Kakšen je danes tvoj - dovoli, da se tikava, ker sva novinarska kolega, četudi različnih generacij - "medijski jedilnik"? Še vedno pretežno časnikarski ali zdaj že zelo digitalen? Poslušaš podkaste, iščeš nove medijske formate ali si "klasik", ki želi daljše tekste, ozadja, interpretacijo?
V zadnjem obdobju je ta "jedilnik" res predvsem digitalen. Od drugega odhoda z Večera v začetku leta 2008 sem skoraj dvanajst let preživel na delu v tujini in v tem času praktično nisem imel dostopa do slovenskih tiskanih časopisov, spremljal sem jih po spletu in se jih, priznam, kar nekoliko odvadil brati na papirju. Tudi zdaj, ko sem doma, jih med tednom v glavnem kupujem, ko me pritegne kak zaprt članek v spletni izdaji, in ob sobotah, poleg Večera najčešče še Delo. Oboje kajpada zaradi prilog, ki še vedno ponudita kak novinarski in publicistični presežek. Torej sem "klasik", eden od tistih bralcev, ki v časopisih iščemo uredniška stališča, mnenja, razčlembe, kak zanimiv intervju, ne instant informacij, in zato še vedno verjamemo v prihodnost časopisov, če jih bodo ustvarjali razgledani, izobraženi, strokovno podkovani novinarji in uredniki. Samo z njimi je tisk zmožen presežkov, ki jih splet in televizija ne moreta ponuditi, ter se obdržati na površju.
O smrti časopisov govorimo že leta; tudi ko si sam bil v medijih, se je. Kako bi se danes opredelil do parafraze Marka Twaina: so novice o "naši smrti" še vedno pretirane? Ali danes bolj realne kot kdajkoli?
Delno sem na to že odgovoril. Resda nihče ne more predvideti, kaj bo čez deset, petnajst let, vendar sem prepričan, da bo tudi takrat še dovolj ljudi, ki bodo želeli prijeti časopis v roke, tako kot elektronska knjiga ni izrinila tiskane in je še dolgo ne bo. Seveda pa so minili časi visokih časopisnih naklad in tudi dnevni tisk vse bolj spreminjajo v butični izdelek za zahtevnejše bralce srednje in starejše generacije. Tudi v tem je past odpuščanja starejših izkušenih novinarjev in prisilnega pomlajevanja uredništev, saj vedno mlajši novinarji, torej predstavniki generacije, ki časopisov na papirju skoraj več ne bere, pišejo za vedno starejše bralce, ki časopise še kupujejo. Ali lahko nekdo pri dvajsetih in tridesetih dovolj razume svet petdeset- in šestdesetletnikov, da bodo ti lahko v časopisu prepoznali tudi svoje interese, ne pa predvsem interesov generacije, ki ga ustvarja? Govorim o tiskanem časopisu, ne o digitalni izdaji, videih, podkastih, ker gotovo nisem edini, ki v morebitnem prehodu Večera zgolj v elektronsko obliko, za kar se lastniki časopisov po svetu vse pogosteje odločajo, vidim njegov pokop.
Bil si na čelu Večera, ko je imel najvišjo naklado, v zlatih časih časopisov, v poosamosvojitvenem vrvenju. Kaj od tistega znanja, izkušenj bi uporabil danes, kaj bi svetoval v tem "krasnem novem" digitalnem svetu?
Predvsem bi vztrajal pri tistem, kar je Večer sredi devetdesetih - med drugim - povzdignilo v najbolj bran dnevni časopis v državi: se truditi, da ne bi nikogar s pristranskostjo, z aktivizmom in nespoštljivostjo do kogarkoli odvrnili od nakupa; se vsakodnevno potrjevati kot zmeren sredinski časopis; se nenehno spraševati, kaj zares zanima bralca, ne samo lastnih novinarjev; se čimbolj izogibati mnenjski "glajhšaltungi", torej odpreti prostor za avtorje z različnih svetovnonazorskih polov pod pogojem, da ne prestopijo meja dostojnosti. Tak pristop nam je širil, ne ožil krog bralstva, ki je očitno cenilo, da nikoli ni bilo mogoče vnaprej predvideti, na katero stran, "levo" ali "desno", se bo v kakšni konkretni zadevi časopis postavil. Izpostavljam tak pristop zato, ker zanj ni bil potreben velik denar, ki ga danes Večer za razliko od takratnih časov žal nima, temveč je zahteval predvsem veliko notranjih razprav v uredništvu, da smo razlike v novinarskih pogledih, ki so seveda tudi takrat obstajale, spravili vsaj na minimalni skupni imenovalec in ga prevedli v sredinsko uredniško politiko. Vsi novinarji se zaradi lastnih političnih prepričanj sicer niso poistovetili z njo, a so jo sprejeli in upoštevali. Nismo se preveč vznemirjali, če so nas eni imeli za desne, drugi pa za leve - če smo bili prepričani, da smo svoje delo opravili z dolžno poklicno poštenostjo.
Elon Musk, razvpiti svetovalec Donalda Trumpa, multimilijarder, ki ima v lasti omrežje X, pravi, da smo danes "vsi medij". Kaj bi mu rekel, če bi se z njim srečal na kavi?
Najprej bi ga prosil, da najde novo ime za svoje avtomobile, ker dela sramoto velikemu humanistu Nikoli Tesli. Potem bi se mu zahvalil, ker s svojim najboljšim prijateljem v Beli hiši delata uslugo žurnalizmu. Bolj ko svet mečeta iz tečajev, bolj v ljudeh prebujata potrebo po glasu razuma, ki ga bodo zagotovo zaman iskali v njegovem X in drugih družabnih omrežjih v lasti Trumpovih podpornikov, temveč ga bodo našli predvsem v kakovostnem novinarstvu in pri razumnih politikih, če jih je še kaj ostalo.
Kakšni, kako podobni in kako drugačni so bili nekoč pritiski politike in kapitala na uredništva in medije v primerjavi z današnjimi?
Vse od začetka do konca devetdesetih skoraj ne pomnim, da bi me kot glavnega in odgovornega urednika kdaj poklical kak pomemben politik na način, ki bi ga lahko razumel kot pritisk na avtonomijo uredništva. Seveda ni bil razlog v tem, da so bili takrat politiki bolj prosvetljeni in imeli več spoštovanja do medijev, temveč nam niti neposredno niti preko kapitala niso mogli blizu, ker smo bili vse do pomladi leta 2000 zaposleni in bivši zaposleni večinski lastniki Večera. Tudi zaradi tega je lahko bil časopis uspešen, ker smo bili odvisni samo od svoje pameti in finančno neodvisni od države. Niti Večer niti Delo niti Dnevnik nismo potrebovali nobenega sklada za pluralizacijo medijev, želeli smo si samo, da nas država in politika pustita v miru delati. To ne pomeni, da nista poskušali vplivati na našo uredniško politiko z drugačnimi vrstami pritiskov, denimo v jeseni 1993 s tisto razvpito anonimko v Slovenski vojski, glasilu obrambnega ministrstva, ali preko posameznih novinarjev, ki niso skrivali nezadovoljstva z nekaterimi uredniškimi odločitvami. Vendar je bila v Večerovi hiši takrat še vedno dovolj velika kritična masa ljudi, ki so znali ceniti našo novinarsko neodvisnost in bili zadovoljni s svojim gmotnim položajem, da so bili tudi tovrstni poskusi neuspešni.
Prelomen za Večer je torej prelom tisočletja?
Stvari so se korenito spremenile v letu 2000, ko smo večerovci zaradi množične odprodaje delnic NKBM-ju izgubili večinsko lastništvo. To je bil začetek lastniških iger, ki so Večer pripeljale do današnjega stanja. Trije meseci urednikovanja pod novimi lastniki so zadoščali za spoznanje, da je zanje poslušnost pomembnejša od dobrega časopisa, uredništvo strošek, ki ga je treba klestiti, ne glavni ustvarjalec prihodkov podjetja, predvsem pa so takratni vladajoči LDS na stežaj odprli vrata v časopis. Resda so bančniki podcenjevalen odnos do novinarjev takrat navzven še skrivali, ker je Večer še vedno imel okoli 60 tisoč naklade in je ustvarjal lepe dobičke, niso pa skrivali ambicije, da časnik uporabijo kot orodje za prilizovanje vladajoči politiki v podporo svojim poslovnim interesom. Zato sem se po štirih letih diplomacije na pomlad 2006 kot direktor vrnil v povsem drugačen Večer, popolnoma ujet v primež politike in kapitala, ki uredništvu nista pustila dihati, le da je bila zdaj na oblasti SDS.
Kakšne pa so bile vaše direktorske izkušnje, saj ste večino let Večeru dali kot novinar in urednik?
Žal me je takrat tudi lastni kolektiv potisnil v položaj, da sem mu moral dve leti direktorovanja dokazovati, da se nisem vrnil na Večer zato, da bi ga uničil. Pri redkih sem čutil razumevanje, da se na voljo lastnika ni mogoče kratko malo požvižgati in se ji jurišniško upreti, temveč je bilo treba kdaj biti potrpežljiv, predvsem pa nenehno sklepati kompromise s samim seboj. Domnevam, da so vsaj tisti med njimi, ki so kasneje prevzeli vodenje Večera, medtem vzeli lekcijo, kako "razumevajoče" bodo lastniki sprejeli njihov upor, denimo protestne shode pred zdaj že bivšo Večerovo stavbo, s katerimi so se skušali upreti nameri lastnika, da jih preseli v županove prostore. Še nekaj časa po drugem odhodu z Večera sem se med diplomatskim službovanjem v Sofiji zbujal iz sanj, da sedim v svoji direktorski pisarni na Večeru, in z olajšanjem, da je ta zgodba za mano.
V kolumni, v Večeru objavljeni leta 2007, si zapisal: "Res je, da zaradi afer, ekscesov in prepirov na vrhu ljudje bolj kupujejo časopise. Toda v resnici si želijo državo, v kateri bo oblast z modrimi odločitvami ustvarjala čim manj razlogov za ekscese, opozicija pa se bo s pametjo vsak hip dokazovala kot alternativa za naslednje volitve." Bi to še enkrat ponovil? Ali smo se tudi kot družba že grobo spremenili v smer senzacionalizma, populizma, instantnosti?
Na Večeru najbolje veste, koliko vam afere, kakršna je bila denimo Litijska, še vedno povečujejo prodajo, a se bojim, da od njih danes bolj živita splet in televizija. Drugi del izjave najbrž še vedno drži. Žal imamo oblast, ki napake in neizpolnjene obljube najraje pokriva z medijskimi spini, ter opozicijo, ki nam namesto privlačne alternative ponuja kulturni boj. Eni in drugi imajo na svoji strani "vernike", ki "svojim" oproščajo vse in niso drugi strani nikoli pripravljeni priznati, da ima tudi ona kdaj prav. Populizem je legitimni sestavni del politike in mediji so prvi poklicani, da razkrinkavajo njegove laži in manipulacije. Vendar so vsaj toliko kot populizem za zdravje družbe škodljiva dvojna merila, s katerimi Slovenci tako radi presojamo početje "naših" in "njihovih". Ustvarila so kasto nedotakljivih, od katerih se vsak sum, da so storili kaj neprimernega ali celo kaznivega, odbija kot od teflona, na drugi strani pa seznam dežurnih krivcev za vse, kar je v družbi slabega, naj so na oblasti ali v opoziciji. Kot novinar bi se vedno vprašal, ali bi bil do nekoga enako (ne)prizanesljiv, če bi se ta pisal drugače.
Kaj je bistveno, da bi imelo novinarstvo zaupanje javnosti - kar bi morala biti ključna valuta vsake medijske organizacije pri nagovoru bralcev, poslušalcev, gledalcev?
Zaupanje v medije je seštevek zaupanja v njegove novinarje, spoštovanje in ugled pa si vsakdo med njimi s svojim delom ustvarja sam. S poštenim odnosom do dejstev, z razumnim argumentiranjem, s prej omenjenimi enakimi merili za vse, poznavalskim pisanjem, lepim jezikom, slogom. Ker me že nekaj časa ni v novinarstvu, težko ocenim, koliko se današnja generacija slovenskih novinarjev iskreno, ne v javnih izjavah, počuti pomembne in cenjene. Naj jim bo v tolažbo, da se je tudi naša generacija velikokrat spraševala, koliko teže in ugleda v resnici imamo v družbi, saj so si tudi takrat mnogi jemali pravico deliti nam lekcije o poštenosti in objektivnosti. Vendar smo ljudem priznali pravico, da nas kritizirajo, če mi kritiziramo njih. Tudi politikom. Ni vsaka njihova kritična izjava na naš račun napad na medije, je lahko celo koristna kot spodbuda, da medij pogleda vase in v "pritiskih od zunaj" ne išče alibija za lastne napake. Pred nikomer, še najmanj pred politiki, se ni treba braniti za korektno opravljeno novinarsko delo.
Kako je videti s časovne distance: je bila napaka, temeljna težava, da novinarji na neki točki niso bili več tudi medijski lastniki in s tem soupravljalci? Bi se danes morale razviti nove nove oblike organiziranja, lastniškega formata medijev, kjer bi novinarji tudi v tem smislu spet imeli bolj odločilno vlogo?
Med diplomatskim službovanjem v Severni Makedoniji in Srbiji sem kot verodostojna vira z visoko ravnijo profesionalnosti najbolj cenil dva dnevna časopisa: skopski Sloboden pečat in beograjski Danas. Ni naključje, da je oba ustanovila skupina uglednih novinarjev, ki so izgubili službe, potem ko so njihovi prejšnji časopisi propadli oziroma zamenjali lastnika. V naslednjem koraku so se povezali z večjima medijskima skupinama in si s tem zagotovili večjo finančno trdnost. Večer je imel podobno priložnost tik pred izgubo večinskega lastništva spomladi leta 2000, ko je velik interes za strateško povezavo pokazal švedski medijski koncern Dagens, pozneje preimenovan v Bonnier, ki je leto prej vstopil v lastništvo časnika Finance. Z direktorjem so naju celo povabili v Estonijo, da si ogledava, kaj so naredili iz tamkajšnjega dnevnika s podobnim profilom, vendar je po prvih obetajočih pogovorih z zamenjavo vodstva Večera vse padlo v vodo. Lahko zgolj ugibam, ali bi bil časopis danes v boljši kondiciji, če se to ne bi zgodilo. Tudi s tolikšne časovne razdalje sem prepričan, da smo večerovci takrat prelahko izpustili lastništvo iz rok. Vodstvo hiše ni imelo vzvodov, da bi novinarjem preprečilo sprejeti nespodobno ponudbo NKBM, ki je za delnico ponudila kar dvanajstkratnik njene izhodiščne vrednosti in s tem malim delničarjem omogočila zaslužek, ki se mu je bilo težko upreti. Seveda takšne cene banka ni ponudila, ker bi verjela, da je Večer res toliko vreden, temveč ker je skupaj s politiko, ki je stala za njo, hotela prevzeti nadzor nad njim. Zato se bojim, da se bo priložnost za morebitni vnovični novinarski prevzem Večera ponudila šele, če bodo sedanji lastniki dvignili roke od njega in ga prepustili usodi, takšnega scenarija pa večerovcem ne želim.
Bil si diplomat v več državah, prestolnicah, različnih mestih. Kaj si skozi tedaj že diplomatska očala videl v medijskem svetu, kaj dobrega, slabega?
Kot bivši novinar sem se znašel na drugi strani, saj nisem bil več tisti, ki sprašuje, temveč tisti, ki ga sprašujejo. Zato sem lahko še bolje spoznal razliko med pravimi profesionalci, ki prihajajo na intervjuje pripravljeni, postavljajo inteligentna vprašanja, te pokličejo, da preverijo informacije, ali prosijo, da jim pomagaš razumeti ozadja, in novinarji, ki so površni, slabo obveščeni, premalo izobraženi ali, kar je še huje, manipulatorski, jih ne zanima nič razen lastne resnice. Kot diplomat sem imel opravka z enimi in drugimi, na srečo več s prvimi, tudi na Balkanu, saj njihovih tabloidov diplomati nismo zanimali, razen če bi si privoščili kak eksces. V glavi sem ostal novinar in spoštoval trud bivših kolegov, da svoje delo opravijo čim bolje, zato nikoli nisem nikogar zavrnil ali ga odpravil z "no comment". Tem bolj sem se čudil, kako redko, čast izjemam, so me v teh dvajsetih letih diplomacije slovenski novinarski kolegi izkoristili in me kaj povprašali. Če bi bile vloge zamenjane, bi bil kot novinar to gotovo storil, saj Trst, Beograd, Celovec in Skopje gotovo niso bile lokacije, kjer se ne bi dogajalo nič zanimivega za Slovenijo.
Kaj bi Večeru, novinarjem in medijem zaželel za naslednjih 80 let?
Predvsem bi večerovcem, ki ste zdaj nosilci tradicije najstarejšega slovenskega dnevnega časopisa, privoščil, da bi jubilej dočakali v boljših časih. Osemdesetletnike življenje nauči, da nima smisla razmišljati, koliko prihodnosti jim je še ostalo, temveč je prijetneje vsak nov dan začeti z mislijo, ali lahko danes za nekoga storijo kaj dobrega. Biti novinar pomeni prav to.
