/ PETEK, 25. JULIJ
Budilka Ela začne, točna kot ura, ob sedmih zjutraj opozarjati, da je treba na jutranjo toaleto. Med iskanjem primernega grma za pasje stranišče vlečem iz spomina, kaj vse me danes čaka. Zadnji dan pred dopustom je vselej prekratek za vse, kar bi želela urediti. Za povrh sem v nestrpnem pričakovanju pomembnega dogodka – obisk ministra Luke Meseca, ki se ga sicer precej veselim, ne pa tudi spremljave mikrofonov in objektivov. Aaaaa, strašna trema me grabi, najraje bi se zakopala v jamo in prilezla ven, ko lučke na kamerah ugasnejo. Ne gledati kamere, glej kamermana. Pa še čeden je!
Kamere so šle. Minister z ekipo pa tudi novinarji bi lahko kar ostali, zelo prijetni ljudje. V resnici nemudoma vzljubim vse, ki izrazijo podporo našemu igrišču in otroški igri. "Primer dobre prakse," so novinarji citirali ministra in dodali obljubo o dodatnem financiranju za programe, kot je naš. Vau, najraje bi ga kar objela! Morda bo celo držal besedo.
Dan mine prehitro, precej obveznosti prestavim na jutri, vzamem pa si čas za poslavljanje od otrok in mladih. Ker bo teden dni igrišče zaprto, odgovarjam na njihove proteste s predlogi dobrih knjig, namiznih družabnih iger in drugih počitniških radosti. In obljubljam, da bomo vestno zalivali njihove vrtičke in ljubeče hranili ježe. Ko zvečer zapremo vrata igrišča, povabim sodelavke in sodelavce k Rudiju na pico. Debatiramo o utrinkih dneva, tedna, prve polovice počitnic. Čestitamo si za odlično izpeljan prvi polčas poletnih počitnic in se skupaj veselimo zasluženega počitka. Vsem želim popoln odklop, polnjenje baterij za drugi polčas. Ker bo divje.
/ SOBOTA, 26. JULIJ
Telefon vztrajno piska. Družina, prijatelji in podporniki igrišča čestitajo za včerajšnji ministrov obisk. Veseli so, da nas je tako lepo podprl, kakor da res razume namen in učinek doživljajskega igrišča. Tudi jaz sem vesela in ponosna na naše delo. Čestitamo si!
Ekipa Igrišča so čudoviti, srčni ljudje, ki jih združuje namen podpore otrokom za brezskrbno in priložnosti polno otroštvo. Da se cele dneve samo igramo, opazijo otroci, zato se jim zdi naša služba itak najboljša na svetu. Res je tako, poklic sodelavca doživljajskega igrišča je najboljša služba na svetu! Pa tudi ena najbolj zahtevnih. Vsakodnevno igranje popoldan na igrišču je kot nagrada za dobro opravljeno delo v dopoldanskem času, preden ob 13. uri odpremo vrata na igrišče.
Nihče me še nikoli ni videl na igrišču s prenosnikom na kolenih. Ker mi otroci in mladi potem ne bi verjeli, da preveč zaslona škodljivo vpliva na zdravje. Tudi za tiste nevidne roke, ki skrbijo za varne igralne strukture, nihče ne ve. Ali pa kako smeti čudežno izginejo in kako se v peskovniku nenadoma pojavi kup sveže mivke. Nevidno delo in nevidni sodelavci se igrajo skrivalnice samo v pisarni, pogosto tudi ponoči.
Ne morem se gledati na TV-ju. Verjamem sodelavki, najbolj kritični in realistični osebi na svetu, da je bilo v redu. Vseeno bom najsrečnejša, ko se bom lahko ukvarjala izključno s strokovnim delom, s tremo pred kamerami pa se bo spopadal kdo drug. No, morda še kdaj za tistega kamermana ali ta luštnega ministra.
/ NEDELJA, 27. JULIJ
Ob prvi jutranji kavi klepetam z atijem in mami. Na zvočniku ju imam, da je občutek, kakor da sedita poleg mene na kavču. Povesta, da sta včeraj že vložila domače bele breskve, njam, zagotovo se bo kakšen kozarec pojavil v darilu od Miklavža.
Dežuje. Nič ne bo z ležalnikom na vrtu. Ali čiščenje stanovanja ali kavč in prenosnik na kolena. Izberem dokončati tisto poročilo, da bom potem, ko bo lepo vreme, imela res dopust. Dopust ima v nevladnem sektorju precej drugačno definicijo kot v tržnem ali, hahaha, v javni upravi. Dopust pomeni, da vseeno delaš, ampak si lahko izbereš, kaj boš kdaj, in če ti kaj ni všeč, lahko prestaviš na jutri.
Z atijem pogosto debatirava o najinih različnih stilih življenja. Po njegovem mnenju hodiš v službo, da si lahko v prostem času privoščiš početi stvari, ki te veselijo, po mojem pa je služba način življenja, delaš, kar imaš rad, z ljudmi, ki jih imaš rad, in če imaš res srečo, je to delo plačano. Oba imava prav.
/ PONEDELJEK, 28. JULIJ
Uuuuu, kako čas beži, že tretji dan dopusta je. V pisarni se dobim s sodelavcem, začneva urejati podatke za prvega pol leta, da bomo lahko oddali vmesna poročila financerjem. Takšno fajn delo, med skeniranjem in printanjem lahko klepetava. Lahko tudi pospravljam pisarno in predalčkam materiale, medtem ko čakam na skener, ki bi si že zaslužil mesto v muzeju stare tehnike.
Na kosilo se povabim k Parmi na Betnavsko. Ker imam dopust in ker naredijo boljše rezance z jurčki kot jaz in ker se poleg gostinstva ukvarjajo s humanitarnostjo. Kadar si lahko privoščim, zelo rada podprem srčne ljudi, ki darujejo čas in energijo za dobro skupnosti.
Dva espressa in možgan je pripravljen na zadnje popravke pred oddajo poročila. Pol glave sivih las izvira iz tehničnih težav v sistemu za prijavo projektov Erasmus+ in poročanje. Pri milem bogu, ob tako visokih sredstvih, ki jih EU vlaga v tehnologijo, bi zadeva že lahko sama znala prenašati iz možgana v digitalno. Z lahkoto glasujem proti digitalizaciji take vrste. Če bi zavod Igrišče razpolagal s tistimi milijoni, bi vsak otrok v Sloveniji imel čudovito otroštvo in zrasel v odgovornega, solidarnega in strpnega državljana. S papirjem in svinčnikom v roki. Kaj bi raje, digitalno spretnega ali ustvarjalnega in odgovornega človeka?
/ TOREK, 29. JULIJ
Zjutraj se odločim, da danes do kosila ne delam ničesar. Potem se bom odločala naprej. Saj sem vendar na dopustu in lahko delam, kar hočem. Povabim se na zajtrk v kavarno. Nekako moram porabiti regres in ni mi treba pomiti posode. In praznujem, da smo oddali poročilo cela dva dni pred rokom!
Danes se težko pripravim k delu. Dobro, da dežuje in me nič ne vleče ven. Lotim se opravil, ki mi ne dišijo preveč in sem jih dolgo prelagala na jutri. Danes je napočil tale jutri – za napisati prispevek za našo mednarodno mrežo doživljajskih igrišč. Še ena zbirka čudovitih ljudi. Poljaki, Madžari in Čehi že imajo po eno igrišče v državi, Slovaki so tudi že čisto pripravljeni. Do sedaj je Igrišče sodelovalo z igrišči iz Nemčije, Avstrije in Združenega kraljestva, kjer imajo takšni programi za otroke, mlade in skupnosti že 60-letno tradicijo. Radi se imamo, kljub temu, da jim moram stalno pojasnjevati, zakaj v 70-ih letih prejšnjega stoletja, ko so po zahodni in srednji Evropi na veliko odpirali doživljajska igrišča, pri nas in v državah vzhodne Evrope ni bilo niti govora o tem. Ker smo imeli drugačne vrednote, ker so za otroke skrbele celotne skupnosti, ker je solidarnost pomenila brezpogojno medsebojno pomoč. Maribor je takrat imel 171 otroških igrišč, mladinske sobe in aktivno mladinsko politiko. Potreba po tako organiziranih prostorih za otroke in mlade se je pri nas pojavila kmalu po 90-ih. Ker so skupnosti razpadle, ker so se vrednote spremenile in ker je solidarnost pogojena z barvo kože, veroizpovedjo in politično pripadnostjo. Maribor ima danes 35 otroških igrišč in nobene mladinske sobe.
V vzhodni Evropi se zadnja leta dogaja preporod odnosa do otrok in otroštva. Kakor bi nenadoma dojeli, da je vlaganje v otroke najboljša dolgoročna naložba. Začeli so močno podpirati preventivne programe za otroke in mlade in vlagati v urejanje prostorov za povezovanje skupnosti na javnih zelenih površinah. Ne vem, čigava hudimano dobra ideja je to bila, želim pa si, da bi se po 15 letih nenehnega dokazovanja tako godilo tudi pri nas. In ne samo v raznoraznih strategijah, ki so namenjene le porabi papirja. In ne samo pred kamerami. In preden bo prepozno. Kaj bi raje, otroka z zlomljeno roko ali z zlomljenim duhom?
/ SREDA, 30. JULIJ
Sodelavka zjutraj javi, da ima osnutek prijave na razpis že pripravljen in da ima zvečer čas za usklajevanje. Vau, in to cel teden pred rokom. Neverjetna je, domnevam, da ima super moč nizanja besed v besedila, tako hitro in tako super fantastično zadene bistvo! In pri tem celo zelo uživa, pravi, da jo pisanje sprošča. Nadvse hvaležna sem, da lahko delam s tako čudovitimi in sposobnimi ljudmi.
Sicer mi je žal lepega dne za sedenje pred ekranom, pa saj mi je že včeraj dež zalil vrt. Gremo v akcijo, je treba stisniti, da bomo morda uspešni na razpisu in si privoščili zaposlitev tiste osebe, ki bo opravljala nastope pred kamero in urejala podatke in račune. In jaz bi potem imela čas delati na igrišču, samo z otroki, mladimi in družinami, samo strokovno delo brez administracije. Daj, daj, skuhaj si kafet, prenosnik na kolena in akcija!
/ ČETRTEK, 31. JULIJ
Oddano! Pisali sva do sredi noči, jutranji sprehod z Elo je bil združen v pot do pisarne s prenosnikom v nahrbtniku. Dve uri za printanje, podpisovanje, tiščanje kupa papirjev v ta veliko kuverto in na pošto. Juhej, ni več v naših rokah. Upamo na najboljše. Čestitamo si, da smo oddali pet dni pred rokom. Če ne bi imeli dopusta, bi najbrž, po tradiciji, na zadnji dan, pet do polnoči, dirkali do dežurne pošte in moledovali ljudi v vrsti, naj nas spustijo naprej, ker mora biti na žigu današnji datum …
Obljubim si, da danes več ne odprem računalnika. Niti za mejle. Uživala bom v neprecenljivem občutku zadovoljstva, ko zaključiš delo, ki te resnično veseli. In si vzela čas samo zase. Preučim radarsko sliko padavin in napoved za popoldan, kdaj bo kaka luknja v oblakih. Spakiram psa in se odpeljem na Pohorje. Po vsem dežju bi se spodobilo, da bi nas pozdravil kakšen jurček ali dva. Če še ne bo gob, imajo na Ruški odlično gobovo z žganci in ocvirki posebej.
