Devetega maja 2025 je časnik Večer praznoval 80. rojstni dan, sam pa sem imel na ta dan 23 let, 5 mesecev in 9 dni zaposlitve pri tej časopisni hiši. Na podlago kakšnih treh let, ki sem jih oddelal kot študent v IT-oddelku, že pred tem pa sem opravil prakso po končanem izobraževanju v naročnini oziroma prodaji, potem ko sem že kot najstnik časopis raznašal po pobreških ulicah.

Že starša sta bila večerovca. Pokojni oče je ponoči s kombijem iz tiskarne razvažal pakete časopisa do raznašalcev, dolgo časa v Celje in na Koroško, pozneje po Mariboru, mama pa je v naročnini skrbela za koordinacijo raznašalcev in stik z naročniki. Oba sta penzijo dočakala pri Večeru, meni do tega še manjka "nekaj" let. Koliko? Odvisno od te ali naslednje vlade. Kako dolgo bomo pač morali delati. A kdo bi razmišljal o upokojitvi, ko pa je na šihtu tak' zabavno. Vsaj večino časa.

Po luftu do Dravograda

Iz otroških let se spomnim, kako sem se z atijem vozil ponoči po Dravski dolini proti Dravogradu. Vedno se je mudilo, sploh, če je bila "zamuda", ki je nastala v tiskarni ali pri pripravi na tisk. Nikoli ne bom pozabil, kako sva večkrat dobesedno poletela v ovinku za Selnico na poti do raznašalke, ki ji je bilo treba paket dostaviti na dom. Z glavne ceste se je namreč odcepila ulica levo, ki se je spustila za kak meter. Prisežem, da sem v trenutku, ko mi je želodec dvignilo v grlo, mislil, da so se sigurno takrat gume dvignile od asfalta.

"Podkupljeni" policisti

Policiste so imeli šoferji itak takrat vse "podkupljene". Ne vem, ali je še danes tako. En izvod Večera tu, drugega tam, da so imele nočne patrulje kaj za početi. V tem času ni moglo biti vicev o nesposobnih policistih, ker so bili vsi načitani. Vsaj za tiste na relaciji Maribor-Črna lahko to rečem.

To so bili časi, ko še ni bilo mobilnih telefonov. Takrat so tudi veljali drugačni cestnoprometni predpisi. Cajtng je bilo treba dostaviti do ljudi pravočasno, zato so bile marsikje omejitve zgolj priporočila. Pa saj je bilo konec koncev sredi noči, ob enih, dveh, ko pridni ljudje trdno spijo. Oče je bil po navadi do šestih, sedmih že doma ... ko je šla mama šele v službo.

Delaš, ko drugi spijo

V času šolskih počitnic, ko so tudi raznašalci šli na letni dopust s svojo družino, so pri Večeru redno iskali ljudi za nadomeščanje. Takrat smo še imeli lastne raznašalce. Pa sem tudi sam rekel, da z veseljem vstanem ob štirih ponoči in opravim raznos. Redkokateri raznašalec je takrat časopis razvažal z mopedom, večina nas je bila na kolesih. Prvo leto sem dobil teren na Pobrežju, same hiše. Vsak dan je bilo treba raznositi nekaj sto časopisov, ki so me čakali na bližnjem bencinskem servisu; danes ga na tem mestu ni več. Dogovorjeno je bilo, kam pakete časopisa odloži šofer. Če jih ni bilo, sem vedel, da je zamuda, in sem se med čakanjem lahko že mentalno pripravljal na jezo bralcev. Kot rečeno, mobilnikov ni bilo, da bi te kdo poklical, da prideš pozneje na delo. Poleti je bilo k sreči dovolj toplo, da si lahko večinoma delo opravljal v kratkih hlačah in kratkih rokavih, a ko so jutra postala hladnejša, sem si moral trenerko zatakniti v nogavice. Če tega nisem storil, sem domov skoraj zagotovo prišel z luknjo v hlačnici, ker se je blago ujelo v zobnike. Zgledal pa sem kot kak pavliha. Z zataknjenimi zokni.

Optimalni raznos brez umetne inteligence

Raznašalci so imeli vsak svojo "zlato knjižico" dostave. Seveda ni bila zlata, zlata vredne so bile informacije v njej. Vsak si je namreč sestavil najbolj optimalno pot po terenu, od začetka do konca, upoštevajoč zahtevo, da mora zadnji bralec časnik v nabiralnik dobiti do sedme ure zjutraj. In to čisto brez umetne inteligence. Danes ne vem, ali bi bil tega kdo zmožen. Bi verjetno prej strica Googla vprašal. Pri raznosu se je izkoristil vsak ozek prehod iz ulice v ulico, vsaka možnost prečkanja, ki ti je prihranila pot in čas. Ker na nabiralnikih ni bilo označeno, kdo prebira Večer (itak je bila to takrat večina gospodinjstev), si si moral naročnike zapomniti. Ali pa si raje zapomnil tiste, ki Večera niso prebirali. Vsak dan si iz naročnine dobil zgolj kuverto s seznamom odjav in novih naročnikov, ki si jih moral vkomponirati v pot. In si jih zapomniti. Ulice sem po tednu dni poznal na pamet, ljudi pa si tudi spoznal v tistih dveh, treh tednih nadomeščanja. Marsikateri penzionist je namreč že ob petih, šestih čakal naslonjen na ograjo na svoj izvod Večera.

Od ljudi si izvedel vse

Stik z bralci je imel raznašalec pri kasiranju naročnine. Pa še "trinkgeld" je padel, če si bil priden. Če je bilo tisti mesec preveč zamud ali pa si kdaj pozabil vtakniti časopis v nabiralnik (ker kraj v tistih časih še nismo poznali), so te pač okarali. Starejši ljudje so imeli zmeraj kakšno zanimivo zgodbo, mlajši pa so ti dali tiste dinarčke, tolarčke ali karkoli je že bila takratna valuta, sam pa sem jih večkrat dnevno odpeljal domov. Da slučajno ne bi denarja izgubil.

Poseben izziv je bilo raznašati časopis v dežju. Normalno, da si časopisa nihče ni želel dobiti mokrega. Z očetom sva na prtljažnik mojega delovnega kolesa, ki sem ga mimogrede zarubil mami, namestila široko mrežasto "škatlo", v katero sem lahko spravil več kot cel paket Večera. Na strani sem imel nameščen polivinil, ki sem ga razvil čez časopise, da se niso zmočili. Aja, raznašanje z ženskim kolesom je bila edina možnost, saj so bili v košari zloženi časopisi tako visoko, da ne bi zmogel noge dvigniti čeznje in sesti na kolo. Pri ženskem pa si lahko dal nogo "skozi" okvir.

Če ti izvod ostane v rokah, si naredil nekaj narobe

Še dva paketa sem stlačil v torbi, ki sem ju obesil na krmilo. Teža je bila taka, da če si bicikl slabo postavil, je seveda padel. Tudi stojalo ni vzdržalo teže, zato sem ga z izolirnim trakom prilepil na okvir in kolo enostavno prislanjal na ograje ali objekte, ko je bilo treba. Sploh čez leto dni, ko sem dobil prvič drugi teren, na Greenwichu, tam pa je ogromno blokov, si se premikal od enega do drugega vhoda, prislonil kolo, preštel izvode, ki si jih nesel do nabiralnikov, in jih lepo zložene stlačil v vedno premajhne špranje. Še posebej, ko je bila sreda, ko je bil poleg Večera še tednik 7dni, sem včasih komaj spravil oboje v majhen nabiralnik. Pa ob petkih s TV-prilogo.

Štetje izvodov pred vstopom v blok je bilo sicer bistvenega pomena. Za vsak vhod si vedel, koliko izvodov potrebuješ: 21, 27, 18. Če si šel not z osemnajstimi in prišel ven praznih rok, si vse v redu dostavil, če pa ti je kak časopis ostal, pomeni, da si ga nekomu pozabil oddati. V blokih brez označbe nabiralnikov ni šlo - a nalepke je včasih kdo odstranil. Potem pa išči pravega po priimkih.

Ko te na šihtu ugrizne pes

Pri hišah so seveda od nekdaj imeli pse čuvaje. Ti pa so bili nekateri bolj, nekateri manj prijazni. Nekateri bolj glasni od drugih, raznašalci smo pač bili v isti kategoriji kot poštarji. Spomnim se jutra, ko me je neki kuža tudi ugriznil. V peto. Vem še, da je šlo za majhnega bevskača, ki je verjetno imel manjvrednostni kompleks. Takrat je veliko psov ponoči tekalo naokrog po naselju, saj jih ljudje niso imeli doma privezanih, lahko pa so našli kakšno luknjo v ograji. Pri nekaterih je bila cev nad nabiralnikom postavljena tako, da si moral biti zelo previden pri vlaganju časopisa, saj so en konec cevi dosegli ostri čekani nemškega ovčarja. Ponekod je bilo treba ubrati trik in se delati, kot da boš psu vrgel palico, da si ga zmedel in si lahko napolnil nabiralnik. Me prav zanima, kakšne bi bile danes razmere, če bi se odpravil na teren.

WTF je CMYK?

Ko sem prilezel do srednje šole, sem odkril ljubezen do računalništva. Na domači Amigi sem igral zgolj igrice, potem pa v šoli spoznal DOS-aplikacijo dBase 3+, s katero smo upravljali baze podatkov. Takrat sem videl, da so PC-ji sposobni veliko več, kupil sem si 486-ko DX4 100, samo za 16 GB RAM pomnilnika dal tisoč mark in začel osvajati Windows 3.11 for Workgroups. Pozabite Plug&Play, ta je prišel pozneje. Računalniki v tistih časih so bili še naporna reč, polna izzivov, in večkrat sem potreboval pomoč.

Začel sem zahajati k Večerovim računalničarjem, sprva k Irmi, Miranu in Renatu, pozneje k Zvonetu, Borutu in Matjažu. Zvone je bil zadolžen za redakcijo in z njim sva imela največ stikov, ko sem pomagal očetu voziti filme v tiskarno v Hoče. To je bil čas dragih najetih vodov, piskajočih modemov za sprejem člankov s terena, satelitskih krožnikov za komunikacijo s tujimi agencijami in predvsem čas razvijanja filmov. Časnik Večer v barvah je namreč pomenil, da je laser natisnil, razvijalka pa razvila film v štirih različicah, vsaka za posamezno osnovno barvo palete CMYK. Za 36-stranski Večer si torej potreboval štirikrat toliko strani filma, kot je strani v časopisu, vse to pa je bilo treba fizično odpeljati v tiskarno. Tu pa se je zmeraj mudilo, saj smo lovili roke, da ne zamudimo začetka tiska.

Če ne bi bilo skalpela ...

Vas zanima, kako so se delali popravki? Sploh takrat, ko ni bilo časa še enkrat natisniti in razviti filmov ... Ko je kontrolno oko sodelavca Mirka odkrilo napačno črko v naslovu ali zatipek v podnaslovu, je obstajal kirurški način, kako zadevo urediti, da bralci napake ne bodo opazili. Ker je tekst črn, je bil torej natisnjen samo na enem filmu, in tam je enostavno s skalpelom izrezal napačno črko in na kakšnem starem filmu poiskal ustrezno zamenjavo. Novo črko je namestil, poravnal, prelepil z lepilnim trakom in me poslal na pot v Hoče. Če je bil pri delu dovolj natančen, bralci niso opazili razlike.

Danes je postopek seveda bistveno enostavnejši. Ker ni več tiskanja in razvijanja, zadevo preprosto popraviš na računalniku in ponovno izvoziš dokument, ki je že čez nekaj sekund prek spleta poslan v tiskarno, ta pa je lahko kjerkoli na svetu. Jaz pa sem nekdaj norel po cesti in občasno prevozil celo kakšno rdečo luč, samo da so filmi pravočasno prispeli do tiskarja.

Hiti počasi

Službena petka (renault 5) je letela kot strela. A preden sem sploh lahko začel transportirati strani, sem moral ob prihodu na delo najprej narediti red v garaži. Službena vozila so me vsak dan znova čakala razmetana po dvorišču, saj se je vsem tako zelo mudilo, da jih niso utegnili vzorno parkirati. Dobra stran večmesečnega "preparkiravanja" avtov je bila, da sem se naučil vzvratno voziti na ogledala in da mi parkiranje danes ne predstavlja nobenih težav. Avtomobili so bili tudi "krivi" za moj prvi klic na zagovor v direktorjevo pisarno. Božo Zorko me je nekega dne poklical k sebi in me okaral, češ da naj ne se mi tako zelo ne mudi. Dan prej sem namreč nevede kot puščica švignil mimo njega. Opomnil me je, da je moja varnost vseeno na prvem mestu. Ne glede na morebitno zamudo.

V neki točki je bil Zvone z ekipo tisti, ki je potreboval pomoč, in od takrat sem bolj kot ne bil redno v poslovni stavbi na takratni Svetozarevski 14. Ulica je bila tedaj še prometna, pred Večerom je bila avtobusna postaja, zmeraj polna ljudi, na današnjem Trgu Leona Štuklja pa so stali različni kioski. Danes je seveda vse drugače, tudi Večer se je medtem preselil.

Delo informatika je zame pomenilo, da sem bil zmeraj dosegljiv, skušal odpraviti predvsem uporabniške težave, s sistemskimi so se k sreči ukvarjali drugi. Ko je v hišnemu redakcijskem sistemu Račka komu od današnjih kolegov izginil tekst, je slabo voljo lahko preprečilo samo to, da sem ga v analih strežnika našel med skritimi datotekami. Te je sistem delal samodejno vsakih nekaj sekund.

Razvili smo tudi aplikacijo Birdie. Microsoft je takrat predstavil sintetizator govora, sicer za angleški jezik, a smo ga skušali naučiti tudi slovensko. Kako? Precej zapleten postopek, a že tedaj, moralo je biti leta 2001, ko je bil na čelu ZDA predsednik George W. Bush, je Birdie z malo pomoči znal prek spleta brati Večerove članke. Zakaj vpletam Busha? Spomnim se, kako sem Birdija naučil, da reče: "Predsednik Bush je pravi kavboj." Vse naše šumnike in sičnike je bilo treba zamenjati s posebnimi znaki ali zaporedjem znakov, ki jih je angleški sintetizator nato prebral kot pravilno slovenščino. A vseeno z rahlim naglasom. Če izgovorjavo primerjamo z današnjimi sintetizatorji govora, seveda ni primerjave, ampak začetki so zmeraj takšni.

Legendarne Večerove dražbe

To je bil tudi čas Večerovih dražb. Tedensko smo na računalniških straneh opisali kak nov kos strojne opreme, DVD-predvajalnik, grafično kartico, super hiter trdi disk, ki so ga nato lahko bralci dražili. Ko smo razmišljali, kako bi lahko sodelujočim naredili draženje prijetnejše, smo se domislili sodelovanja s takratno picerijo Ježek. Nad dražbo se je vrtela pica, na katero si kliknil in dobil številko picerije, ki je dostavljala pice. Vem še, da so nas po nekaj minutah klicali, naj oglas umaknemo, ker so v kratkem času prejeli toliko naročil, da so peči komaj zmogle peči pice.

Spomnim se tudi, ko smo na eni izmed dražb ponujali osebni avtomobil. Seveda ni šel za izklicno ceno, ampak nova srečna lastnica je vseeno precej prišparala in je bila ob prevzemu prav prešerne volje.

Da ne bom predolg

Za konec še zanimiva štorija o podpisu pogodbe o zaposlitvi. Redno zaposlitev bi moral dobiti mesec dni prej, kot sem prej zapisal. Začeti bi moral z decembrom. A ker je Večer tistega leta svoje delavce za praznike nagradil z mobilnim telefonom, mislim, da je šlo za benefonQ, modela se ne spomnim, bi to pomenilo, da bi tudi jaz dobil nagrado. Sveže pečeni večerovec. Pa je naša bivša pravnica presodila, da če mi za mesec dni zamakne zaposlitev, to pomeni eno nagrado manj. Ni zamere, ni slabe krvi, smo pač tisto pogodbo raztrgali in sem podpisal novo. Medtem sem čez vse opisane postojanke priromal (težko rečem napredoval) do novinarja. Še vedno imam "lovke" na področjih, s katerimi sem začel delati, a pisanje člankov (in snemanje videov za generacije, ki pač ne berejo več) je zdaj moja primarna naloga. Če bog da, do penzije ali Večerove stotke. Kar pač pride prej!

V vsakem primeru vse najboljše, Večer! Pa še na mnoga leta!