Spomini na časnik Večer segajo v otroška leta. Vsak dan v tednu smo zgodaj popoldne otroci čakali na dvorišču ali v začetku ulice na raznašalko ali raznašalca Večera in s časnikom prileteli v domačo kuhinjo. Običajno je bil nekakšni hišni red, kdo je lahko najprej vzel časnik v roke, potem pa še vsi preostali. Takrat je bil priložen v prijetni manjši obliki velikosti knjige tanek podlistek romana, ki je izhajal v nadaljevanjih. Tudi zanj je bilo veliko zanimanja.
Pred davnimi leti je izhajal zgodaj popoldne in Drago Simončič se je ob neki priložnosti spomnil s tem povezane anekdote. Sprva je bil odgovorni urednik Večera, kasneje, ko je končeval direktorovanje pri Založbi Obzorja, pa še glavni urednik časnika. Iskali so članek iz tistih let, vendar ga v časniku nikakor niso mogli najti. Potem pa se je le nekdo spomnil, da je bil članek morda objavljen istega dne, ko se je stvar zgodila, in ne šele naslednjega, kot je bila navada v času iskanja članka v uredništvu.
Na začetku novinarske poti smo bili mlajši sodelavci že zgodaj zjutraj pripravljeni, da odhitimo na kraj nesreče ali kakšnega drugega dogodka, ki se je zgodil do desete ure dopoldne, da sta bila fotografija in poročilo objavljena še isti dan. Tiskarna je bila v središču mesta. Bili so primeri, ko je bilo treba v časovni stiski črkostavcu kar narekovati aktualno kratko vest, da so lahko čim prej zavrteli rotacijski stroj. S časom je tehnika napredovala, prihajali so vse boljši stroji, tiskarna se je preselila v novo zgradbo na drugo stran mesta in tekste je bilo treba oddajati vse prej. Marsikdo se je pošalil, da je tehniška opremljenost boljša, vse prej pa je treba zaključevati delo v uredništvu, zato menda tudi zdaj ni rezultatov večernih nogometnih tekem v časnikih.
Spomini starejših nekdanjih zaposlenih na novo tiskarno na vogalu Tržaške in Ulice Proletarskih brigad, kjer je zdaj trgovsko središče, pa so malce zagrenjeni. Takrat so bili tam predvideni tudi prostori za uredništvo, ki so bili v središču mesta. V uredništvu se niso strinjali s tem, da naj bi se preselili, in navedli tisoč in en razlog, zakaj temu nasprotujejo. Potem je tudi Boris Godina kot generalni direktor časopisnega založniškega podjetja Mariborski tisk obupal in ni več vztrajal pri preselitvi. Grenkoba v zvezi z nekdanjo tiskarno je bila povezana s tem, da so morali takrat zaposleni iz svojih osebnih dohodkov prispevati delež za zgraditev nove tiskarne, ta pa je po privatizaciji neslavno propadla.
Uredništvo se je širilo in pomlajevalo. Regije in občine so bile zahtevnejše, o svojem delu in načrtih so hotele prebrati še več v svojem časniku, ki ni bil več popoldnevnik, ampak jutranjik. V hiši so bili mladi sodelavci, nekateri od njih tudi štipendisti, vendar honorarni delavci, plačani po številu objavljenih člankov. Zaslužek je bil soliden, če so veliko delali, zato je bila skupini petih, šestih mladenk in mladeničev ponujena stalna zaposlitev. To je bilo leta 1972, ko je bil glavni urednik spoštovani gospod Milan Filipčič. Kadrovska služba jim je ponudila pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bilo zapisano, da bo njihova mesečna plača 60.000 dinarjev. Presenečenje je bilo veliko, saj so takrat kot honorarni delavci zaslužili vsaj še enkrat več. Ponujeno pogodbo o zaposlitvi so zavrnili. Ker je bil glavni urednik moder mož, jih nihče ni poklical na odgovornost zaradi morebitne zaletavosti. Čez nekaj dni so prejeli nove pogodbe, v katerih so prvotno ponujeno plačo zvišali na 90.000 dinarjev. To so naposled sprejeli, stalna služba je le stalna služba, in začela so se jim šteti pokojninska leta.
Ko je bila pred časom na ograji Muzeja narodne osvoboditve Maribor predstavljena razstava osamosvojitve Slovenije skozi časnik Večer, sem se spomnil vseh dni in prebedenih noči v uredništvu, kjer so se vsi zaposleni zavedali, da gre za nekaj velikega. Vsi so bili na razpolago in pripravljeni za delo. Odhod na teren v vojni vihri, kjer je bilo za novinarje in fotoreporterje izredno nevarno. Čeprav smo bili več ali manj prepuščeni svoji iznajdljivosti, različnim virom, informacijam, ki so jih prinašali zaposleni, smo delo odlično opravljali in bili na koncu pohvaljeni. Opazili so prizadevno delo, ki so ga opravili vsi zaposleni na Večeru. Tudi v tiskarni so bili tamkajšnji delavci ves čas na nogah, avtomobilska povezava med uredništvom in tiskarno pa je potekala noč in dan.
Povsem novi časi so se začeli z lastninjenjem v samostojni Sloveniji. Takrat so se pojavili drugi interesi. Banka kot posredni lastnik je začela po svoji meri nastavljati ljudi v nadzorni svet, misleč, kdor je naš, je primeren za časopisno hišo. Zaposleni so začeli prodajati svoje deleže, ki so jih ustvarili s certifikati, ker so bili pod strašnimi pritiski domačih in tujih vlagateljev, zato se je kar čez noč pretrgala trdna notranja vez zaposlenih solastnikov. Potem širši javnosti ni bilo več čisto jasno, kdo je lastnik časopisne hiše. Nekaj časa je bil dobršni lastnik Večera sin uglednega direktorja. Verjetno je lastništvo prevzel za nekaj časa ob dobri nagradi kot slamnati mož, ker dejanski lastnik najbrž še ni uredil vsega potrebnega, da bi lastništvo lahko prikazal.
V nadzornem svetu Večera sta bila dva iz vrst zaposlenih: eden iz poslovnega sveta, drugi iz uredništva. Preostalim nadzornikom nista bila najbolj pogodu, saj bi brez njiju lahko prijetno kramljali in se jim ne bi bilo treba ukvarjati s problemi časnika. Ko je na eni od sej finančna direktorica polagala račune o poslovanju, je omenila tudi račun, na katerem hrani denar za morebitne težje čase. Nadzornik iz bančne družbe se je ob tem podatku razburil. Če kdo, potem mi znamo ravnati z denarjem, ne pa da leži na vašem računu. Čez čas smo potem videli, kako Infond zna z denarjem in (so)lastništvom številnih podjetij, ki so neslavno propadla. Finančnica je k sreči ostala na položaju, se je pa zanjo slabo končalo, ko je Večer dobil mlajša lastnika. Takoj sta se spravila nadnjo in jo hotela kot diplomirano ekonomistko premestiti na področje izterjave dolgov zaradi neplačanih naročnin. To je bil jasen znak, zakaj sta se dokopala do lastništva Večera in kakšne namene imata v resnici z njim. Ker poniževalne premestitve ni hotela sprejeti, sta jo odpustila. V kasnejšem sodnem sporu sta ji morala poravnati zaostale plače. Brez finančne direktorice, ki ji že prej nista izročala računov in pogodb za poslovno poročilo, je bilo lažje razprodati stavbo uredništva v središču mesta, ljubljanske prostore Večerovega dopisništva v središču Ljubljane in vsega preostalega. Sama pa naj bi menda šla gradit stanovanja v Ljubljano …
