/ PETEK, 11. JULIJ
Zgodaj vstanem, kot vse dni, odkar se je pričela dirka po Italiji (Giro di'Italija Women 2025). Današnja etapa se vije od morskega mesta Bellaria-Igea Marina do Terre Roveresche. Po zajtrku se opravim za na kolo in odpravim na cilj. Od začetka dirke sem bival ali prečkal že Lombardijo, Trentino, Veneto, Emilijo-Romagno, Marche in morda malo Umbrije. Ko prispem na cilj, se preoblečem, naredim nekaj fotografij in sedem v bar blizu Hospitality, kjer je TV-ekran. Ko vstopim v bar, fantje in dekleta pojejo in plešejo. Kako sproščeno, tudi jaz zaplešem z natakarico. Naročim pijačo, plačam in sedem na vrt. Do zdaj nisem dobil slabega vtisa o Italijanih. Tokrat pa so me presenetili, ko s transparenti protestirajo, da si ne želijo dirke skozi to vas, nekaj kričijo in celo brcajo in pljuvajo v kolesa, naslonjena na zid. Resno?! Ob baru sedite sami stari domorodci in si ne želite enkrat na leto videti kolesark? Prvič sem bil jezen in zgrožen, da še obstajajo takšni ljudje.
V Hospitality me ne spustijo, ker imam kolo in kolesarske čevlje. Ok, saj nisem lačen in ne žejen. Naredim še nekaj slik in grem na traso, kjer bom prvič danes videl Urško. Moja pokojna žena Darja jo je klicala Pika, ker ima na levem kolenu veliko materino znamenje. Zdaj jo tudi jaz kličem tako in zdi se mi, da ji ustreza. Pika pripelje v glavnini in konča dirko na 20. mestu, skupno pa se povzpne na deseto mesto. Pozdraviva se in spremljam jo do busa, kjer kako rečeva o dirki in se dogovoriva, kje se vidiva naslednji dan. Piko spremljam že vse dni, od Bergama, pa jo bom še do Imole. Objamem jo in se poslovim s solznimi očmi, ker vem, da pogreša Tadeja - pa tudi Darjo. Ampak saj zato sem prišel in kljub letom še zmorem to letanje po hribih.
/ SOBOTA, 12. JULIJ
Vstanem zgodaj, ker ima Pika start že ob 10. uri. Na startu mi pove, da bo delala za Saro, ki cilja na stopničke, tako da se lahko zgodi, da bo sama pokurila preveč vatov in poslabšala rezultat. "Ne sekiraj se," ji rečem. "To je služba in kakšen dan ni prijetno v njej in je treba pomagati tudi sodelavcem, da so kos svojim nalogam." Pozdravim jo na predstavitvi, kjer ji, kot vsak dan, zaželim "srečno, Pika"! Včasih ji rečem še, ko je velik hrib navzdol, "in po pameti!" Zdaj me ekipe že poznajo po zastavi in tu in tam me kdo nagovori, da se slikava, omenjajo Urško in Tadeja. Malenkost, slikajmo se - in še nasmeh vam dam, ta je še zastonj.
Dirka se razvija in Sara iz Urškine ekipe zmaga etapo, Pika je sedma. Skupaj na osmem mestu. Hitim v cilj, ko me od daleč pokliče znan glas po mojem vzdevku Kugla. Obrnem se. "Pika, ti si klicala?" In pohitim k njej, ji čestitam, pobožam po čeladi in vidim, da je zadovoljna. Ni lepšega za očeta, ko vidi po petih urah kolesarjenja zadovoljenega in celega otroka, kjer zmaga ekipa in je dober tudi Pikin rezultat.
/ NEDELJA, 13. JULIJ
Danes je zadnja, 8. etapa Gira od mesta Forli do Imole. Za Imolo ste verjetno že slišali, tam se odvija dirka F1. Kolesarke bodo danes naredile startni del trase in potem štiri kroge okoli Riolo Term in Imole. Naklon klanca je ponekod 14-odstoten, tako da se skoraj ustavijo v klancu oziroma odpeljejo stoje. Zjutraj se dobiva s Piko na predstavitvi in vidim, da se veseli dirke, čeprav se jaz ne preveč, ker se mi Pika malo smili v tej vročini in naporu. Sicer je vreme tako tako, malo vroče, malo oblačno, malo celo priletijo kakšne dežne kaplje.
V Hospitalityju me prepoznajo in mi začnejo že ob desetih nalivati penino, pa se jim zahvalim, ker danes po dirki vozim domov in se ga ne smem natankati. Stari, 500 kilometrov ni kar tako! Itak sem navajen voziti, včasih sem peljal iz Slovenske Bistrice do Monaka, to je natanko 900 kilometrov, ali obratno, z enim šusom. Zdaj pa ne več, ker je prostata že letom primerno znucana. Posnamem predstavitev, narediva si sliko za AG Sudal in Pika gre na start, jaz pa v Imolo.
Urška je v glavnini, pomaga Sari in konča kar visoko, na 18. mestu, in osvoji skupno deveto mesto. Zelo lepo! Še pred leti je takšno dirko lahko samo gledala ali pa je ni končala, zdaj pa je med deseterico! Obrestovalo se je vsakdanje naporno treniranje in odrekanje. Pogledam še Tour de France in Tadej je še kar vodilni. Počasi se s Piko odpraviva domov, vsak po svojih opravkih in zadolžitvah. Jaz v Slovensko Bistico, Urško čaka njun avto v Imoli in se bosta s kolegico peljali v Monako. Slišiva se in mi pove, da je na enem hribu skoraj nehala goniti, ker je to hrib, kjer sva 2020. z Darjo navijala na svetovnem prvenstvu. Nič ji ne odgovorim, le mislim si, kako jo pogreša! Pogovor speljem tako, da ji dam nalogo, da pripravi načrt za Tour de France. Doma sem okoli 21. ure, odprem vsa okna v hiši, da se prezrači, dam prat perilo, pospravim prtljago, kolo in avto in se odpravim še na vikend. Vmes se ustavim na pokopališču, da vidim, kaj potrebujem jutri, da uredim Darjin grob.
/ PONEDELJEK, 14. JULIJ
Zjutraj vstanem ob 7.30, malo sem prehlajen, zato si naredim zraven kave še čaj z limono. Naredim plan za danes. Ni treba veliko razmišljati, pogledam okoli in vidim, da bo treba pokositi. Giro je za letos zaključen, z Urško greva vsak po svoje novim dogodivščinam nasproti. Vsega je bilo po malo, uspehov, napora, kilometrov in spoznavanja, da je treba nit življenja plesti dnevno in se ne ukvarjati s časi, mesti in uspehi ali neuspehi. Uspeh je že, da smo skupaj z najdražjimi, da smo celi, živi in zdravi, da je čas, ki nam je namenjen, čas sprostitve, veselja, nasmeha in obsijan s soncem. Zame je Pika zmagovalka, časi in mesta so relativna stvar - in zame je pomembno, da je zdrava, zadovoljna, nasmejana in da počne, kar jo veseli.
Ob ponedeljkih naredim plan do petka - kaj vse bom uredil in kateri dan, kdaj šel na kolo, kdaj letel z avionom ... Sobota je rezervni dan, če česa ne uspem v prejšnjih dneh. V nedeljo imam dopoldan rezerviran za nogomet, kamor že 35 let hodim vsako nedeljo na rekreacijo. Včasih to izpustim - kot prejšnjo nedeljo, ko sem bil na kolesarski dirki.
Dopoldan kosim okoli hiše, da napolnim zabojnik za biološke odpadke, ki jih odpeljejo v sredo. Zmanjka mi prostora, zato prosim soseda, če ima kaj prostora v svoji kanti. Nekaj malega ima, nekaj pa bom odpeljal na vikend. Ko pokosim, uredim še vrt. Po kosilu nabašem v avto še nekaj trave in listja in se odpravim na vikend. Vmes postojim na pokopališču, Darji prižgem svečke in zalijem rožice. Med tem je že moja sestra kupila šopek vrtnic in jih dala v vazo. Vikend sva si z Darjo naredila, da bi ob upokojitvi imela majhno hiško iz lesa, malo vrta in nasad orehov, kjer bi uživala v jeseni življenja. Na koncu sva naredila veliko hišo brunarico, velik vrt in velik nasad orehov. Usoda pa nama ni namenila, da bi skupaj uživala v tem.
Pokliče me gimnazijski sošolec in zdaj skoraj sosed Igor, da me jutri vabi na kosilo. Večkrat me povabi, skoraj ni tedna, da me ne pokliče! Ta čas, ko me ni bilo, so sosedje v Kalšah na vikendu zalivali rože. Zato jih pokličem, da se mi pridružijo na večerji ob kozarčku vina.
/ TOREK, 15. JULIJ
Danes grem k Igorju na kosilo, zato ga zjutraj povabim na kavico in nekaj kratkega. Pridruži se nama še moj sosed z leve in skupaj pokramljamo o večno nerešljivi problematiki penzionistov, o prometu skozi Slovensko Bistrico, ker je zdaj vse nabasano, ko delajo na predorih proti Celju. S politiko se ne ukvarjamo, ker menimo, da je izguba časa. Igorja povabim, da zvečer prideta z ženo na deci vina ali pivo - in nekaj bom pripravil za pod zob. Pokličem še drugega sošolca Branka, ki me tudi večkrat vabi na kosilo, da nas bo malo več. Odidem na vikend, kjer sem pred Girom obrezal smreke in nisem zaradi prepovedi kurjena skuril smrečja. Vmes je deževalo in sem zakuril. Pogledat grem k orehom, kjer sem nastavil vabo, če se je že pojavila orehova muha. Nič nisem opazil, zato sem iz planov prečrtal "špricanje orehov". Nasmejim se. Če bi bila vsa opravila takšna, bi pa bilo res v redu. Samo pogled in je vse urejeno! Zalivati ni treba, ker je včeraj deževalo - in danes bo spet. Tudi to sem prečrtal iz plana. "Stari, to je tvoj dan!" Popoldan imam v planu kolesarjenje s sošolcem Bojanom iz faksa. Ob 18. uri sem doma, se stuširam in pripravim nekaj za pod zob. Obiski pridejo točno, nekaj spijemo in pomalicamo in spet mi dež zalije vrt in rože. Spravimo se v jedilnico in debatiramo o gobah, ki jih ni, o prijateljih, ki jih tudi več ni, o Tadejevi ekipi, ki je zdaj okrnjena, o Pogi in Pika Teamu, o kaj bo in kaj ni. Deci na deci, vprašanje na vprašanje brez odgovorov.
/ SREDA, 16. JULIJ
Zjutraj rahlo dežuje. "Stari, spet je tvoj dan!" Poleti imam v planu zalivanje vsak dan. Bom pač malo poležal, saj sem itak še prehlajen, pa mi bo v pomoč. Vzamem telefon, pogledam facebook in ena gospa piše zgodbo iz Big Banga, ki ga zapirajo, in da je kavni avtomat že za 1,95 evra. Jaz ga sicer imam tu in na vikendu, samo takega profi pa ne! Hitro klikam in plačam. Upam, da bom kaj dobil, ker nisem dobil nič v potrditev. Če so me nagnili, bom pač en dan brez rogljičkov za zajtrk. Neumnost se mora kaznovati. Moja Darja je temu rekla "Jani, vsaka šola nekaj stane", da boš naslednjič prej premislil, preden boš klikal in flikal! In imela je prav. Če zdaj pomislim - za 1,95 evra boš dobil kafe aparat, ki stane 500 evrov? "Stari, pa vseeno ni to tvoj dan, če bo šlo tako naprej, boš spraznil račun in zvečer boš bos in nag." In se nasmejim samemu sebi.
Naredim si nekaj za pod zob, napišem še zadnjo etapo Gira na facebook, pripnem slike in čas je za ogled dirke Tour de France. Zleknem se pred TV. Pokliče me Urška, ki se sonči v Monaku, in pogovor steče, kdaj in kako na dirko Tour de France in kdaj do Tadeja. V nedeljo bi morala biti v Alpah, da bi po prostem dnevu že bila na zadnjih etapah. Urška še ne ve, če vozi žensko dirko Tour de France, in še čaka potrditev. Če bo, se bo v hipu spremenilo vse. Tadej na dirki pade, vendar ni nič hujšega, pobere se in konča etapo. Malo je krvav po roki, pa se že pelje!
/ ČETRTEK, 17. JULIJ
Danes imam v planu krožno vožnjo z avionom Cessno S5-DMG. Zjutraj grem prej za dve uri na kolo. S tem avionom sem se šolal, naredil licenco in rad letim z njim sam. Z njim lahko letiš nizke prelete, lahko vržeš šopek nevesti in za svojo dušo krožiš nad hišo, dokler ne pride kdo iz nje ali dokler ti ne zmanjka bencina. Danes je na LCM tekmovanje v jadranju, tako da je zračni prostor delno prostorsko in časovno zaprt. Poletim. Pristanem, očistim avion muh in mrčesa na krilih in se podam v našo LCM Buffo na pijačo. Izvem, da je v petek piknik, ki ga organizirajo jadralci, ker je državno prvenstvo. Se bom udeležil, itak sem še doma, v soboto pa bo treba na pot. Točno kam in s čim, pa še ne vem.
Janko Žigart, upokojeni inženir računalništva, do nedavno zaposlen v Izumu, Maribor. Avtor programov za podporo COBISS-u. Vdovec po ženi Darji. Športni pilot z licenco PPL v Letalskem Centru Maribor, oče profesionalne kolesarke Urške Žigart, zaročenke Tadeja Pogačarja. Prijatelji ga kličejo tudi Kugla.
