico, šolske počitnice so pred vrati in s tem napoved dolgega vročega poletja.
