/ PETEK, 8. avgust
V meni še vedno odmeva včerajšnje "tradicionalno" srečanje. Ko pride prijatelj z avstrijske Koroške na obalo počitnikovat, povabiva še prijatelja s Tržaškega na srečanje. Letos smo ga združili s posebnim izletom. Sam sem predlagal ogled izliva Soče v morje. Tisti del, kjer "bistra hči planin" postane solza, kakor bi rekel veliki pesnik, a še kot "solza krasna". In res je lep naravni park. Vreden ogleda, a ne v taki vročini, kot smo si ga ogledali mi, ki smo šli pozno na pot. Poleg tega smo se prej ustavili še v Štivanu ob izviru reke Timave, ob cerkvi sv. Janeza Krstnika. Ugibam, kje je stal benediktinski samostan, od koder so menihi širili krščanstvo med Slovence. Sem je romal knez Kocelj s spremstvom. Njihovi podpisi so še danes ohranjeni v znamenitem rokopisu. In že sem pri svojem priljubljenem pisatelju Alojzu Rebuli, ki je sem umestil dogajanje svojega romana Leto 999.
Prijatelja pri izviru Timave spomnim tudi, da se tu začenja Rebulov roman Zeleno izgnanstvo. Ta govori o tržaškem škofu Piccolominiju, poznejšem papežu Piju II. Kot poznavalec klasike in Vergila pride pogledat izvir, ki ga rimski pesnik omenja v svojem znamenitem epu Eneida. Ko vidi skromen izvir reče: "Pretiraval si poet. Pretiraval!"
En sam majhen kraj, pa toliko slovenske zgodovine, povezane z njim. Koliko časa še, pomislim, ko sta ob meni še dva "zamejska Slovenca". Z njima ne moremo mimo dogajanj v bližnjem Trstu (sramotilna napisa na slovenskem konzulatu) in na Koroškem. Fašizem je zlo, nesprejemljiv za kristjana. Niso pa vsi antifašizmi enaki. Je demokratični antifašizem in nedemokratični. Stalin je bil večji del življenja antifašist in vendar so njegova številna dejanja zločini.
/ SOBOTA, 9. AVGUST
Pri jutranji molitvi spomin sv. Edit Stein. Filozofinje, spreobrnjenke iz judovstva, poznejše redovnice. Potem ko nizozemski škofje napišejo ostro pismo proti nacizmu, jo nacisti iz samostana odvedejo v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Tam na današnji dan leta 1942 umre. Ko občudujem njeno življenje, ne morem mimo tega, da po njenem primeru ne papež ne škofje niso več uradno in javno nastopili proti nacizmu. Iz spoštovanja do človeških življenj.
Pozno popoldne imam poroko. Poroči se nekdanji ministrant v župniji, kamor sem hodil več let maševat. To je že tretja poroka, ki jo imam v zadnjih dveh mesecih. Občudujem mlade ljudi, ki se danes poročijo ob takem nasprotovanju javnosti do poroke in do zakonskega življenja. Vsaka od teh treh porok ima nekaj posebnega. Prva na robu Krasa, v idilični cerkvici, kriti s kamnitimi škrlmi in srednjeveškimi freskami. Ženin je pred poroko prejel zakramente. Očara me, kako ljudje poslušajo nagovor. Druga poroka je bila v Gorici, v Italiji. Med obredom ne spregovorim niti ene besede po italijansko. Vse je slovensko. Vsi odgovarjajo in pojejo. V ne ravno veliki cerkvi, ki je nabito polna, tako petje še bolj odmeva. Tamkajšnji župnik mora zadostiti formalizmu. Na koncu obreda prebere dva člena italijanske ustave in mladoporočenca morata podpisati dokument. S tem sta tudi civilno poročena. Kdaj bo Slovenija tako strpna država, da bo pri nas mogoče kaj takega?
/ NEDELJA, 10. AVGUST
Po dopoldanskih mašah se v vročini peljem na družinsko kosilo v gostilno na robu Krasa. Vozim se po pokrajini, zaznamovani z velikim požarom pred leti. Počasi zeleni. Do pravih dreves bo treba še nekaj desetletij. "Kosovelovi bori" so požgani. Nanje ponekod spominjajo samo visoki ožgani štrclji. Praznujemo nečakinjin in svakov rojstni dan. Misli mi uidejo na nekdanja družinska praznovanja. Pri "noni", kakor smo rekli babici, smo se ob "šagri" sv. Marjete zbirali sinovi in hčere in mi vnuki. To je bil tudi babičin god. Koliko naporov so odrasli vložili v kuhanje in pripravo kosila, a skoraj enako so ga morali v pozornost na nas otroke, da ne bi spet kakšne ušpičili. Potem se je poslovila babica. Majske nedelje smo se poslovili od nje. Vlogo gostiteljice je prevzela teta Vida. Bila je sama, računovodkinja v lekarni. Zdi se mi, da ji je to praznovanje postalo pomembno poslanstvo. Potem je tudi teto prizadela bolezen. Nežna in skromna je morala v dom. Sredi zime smo se poslovili od nje. S prihodom njene bolezni so odšla družinska srečanja.
Proti večeru se oglasim pri novokrščencu. Odrasli profesor, doktor znanosti in raziskovalec se je krstil. To je že drugi človek tega kova iz moje okolice, ki je storil ta korak. Mnoge stvari predebatirava v zavesti, da sva sedaj tudi "brata v Kristusu". "Če v Sloveniji, ob vsem protikrščanskem vzdušju, ki vlada v njej, danes nekdo prejme krst, je res pogumen. Ni ovca v čredi, ampak pogumnež, ki stopi iz vrste in plava proti toku," mi je dejal prijatelj iz Italije. Zanimivo, da prav nekateri intelektualci vedno bolj odkrivajo v krščanstvu miselni naboj in predvsem njegovo nenadomestljivo etično sporočilo!
/ PONEDELJEK, 11. AVGUST
Ob vseh strašnih prizorih iz Gaze se me toliko bolj dotakne članek v skromnem listu Misijonska obzorja. V njem katoliški župnik palestinske župnije na okupiranem Zahodnem bregu v pogovoru pove, da je njihova vas, omenjena je celo v Novi zavezi (!), izpostavljena stalnim judovskim napadom. Uničujejo jim nasade oljk in ljudje se zaradi napadov bojijo hoditi na polje. Ker se preživljajo s kmetijstvom, to pomeni, da se ne bodo imeli več s čim preživljati. Vas šteje sedaj samo še nekaj nad 250 prebivalcev. Kristjani na Bližnjem vzhodu so strašno preganjani. Koliko so pretrpeli v zadnjih desetletjih od Iraka prek Sirije do Palestine! Nihče ne opozarja na to preganjanje. Napad na Katoliško cerkev v Gazi je doživel medijsko pozornost. Kaj pa drugi napadi?
/ TOREK, 12. AVGUST
Oddal sem besedilo o Bevkovem romanu Kaplan Martin Čedermac. V njem se ne ukvarjam samo z Bevkom, ampak predvsem z Antonom Kufolom, likom duhovnika, ki ga je Bevk upodobil v romanu. Še enkrat sem šel brat Bevkov roman in še enkrat nadvse zanimiv Kufolov dnevnik. Naj navedem kaj iz njega.
"Čedermac" najprej zelo lepo piše o partizanih, ki se pojavljajo v Benečiji. Kako plačajo vso hrano, ki jim jo dajo domačini. Piše, kako skupine partizanov molijo zvečer "rožar" (rožni venec), kako so obiskovali cerkev in kako so naročili mašo za padlega partizana in se je udeležili. Toda kmalu spremeni mnenje o njih. K temu ga nagnejo razni govori partizanskih komisarjev, ki prihajajo s "Kranjskega". V njih so govorili o revoluciji, ko bo tisti, ki ima dve kravi, moral dati eno sosedu itd. Presune ga dogodek, ko je partizanka s puško v rokah sredi vasi prisilila duhovnika, da si je sezul čevlje in ji jih izročil. Streznilo ga je, ko je videl, da so partizani s kap odstranili slovensko trobojnico in jo zamenjali z rdečo zvezdo.
Obiskal sem tudi Laze, kraj, kjer je deloval. Ustavil sem se na njegovem grobu. Na tem pokopališču ni slovenščine. Prebrisani in duhoviti Kufol pa se ni dal kar tako. Še po smrti ni pristal na "laščino", ampak si je za spomenik izbral nevtralno latinščino. Pokopališče mi je pokazala starejša gospa. Ves pogovor sem z njo opravil v slovenščini. Da je njena beneška slovenščina razumljiva, mi potrdi prijatelj s Štajerske, ki me spremlja.
Toda ubogi Kufol. Tudi po vojni ni imel miru. Moral je gledati, kako so se nekdanji fašisti prelevili v demokrate in se spet povzpeli na oblast. Toda Čedermacem na drugi strani meje se je godilo še slabše. Navajam samo skop podatek: duhovniki koprske škofije, slovenski Čedermaci, so po vojni v komunističnih zaporih preživeli (skupaj) 82 let, 4 mesece in 12 dni. Nekaj jih je bilo ubitih. Bojim se, da v te številke niso vštete vse kazni, ki so jih prestali.
/ SREDA, 13. AVGUST
Po maši ob 9. uri v stolnici grem za Radio Slovenija snemat duhovno misel za bližnji praznik Vnebovzete. Vedno, ko grem na radio, ko pišem duhovne misli za slovenski goriški tednik Novi glas in ko se pripravljam na nedeljske pridige, se spomnim besed gospe, ki mi jih je rekla še kot študentu: "Ti imaš brevir, vsakodnevno premišljevanje itd., jaz imam samo nedeljsko pridigo. Iz nje moram kot mati, žena in uslužbenka živeti. Dajaj mi kaj za življenje." Eno najlepših priznanj, ki sem jih dobil, mi je dala mlada vdova, ki je ostala sama z več otroki. Njene besede mi je posredovala druga gospa, ki se mi je zahvalila za uvode v mašo: "Hvala vam zanje. Prijateljica mi je rekla, da je v vaših besedah nekaj 'za v žep', nekaj, kar lahko odnesem v življenje in mi pomaga sredi krutega vsakdana." "Zberite svoje uvode v knjigo. Življenjski so," mi je zadnjič dejal oče štirih otrok. Ne bom jih zbral v knjigi. Če Bog da, bom v knjigi zbral razmišljanja ob nedeljskih evangelijih. Sem pa vesel, če moje skromne besede pomagajo ljudem sredi težkega vsakdana.
/ ČETRTEK, 14. AVGUST
Priprave na praznik. Tudi take, da novinarjem pošljem urnik maševanja koprskih škofov in nekaj o vsebini praznika. V zadnjem času sem se zaradi Kaplana Martina Čedermaca veliko ukvarjal z Beneško Slovenijo, to zanemarjeno slovensko pokrajino. Naj iz njenega duhovnega bogastva izberem tudi misel za jutrišnji praznik Marijinega vnebovzetja:
V Posočju Marijino vnebovzetje imenujejo rožnca. Podobno tudi v Beneški Sloveniji. Ime praznika izhaja iz navade, da žene za ta praznik naberejo čim več različnih rož in zelišč, jih povežejo v šopek ter odnesejo k blagoslovu. Lepo cvetje je simbol Marijinih lepih čednosti: ljubezen, dobrota, vera, čistost, upanje, duhovna lepota. Poudarjajo, da moramo te lepe lastnosti imeti tudi mi. Blagoslov zelišč in rož je znamenje, da je tudi narava, da je materialnost poveličana, kar se je zgodilo z Marijinim vnebovzetjem. Poveličano je to, kar je snovno, telesno.
Božo Rustja, duhovnik in publicist, urednik revije Ognjišče, je tudi strastni lovec na zgodbe. Toliko jih je že nalovil, da jih je izdal že v 19 knjigah zbirke Zgodbe za dušo. Dvajseta, Zgodbe za prijatelje je v tisku. Sicer velik ljubitelj literature, zlasti slovenske in slovenske zgodovine.
