V rubriki Grema na kafe smo od januarja 2018 v Večeru gostili več kot 350 Mariborčank in Mariborčanov ter ljudi, ki so povezani z mestom ob Dravi. Ob 80-letnici Večera smo na pogovor za to rubriko povabili mariborskega župana Sašo Arsenoviča, ki je na tej funkciji prav tako od leta 2018. V preteklosti lastnik več mariborskih lokalov in restavracij je za srečanje izbral svoj lokal Poper. "Zavezal sem se sebi, da bom, če se le da, vsak dan zjutraj skuhal kavo, da ohranim obrtniško znanje. Da ko bo enkrat konec mojega županskega mandata, bom še naprej lahko kuhal kave," je pojasnil izbiro lokala. "Na kavo grem tudi drugam v Mariboru. Zelo mi je všeč, da se mesto na gostinskem področju razvija. Tako kulinarično kot glede poznavanja vina in znanj baristov, če smo že pri kavi," je še dejal. In kakšna je kava na Mestni občini Maribor?
"Kave na občini se zelo veselim, ker jo po navadi pijem s sodelavci. Zelo dober odnos imamo. Tista kava je s tega vidika zelo sladka. A kave si ne sladkam. Na občini imamo 'semi' dobro kavo. Ni najslabša, ni pa najboljša, ker ni iz prave 'mašine'", je pojasnil. Skuhal si je dvojni espresso z malo mleka, ponudil pa nam je tudi vitaminski "ginger shot".
Ob 80-letnici Večera nas zanima, kakšni spomini vas vežejo na osrednji mariborski medij.
"Večer je vseskozi del mojega vsakdanjika. Spomnim se ga iz rane mladosti, ko je bila ena prvih mojih nalog, da grem v soboto zjutraj po sveže žemljice v trgovino in staršem iz nabiralnika prinesem Večer. Še vedno zelo rad prebiram članke o zgodovini, ki nastajajo tudi na osnovi Večerovega obširnega arhiva. Zanimiva dejstva so objavljena, ki te spomnijo, kako se čas spreminja, kakšni so bili pogledi nekoč in kaj je bilo kdaj aktualno. Čeprav se nam zdaj zdi, da delamo aktualne stvari, se bo komu, ki bo to bral čez 20 let, to zdelo smešno, mi pa na to ne bomo več imeli vpliva."
Ste odnos do Večera in dojemanje tega medija v zadnjih letih, odkar ste župan Maribora, spremenili?
"Odnosa nisem spremenil, so ga pa novinarji."
Kako bi kot Mariborčan, ne kot župan, ocenili vsebine, ki so objavljene v Večeru?
"Bom najprej pojasnil prejšnji odgovor. Novinarji so spremenili odnos. Nekdanji lastniki Večera so bili eni od tistih, ki so me najbolj nagovarjali k temu, da bi šel za župana. V upanju, da bomo nekaj naredili. Če bi takrat povedal, kaj vse imam namen narediti, verjetno ne bi bili za to, da kandidiram, ker bi mislili, da sem malo nor. Danes, ko smo naredili bistveno več, kot je kdorkoli upal, pa se iščejo negativne stvari. Mislim, da poslanstvo novinarstva ni nujno to, da išče negativne stvari. Sploh pa zato, ker menim, da se povzroča škoda celotni zgodbi, ki jo zdaj ustvarjamo, ko želimo biti razvojno naravnano mesto, ko delamo na blagovnih znamkah. Blagovna znamka potrebuje zaupanje tistih, ki naj bi prišli sem živet, ki naj bi tukaj ostali ali v naše mesto vlagali. Iskanje negativnih konotacij in osebni napadi na kogarkoli so z vidika mesta in njegovega razvoja zelo negativni. Kaj pa je bilo vprašanje?"
Bomo kar nadaljevali tukaj. Kateri osebni napad vas je prizadel, da se vam ga zdi smiselno izpostavljati?
"Pa saj me niso prizadeli, grem svojo pot naprej. Marsikaj pa razumem kot hujskaštvo, iskanje slabe volje pri ljudeh, pri čemer se sam trudim, da bi bili ljudje dobre volje. Sprejmemo najbolj razvojno naravnan proračun, kjer moramo v treh letih počrpati evropski denar in sredstva, ki nam jih je omogočila tudi vlada Roberta Goloba na vseh mogočih razpisih, v Večeru pa je naslov: 200 tisoč iz radarjev. Berem veliko drugih časopisov, od New York Timesa do Süddeutsche ... Živel sem v Nemčiji, na meji s Švico, kjer se nihče ni ukvarjal toliko z županom ali katerimkoli politikom. Mislim, da smo vsi, ki delamo v politiki, deležni bistveno preveč medijske pozornosti. Mediji bi se morali več ukvarjati z zgodbami podjetnikov in drugih ljudi, s širšimi političnimi zadevami, z drugimi smernicami, vrednotami, z ozaveščanjem."
"Želim si, da bi Večer še dolgo obstajal, ker je to najpomembnejši medij, ki lahko v okviru neenakomernega regionalnega razvoja opozarja na nekatere stvari"
Politikom, sploh županu Maribora, se v Večeru pač gleda pod prste. Naj vam pojasnim, da je vsak dan v Večeru le nekaj odstotkov vsebin namenjenih lokalni politiki, prednjačijo druge teme, tudi te, ki ste jih omenili.
"Nisem rekel, da drugih tem ni, le da je lokalne politike preveč, četudi gre za le nekaj odstotkov. Razumem, da se medij ukvarja s politiko pred volitvami, takrat se mi to zdi normalno. Bom pa dodal, da rad preberem Večer. Resne teme, ko so te resnično resne. Vsekakor pa Večer sooblikuje počutje in miselnost v regiji. Vesel sem, da imamo takšen medij v Mariboru. Želim si, da bi še dolgo obstajal, ker je to najpomembnejši medij, ki lahko v okviru neenakomernega regionalnega razvoja opozarja na nekatere stvari. Glede tega je Večer Mariboru že pomagal, bi pa kdaj lahko še več."
Kako sicer gledate na medijsko krajino v regiji?
"Še vedno imam rad šelestenje papirja, zato vsebine najraje prebiram na papirju. Žal pa moram zaradi hitrosti življenja novice brati tudi na telefonu. Žalosti me, da imam vse manj časa za obred pitja kave in prebiranja - ne samo dnevnega časopisa, ampak tudi kakšnih strokovnih revij. Verjetno pa je to stvar starejše generacije, mladi bi se nasmehnili ob branju tiska. Se pač prilagajamo, kot so se vse generacije."
Kaj preberete najprej, ko imate čas spremljati medije? Članke, v katerih piše o vas?
"Ne pogledam najprej osmrtnic, če ste mislili to. Preletim vse. Ker smo vpeti v evropsko in svetovno dogajanje. Najbolj pa me zanimajo stvari, ki se dogajajo v svetu in imajo, če ne direktnega, pa sigurno posreden vpliv na naše življenje z dvigi cen energentov in drugega, z inflacijami, carinami, z odzivanjem gospodarstva na vse to. To ima vpliv na naše operativno delo. Želim si, da bi se morija, ki je vsepovsod okoli nas, ustavila, da bi začeli znova graditi povezave, ne pa novih zidov, ki smo jih podrli po padcu Berlinskega zidu. Tudi tukaj se mi zdi pomembna moč vseh medijev, ki bi morali pomagati ohranjati človečnost in pozivati k miru."
Odlično, da v teh temah vidite moč medijev, moti pa vas nadzor nad delovanjem oblasti. Ne čutite medijev kot orodje, ki ohranja demokracijo?
"Vsekakor jih. Govoril sem le o razmerju. Saj preveč soli v juhi tudi ni dobro, malo pa je fajn, ne?"
Omenili ste, da radi berete tisk, da posegate tudi po spletnih novicah. Poslušate podkaste? Kakšen je vaš vsakodnevni medijski jedilnik?
"Če bi imel vedno dostop do vseh medijev in dovolj časa, bi skušal hkrati prebrati članke na podobne svetovne teme v časnikih China News, New York Times, Frankfurter Allgemeine in potem v Večeru ali katerem od drugih slovenskih medijev, če o tem kaj piše. Na Tiktok in Instagram ne pogledam. Ne bom rekel, da nisem poslušal podkastov, a res nimam časa za to. Operativni dan traja 12 ur, sledi priprava za naslednji dan in ob poslušanju podkastov ne morem prebrati gradiva za naslednje sestanke."
Kakšen je bil Maribor, ko ste odhajali na delo v tujino, in kakšen, ko ste se vrnili?
"Takrat sem imel povsem drugačne poglede in vprašanja o lastni prihodnosti in od česa bom živel. Vedno sem pa želel živeti v Mariboru. Iskal sem samostojnost, pogled na to, kar me veseli v življenju, pa je bil drugačen. Nisem se veliko ukvarjal s podobo Maribora. Žalostilo me je, ko je razpadla Jugoslavija, da se potencial znanja celotnega Tezna in še kakšnega dela Maribora ni izkoristil v prid slovenske industrije. Znanje Maribora sta znala izkoristiti tako Hitler kot Tito, mi pa ne. Žalostila me je množična brezposelnost v drugem največjem industrijskem mestu. Država je zagotovo nekaj naredila narobe. Me pa veseli, da smo se pobrali. Da je zdaj na območju Tezna 200 podjetij, da je brezposelnost majhna. Moti pa me, da se veliko ljudi iz Maribora mora voziti na delo v Avstrijo, ker to ni prav, saj so vse vzgojno-izobraževalne ustanove financirane z državnim denarjem, ti ljudje pa ne ustvarjajo dodane vrednosti tam, kjer so bili usposobljeni za svoje delo. Ko sem se vrnil, sem začel vlagati v mesto, ko drugi niso. Vedno sem verjel, da je to moje mesto, in sem se čutil dolžnega, da kapital, ki sem ga s trudom in tudi nekaj sreče pridobil, vlagam v to mesto. Jezilo me je, da nimamo bolj povezane skupnosti, ki bi se zavedala, da moramo svoje mesto graditi sami, da ga za nas ne moreta Ljubljana in ne občina, ampak posamezniki. Kasneje pa sem ugotovil, da je na občini kar precej vzvodov, da ta lahko nekaj naredi. To zdaj z velikim veseljem in s pomočjo čudovitih sodelavcev počnemo. Projekte izvajamo, ne pa o njih desetletje samo govorimo in se sprenevedamo."
Omenili ste jezo. Se je iz jeze porodila vaša želja, da postanete župan?
"Jeza ni v redu izraz. Ideja je nastala iz razpravljanja, premisleka in iz tega, kar resnično rad počnem. Vedno sem rad iz razvalin skušal delati dobre zgodbe. Tako sem v primerjavi z drugimi mesti tudi dojemal Maribor, kjer se 20 let nič ni premaknilo, zdaj pa se vidi, da bi se marsikaj že lahko. Po sedmih letih županovanja ne morem verjeti, da imamo še vedno osnovne šole, ki nikdar niso imele zunanje telovadnice, in moramo to danes vzpostavljati, da je bilo tako malo otroških igrišč. Menim, da smo v nekem trenutku izgubili stik s civilizacijo."
Kaj so za vas glavna merila za to, da se mesto razvija? Je to kvadratni meter novega asfalta ali betona? Ali vzdušje, število turistov v mestu?
"Asfalt zagotovo ne, ker ga je premalo. Vsekakor pa odziv ljudi. Veseli me, da imamo v zadnjih letih rast prebivalstva, 3000 več nas je. To je bil eden od ciljev. Ob tem potrebujemo dodano vrednost na zaposlenega, zato me veseli, ko je mesto polno. Vesel sem, da vidim na parkiriščih mariborske registracije, kar pomeni, da smo domačini začeli hoditi v svoje mesto, ker ga imamo radi. Veselijo me odzivi tistih, ki radi prihajajo v mesto od drugod. Naši severni sosedje so govorili, da imamo potencial. Po devetih letih življenja v Nemčiji sem si znal prevesti, kaj ta beseda pomeni - da si nismo znali pospraviti svojega mesta. In ko danes vidim, kako navdušeno fotografirajo obnovljene stavbe, se mi zdi, da smo naredili pravi korak tudi h germansko-slovenskemu tekmovanju. Ni mi več nerodno pred Avstrijci v mestu, če strnem."
Do kdaj boste župan? Kako dolgo želite biti župan?
"Po eni strani rad delam, in dokler lahko ustvarjam, bi ustvarjal. Po drugi strani pa ni fajn biti 24 ur na dan direktno na odru. Da ko greš z otrokom na košarko, si tudi tam malenkost župan, čeprav bi rad le metal na koš."
Torej se še niste odločili, ali boste še kandidirali?
"Sam pri sebi se moram prešteti in to počnem vsak dan. Mika me, da bi delal še naprej, po drugi strani pa ne bi bilo nič narobe, če bi vsi ti, ki so jih polna usta njihovih dobrih željah in operativnosti, dobili priložnost. Pa da se spet vrne promet na Koroško in Lent. To bi bilo res fajn ..."
"Upam, da bomo preprečili selitev marsikoga v Avstrijo ali v Ljubljano, to je zame kot župana največji motiv. Verjamem, da nam to tudi že uspeva"
Po čem bi radi, da se vas čez 20, 40 ali 80 let spomnijo?
"Ne ukvarjam se s tem, kaj bo kdo mislil takrat. Skušam živeti v sedanjosti. Se pa zavedam, da smo v obdobju, ko je mesto povezano, ker nič, kar je bilo storjeno, ni naredil Saša Arsenovič, ampak smo to naredili skupaj. Vesel pa sem, da sem to energijo in zavedanje, da skupaj zmoremo, sprožil. Ne le v Mariboru, ampak tudi na območju Pohorja, Štajerske in v celotni regiji, ki ima okoli 400 tisoč ljudi, delujemo povezano. Upam, da bomo s tem delovanjem preprečili selitev marsikoga v Avstrijo ali v Ljubljano, to je moj največji motiv. Verjamem, da nam to tudi že uspeva."
Če bi se preselili v Bresternico, na Gaj ali v Grušovo, bi več projektov izvedli v tistih koncih Maribora?
"To so tako absurdne stvari. To je enako, kot če bi šel nekdo najprej urejat skladišče v stanovanju, ne pa dnevne sobe, ki je od vseh. Zakaj želi nekdo povedati, da center Maribora ni njegov? Ko gre na morje in ga vprašajo, od kod je, reče, da je iz Grušove ali iz Maribora? Če je iz Maribora, je verjetno ponosen, da smo naredili novo atletsko dvorano, zdravstveni dom Magdalena, obnovili stadion in trge. To vse je od vseh Mariborčank in Mariborčanov. Bi pa, če bi bil iz omenjenih krajev, zaradi varnosti na cesti verjetno še večkrat uvedel omejitev hitrosti na 30 kilometrov na uro. Zelo se igram z idejo, da bi v mestu na splošno imeli cono 30 po vzoru mest, o katerih sanjamo in za katera mislimo, da so bolj razvita. Gradec ima 800 kilometrov cest s cono 30, mi pa le 11 kilometrov."
V kakšnem Mariboru želite, da bi odraščali vaši otroci?
"V takšnem, kot smo. V malo kljubovalnem, navihanem, ustvarjalnem, zelenem, varnem in predvsem takšnem, ki bo katerikoli generaciji, ki prihajajo za nami, dal upanje, da tukaj ostane."
Se lahko zavežete, da boste vedno na voljo medijem za novinarska vprašanja, tudi kritična?
"To je moja praksa ves čas."
Torej nikdar niste zavrnili intervjuja?
"Sem že kdaj zavrnil intervju, ker si mislim, da si ljudje zaslužijo pozitivne zgodbe."
Del zgodovine Večera je tudi selitev uredništva v prostore podjetja, ki je v vaši lasti. Kako danes gledate na to odločitev?
"Zelo jasno imam v glavi razdelano, kaj je kapital, kaj poslovni prostor in kaj vsebina. Večer lahko svoje vsebine ustvarja ne glede na to, v katerih prostorih je najemnik. Ali v tistih, ki jih je najemal pred selitvijo, ali v novih. Kolikor vidim, Večer enako deluje ali morda še bolje v novih prostorih, menim pa, da prostori na to nimajo vpliva."
Kakšne so vaše želje za Maribor?
"Odgovoril bom kot meščan, ki se skozi delo župana zaveda, kako pomembno je biti povezan, delovati skupaj, in ker se zavedam, da v eni skupnosti nimaš le pravic, ampak tudi odgovornosti. Vsak od nas, pa nas je 113 tisoč, lahko prispeva bistveno več kot katerakoli občina in politika. Bodimo ambiciozni, povezani, veselimo se uspehov, stojmo si ob strani, ko komu kaj ne gre, pa naj bo to v športu, kulturi, v UKC-ju, ker le tako bomo kot regija konkurenčni drugim in bomo radi živeli v našem mestu."
