/ PETEK, 4. julij
Z današnjim dnem sem začel opravljati težko nalogo, pisanje dnevnika. Že kot otrok sem občudoval idejo, da lahko nekdo vsak dan zapisuje, kaj se mu dogaja, beleži svoje misli in ob tem mogoče ustvarja literarno mojstrovino, vendar tega nisem nikoli zares počel, ker pač ne znam, in tako je ta naloga v mojih očeh velika vsaj tako kot Triglav.
Poleti hodim v službo veliko raje kot v drugih letnih časih, čeprav se na delo vedno vozim v nasprotni smeri gostega prometa, v Pesnico, in se vračam v Maribor takrat, ko večina spet vozi v drugo smer. Zjutraj sem urejen v petih minutah, otrok ni treba priganjati, da se uredijo za šolo, ceste so prijetno prazne, in ko je mimo tudi Festival Lent, ostanejo samo še turisti in mi, ki nimamo sreče. Vzdušje je povsod malo bolj sproščeno in ljudje so malo bolj prijazni kot ponavadi, v mislih pa se tolažim z dopustom v zgodnji jeseni. Ker oba z ženo delava v kliniki, sta otroka z dedkom in babico na obveznem morju, da jim ni preveč dolgčas, zato pa je nama, ki sva sama, malo bolj. Žena, čeprav živi v Sloveniji že več kot 15 let, še vedno ne razume, zakaj se Slovenci poleti ne sprašujemo, kdaj in kam greš na počitnice, ampak je vprašanje vsakič, kdaj greš na morje, in če slučajno odgovoriš, da ne greš na morje, si deležen pomilovalnega pogleda, da se lahko brez slabe vesti malo zasmiliš samemu sebi.
Vročina nam danes spet ne prizanaša kot tudi ne našim pacientom. Ponovno smo sprejeli na zdravljenje psa "modne pasme", s kratkim gobcem in s kilogramom preveč, katerega lastniki se čudijo in ne razumejo, da njihova žival, ki je pravzaprav pohabljena, saj ima veliko prirojenih telesnih anomalij, ne more prenehati sopsti, ko se poskuša ohladiti. Zato se lotimo aktivnega hlajenja in dovajanja kisika in poskušamo psa stabilizirati, saj je vsak dodaten stres v takšnem trenutku zanj lahko usoden. Čez nekaj ur se začne stanje umirjati in lahko terapijo nadaljujemo z naslednjimi koraki, žal pa se neredko zgodi, da tako pregretim pacientom ne moremo več pomagati. V takšni vročini, ko je bolj kot svinjsko vroče in življenje ni več niti pasje, ampak je bolj podobno peklu, doživljamo vsako leto iste zgodbe. Še vedno sredi dneva srečaš ljudi, ki se sprehajajo z ljubljenčki po soncu, nekateri jih vodijo celo ob kolesu, drugi jih vozijo v razgretih avtomobilih po vsakdanjih opravkih, a to niso plastične igrače, ampak živa bitja, ki imajo svoje potrebe, velikokrat čisto drugačne, kot si jih predstavljamo mi.
/ SOBOTA, 5. julij
Danes oba z ženo delava. Delovna sobota je nekaj čisto običajnega za veterinarje, ki delamo v praksi. Že od jutra se tako veselim nedelje, ki bo prost dan, za sobotno dopoldne v ambulanti pa vem, da bo hitro minilo. Delovni vikendi, nočna dežurstva, popoldansko delo in verjetno še kaj so med pomembnimi razlogi, zakaj se soočamo s pomanjkanjem veterinarjev, ki si želijo delati v praksi. Verjetno sem že malo star, ker ne razumem, zakaj se nekdo odloči za tako zahteven in dolgotrajen študij, ga opravi, potem pa počne nekaj čisto drugega. Ampak, kot sem napisal, mogoče sem že malo star. Zame dežurstva in delovni vikendi pač spadajo k službi in v življenju se ti lahko zgodi še marsikaj hujšega. Danes je delo potekalo mirno, pozna se, da so počitnice, in z veseljem smo ob uri odšli domov.
Zvečer se slišiva z otrokoma na počitnicah, ki uživata v soncu in vodi. Mlajši, star je enajst let, nama pove, da se bo kmalu poročil in da ima nevesto že izbrano. Ona tega sicer še ne ve, ampak sigurno se bo strinjala z njim, nama pojasni. Tudi midva ne dvomiva.
/ NEDELJA, 6. julij
Žena je zjutraj odšla na delo, jaz pa sem se spravil v kuhinjo. Za začetek sem moral dokončati kuhinjsko omarico, ki mi je diskretno mežikala že nekaj mesecev, in sedaj tudi vem, zakaj sem se je tako izogibal. Šele opoldne pridem do priprave kosila. Pri nas v nedeljo kuha tisti, ki je prost in ima čas, včasih tudi navdih. Ko sva prosta oba, se raje skupaj odpravimo na potep in tako skupno kuhanje odpade. Ne mine pa ženino dežurstvo na terenu in današnje seveda ni bilo izjema, da je ne bi katera izmed strank, skoraj vedno so to moški, nejeverno povprašala, kdo pa kuha kosilo, a Gašper? Žena odgovarja s "seveda" in navadno doda, da skrbim tudi za otroka, in tako čudenju ni konca. Popoldan nahraniva še družinske živali, ki so prav tako na počitnicah, in čestitava nečakinji za rojstni dan. V mislih se sprašujem, kdaj bo ugotovila, da se telefon lahko uporablja tudi za pogovor, ampak samo v mislih, nočem biti staromoden in tečen stric.
/ PONEDELJEK, 7. julij
Končno smo dočakali dež in malo ohladitve. Danes je moj dan za teren, in ko opazujem dežne kaplje, nimam nobenega pravega veselja, da bi šel ven. A tako kot se je silovito začelo, tudi kmalu preneha in ta igra se nadaljuje še ves dopoldan. Živali so zelo vesele, da se lahko končno normalno nadihajo, kmetje pa upajo, da bo deževalo čim dlje, saj je suša ponekod na poljih že puščala sledi. Delo na terenu je navadno rutinsko, kar je prijetno, saj lahko glava malo počiva, jaz pa uživam v lepotah naših hribčkov in gričev, in ko se zvečer vozim proti domu z zadnjega obiska, se mi sonce počasi skriva za Pohorje.
/ TOREK, 8. julij
Še vedno dež, in to kakšen, kot da bi se ves mesec nabiral in čakal, da lahko dovolj veličastno prileti nazaj na zemljo in nas namoči. Moker sem takoj, in to do kože, samo zaradi tistih par metrov od avta do klinike. Čakalnica je prijetno polna bolj ali manj prestrašenih pacientov in na srečo zelo prijaznih lastnikov, kar je veliko boljša kombinacija kot obratno. Mogoče se to komu zdi čudno, a jaz sem najbolj vesel pacientov, ki šepajo. Pa ne zato, ker bi jim želel kaj slabega, zelo rad namreč rešujem težave gibalnega aparata. Muca z zlomom dlančne kosti in kuža z izpahnjeno pogačico in strganimi kolenskimi križnimi vezmi sta bila največja reveža tega dopoldneva, vendar lahko obema z operativnim posegom zelo učinkovito pomagam in omogočim kar najhitrejše okrevanje. Zaradi načina življenja muc pri nas, ki so navadno precej svobodne, vidim več zlomov pri njih kot pri psih, medtem ko so strgane križne kolenske vezi pasja ahilova peta. Po dopoldanski ambulanti pa sledijo še operacije naročenih pacientov in tako lepo zaključim delovni dan.
/ SREDA, 9. julij
Sreda se je začela udarno, na poti v službo se je v najinega zaletel drug avto, a na srečo se je vse skupaj končalo le z nekaj polomljene plastike in malo strahu in zbeganosti. Adrenalinski športi danes odpadejo. Ker ima veterinarka Zavetišča za živali Maribor prav tako počitnice, se oglasim pri njih, da pregledamo živali, ki so bile na novo sprejete. Bolne živali je treba zdraviti, zato se dogovorimo za terapijo, zdrava psa, ki sta v azilu že nekaj dni, smo cepili proti steklini in drugim hudim kužnim boleznim, kot so pasja kuga, parvoviroza, hepatitis, leptospiroza in kužni kašelj. Na žalost pa skoraj ne mine obisk, da ne bi bilo treba uspavati kakšne neozdravljivo bolne, še večkrat pa poškodovane živali. K delu vedno spada še zame mukotrpno izpolnjevanje kartotek in vnašanje podatkov o oddanih in uspavanih živalih v državni Centralni register hišnih živali. Zavetišče skoraj poka po šivih zaradi preveč zapuščenih živali, ki jih morajo oskrbeti, in v takšnih razmerah, tudi zaradi neprimernih prostorskih rešitev, je zelo težko vzdrževati higieno in preprečevati, da se ozdravljive nalezljive bolezni ne prenesejo z bolnih živali na zdrave. Hkrati vsi upamo, da smo že dosegli letošnji vrhunec obdobja zapuščenih mačk in da bo v prihodnjih dneh sprejemov muc bistveno manj. Odgovorno lastništvo in preprečevanje nekontroliranega razmnoževanja živali bi bila zadosten ukrep, da se stanje bistveno izboljša tudi brez označevanja živali z mikročipom. Tako pa je še vedno veliko muc, ki so malo "naše" - dokler ne zbolijo, postanejo breje, dobijo mladiče ... Ljudje pač še vedno najraje prelagamo odgovornost na druge, samo da se težavam izognemo.
/ ČETRTEK, 10. julij
Napočil je zadnji dan za pisanje dnevnika in moram se malo podvizati, da pravočasno zaključim. Verjetno sem ponoči malo slabše spal, ker sem še kar utrujen in imam sedaj, ko bo treba napisano oddati, malo treme. Sanjal sem o nalivnem peresu, s katerim sem si zapisoval dogodke, da se je pokvarilo in da ga nikakor nisem mogel popraviti, samo roke so bile vedno bolj črne od črnila in madež na listu se je večal. Pa saj to je huje kot v šoli.
Otroka, ki sta se včeraj končno vrnila z morja, sta že zjutraj polna energije in pričakovanja, kako se bodo počitnice nadaljevale. Za začetek bo kuhanje kosila, pranje perila in pospravljanje sob dnevna rutina, in če bova z ženo dovolj dolgo nadaljevala v tem tempu, si bosta kmalu zaželela šole in pouka.
V službi me je čakalo presenečenje. Prijatelj je ob cesti našel čudovito lesno sovo, ki je bila malo zmedena. Pri pregledu sem ugotovil, da je okostje celo, a da ima rahel pretres možganov zaradi udarca v glavo. Ker je vseeno delovala precej dobro, smo jo dali v temen prostor, da počiva, dokler je ne oddamo v oskrbo v zavetišče za prostoživeče živali, saj veterinarji ne smemo zdraviti prostoživečih živali. Ker pa je hitro začela razgrajati in izražati nezadovoljstvo, smo jo zvečer izpustili na istem mestu, kot smo jo našli. Neslišno je odletela v gozd in prepričan sem, da ji je uspelo. Tudi meni je, končati ta dnevnik.
