Dež naju je pral ves dan, strmega vzpona pa ni in ni bilo videti konca. Pozno popoldne nama je končno uspelo. Pred nama se je v megli in sivini prikazalo mesto San Cristóbal de las Casas. Ulice so bile poplavljene, voda je zastajala na cesti. Vozili sva se skozi ogromne luže, medtem ko so kolesa poskakovala po razritem asfaltu, polnem lukenj. Po spletu naključij naju je v mestu pričakalo zastonj prenočišče v hotelu, ki ga ima v lasti znanec najinega prijatelja Mirka. Zelo sva bili veseli toplega tuša in udobne postelje.
Staroselske skupnosti in njihov boj
San Cristóbal velja za eno najlepših in najbolj kulturno bogatih mest v južni Mehiki. Leži na nadmorski višini 2200 metrov, zaradi česar ima prijetno podnebje. Morava priznati, da naju je mesto s svojim tlakovanim starim jedrom, baročnimi cerkvami in kolonialnimi hišami v živih barvah tako zelo očaralo, da sva na koncu tam preživeli kar teden dni. Kolesi sva potisnili v kot in se prepustili počitku, raziskovanju in potepanju naokoli.
Kolesarski popotnici
Sva Anja in Barbara, kolesarski popotnici. Najina pot s kolesom od Ekvadorja do Aljaske bo dolga približno 25 tisoč kilometrov, trajala naj bi slabi dve leti. Startali sva sto kilometrov južno od ekvadorskega glavnega mesta, v Latacungi, andskem mestu, obdanem z veličastnimi vulkani. Za nama je sedmi mesec poti in 6279 prevoženih kilometrov. Trenutno sva v Mehiki v mestu Oaxaca, ki je znano po svoji bogati kulturi, kulinariki in živahni umetniški sceni.
The Bike Wanderers lahko spremljate tudi na najinem facebook blogu ali instagramu.
V tem mestu je staroselska (indígena) kultura izjemno močno prisotna. To je eno kulturno najbogatejših območij Mehike, kjer tradicija Majev ni le zgodovina, temveč živ del vsakdana. Te skupnosti ohranjajo tradicijo živo, saj se še vedno poslužujejo ročnega tkanja in tekstilnih tehnik, ročnih obrti (usnje, les, nakit, glina), tradicionalnega kmetovanja (koruza, fižol, kava), duhovnih obredov in skupnostnega življenja (skupščine, skupno odločanje).
V preteklosti so dolgo trpele izkoriščanje, kolonialno zatiranje ter diskriminacijo in revščino.
Zapatisti (EZLN)
Ravno zaradi omenjenih problemov je nastalo zapatistično gibanje (EZLN oziroma Ejército Zapatista de Liberación Nacional - Zapatistična vojska za narodno osvoboditev), ki se je leta 1994 dvignilo v boju za pravice staroselskih skupnosti. Temeljilo je na idejah mehiškega revolucionarja Emiliana Zapate, ki ji bil simbol upora in boja za pravice kmetov. To zapatistično gibanje je pustilo globok pečat v sodobni zgodovini Mehike. Zavzemali so se za avtonomijo in samoupravo, dostojanstvo, svobodo, dostop do izobraževanja in zdravstva ter za zaščito zemlje in naravnih virov. Njihov simbol je balaklava (maske), zato na prvi pogled delujejo malce strašljivo, ampak v resnici, kot sva lahko sami spoznali, gre za zelo mirne, prijazne in preproste ljudi. Zakaj balaklava? Ker predstavlja pozabljenost oziroma nevidnost, ki so jo te skupnosti stoletja doživljale v političnem in družbenem prostoru. Njihov znan moto je: "Nosimo maske, da bi nas videli."
Polž je njihov simbol
Zapatistične skupnosti so organizirane v avtonomna območja, imenovana caracoles. Beseda caracol pomeni polž. Polž je simbol zapatistov: bitje, ki se premika počasi, a vztrajno. Caracoles so središča, kjer delujejo: skupnostne šole, klinike, zadruge in administrativni sveti. Odločanje poteka v skupščinah, demokratično in z medsebojnim spoštovanjem. Imeli sva priložnost obiskati caracol Oventik, enega najbolj znanih zapatističnih centrov v gorah Chiapasa. Vstop v skupnost nama žal ni bil dovoljen, kar je pogosta praksa, saj caracoles ostajajo zaščitena območja, kjer je varnost in zasebnost prebivalcev na prvem mestu. A tudi zunaj mej skupnosti je mogoče začutiti duh kraja. Na glavni ulici sva videli šolo, barvito poslikane stavbe z zapatistično simboliko in muralske poslikave, ki pripovedujejo zgodbo boja, odpora in upanja.
Z nekaj zapatisti sva poklepetali ob cesti - in čeprav je njihov nastop pogosto zadržan, je v pogovoru čutiti ponos, mirnost in predanost življenju v skupnosti. Kupili sva ročna dela, ki jih ustvarjajo ženske, saj sva želeli podpreti njihov trud in trdo delo, vrednote, ki so srce zapatistične filozofije. Obisk Oventika ni turistična atrakcija, daleč od tega. Gre za kraj, kjer zgodovina še diha, kjer kultura ni kulisa, ampak način življenja.
Obisk vasi San Juan Chamula
Na poti iz Oventika sva se ustavili še v vasi San Juan Chamula, saj nama je več popotnikov priporočalo obisk tamkajšnje cerkve San Juan Bautista. Gre za eno od najbolj posebnih in nenavadnih cerkev, tako v Mehiki kot na svetu. Česa tako tradicionalnega in duhovnega še nisva doživeli! Vstopili sva v cerkev, kjer ni bilo klopi, ljudje so klečali ali sedeli na tleh, posutih z borovimi iglicami, sveče so gorele na tleh v dolgih vrstah in zrak je bil poln dima in vonja po smoli. In potem sva doživeli šok, ljudje so v zaprtih kartonskih škatlah prinesli žive kokoši, ki so jih v znak darovanja ubili. Gre za močan verski obred, ki izhaja iz majevske tzeltalske tradicije in je prepleten s katoliškimi elementi. Ideja je, da se oseba, ki je bolna ali polna slabih energij, očisti. Na ta način se prosi za zdravje, srečo in ravnovesje. Izkušnja je bila precej temačna in nama, iskreno povedano, ni bila všeč.
Ponovno na cesti
Po tednu dni sva zapustili San Cristóbal de las Casas in se zaradi vsakodnevnega dežja v gorah odločili, da se namesto bikepacking rute Trans Mexico Sur odpraviva raje proti obali. Za to sva se odločili tudi zaradi tega, ker sva ugotovili, da nama kolesarske torbe (priznane nemške znamke Ortlieb, model gravel) spuščajo. Tako sva imeli večkrat vsa oblačila mokra. Znašli sva se tako, da sva kupili vrečke za smeti, jih izrezali in improvizirano prilepili v notranjost torb, vmes pa sva seveda kontaktirali nemško podjetje, ki nama je poslalo nove torbe, ki pa naju zaradi pošiljanja, carine in logistike čakajo v Arizoni v ZDA.
Na tem odseku sva imeli precej sreče - dvakrat so karteli zablokirali cesto in zažgali dva avtomobila (znak blokade). Ubrali sva cesto, ki je bila 30 kilometrov oddaljena od tega dogodka. Žal se Mehika sooča z velikimi problemi, saj pravijo, da kar 80 odstotkov države obvladujejo karteli. V tem območju sva po nasvetu domačinov spali v poceni hotelih, ki sva jih našli ob cestah. Cena prenočitve za dve osebi je znašala 20 evrov. Ko sva zapustili Chiapas in vstopili v Oaxaco, sva uspeli tudi večkrat divje kampirati. Vedno sva seveda vprašali v manjših vaseh za dovoljenje. Tam sva se počutili popolnoma varni in ljudje so bili zelo prijazni.
Med nasadi agav in mezcalom
Najina pot se je nato nadaljevala proti mestu Juchitán. Čeprav nisva dosegli obale, so bile temperature na tem območju res neznosne in s težavo sva našli kakšno senco. Tudi tokrat se je izkazalo, kako pomemben je zgodnji start. Domačini so nama namreč povedali, da so profesorji, učitelji in kmetje napovedali cestno blokado na več odsekih cest. Tik preden so cesto zares zaprli, sva jo uspeli še pravočasno prečkati. Nekaj kilometrov naprej sva zagledali tablo z napisom Oaxaca 250 km - in dobro sva vedeli, kaj to pomeni. Teren je bil zahteven, vsak dan sva imeli na sporedu brutalne vzpone in spuste. Ko sva se dvigovali v hribe, se je pokrajina spreminjala. Na pobočjih so se razprostirali ogromni nasadi agav, rastlin, iz katerih v teh krajih pridelujejo mezcal.
To je tradicionalna mehiška žgana pijača, pridelana iz različnih vrst agave, pri čemer je postopek pogosto ročno opravljen in tesno povezan z lokalno tradicijo. V nasprotju s tekilo, ki je narejena iz ene specifične agave (modre agave), mezcal zajema bogastvo različnih sort, kar mu daje izrazite, dimne in kompleksne okuse. V teh regijah se večina prebivalcev preživlja z gojenjem agav in pridelavo mezcala. To ni le tradicija, ampak način življenja, znanje, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Agava potrebuje osem do deset let, da dozori in jo lahko uporabijo za proizvodnjo mezcala, zato je to potrpežljiv in dolgotrajen proces, ki zahteva čas in skrb.
Ob cesti, ko sva se ustavili za kratek počitek, so bile številne mezcalarías, majhne destilarne. Gostitelji so naju povabili, da poskusiva različne vrste mezcala. Običajno vsebuje okoli 40 odstotkov alkohola, okus pa je značilno izrazit in pogosto dimljen. Ta okus po dimu ostane, ker tradicionalno pečejo jedro agave v zemeljskih pečeh ob oglju in z vročimi kamni - zato rastlina prevzame to dimno aromo.
Pot naju je vodila mimo številnih nasadov do vasi Santiago Matatlán, ki velja za prestolnico mezcala. Od tam sva nadaljevali proti starodavnem mestu Mitla, kjer sva našli prenočišče pri Andreji in Mariu, ki sta nama velikodušno ponudila sobo na njuni posesti, zasnovani po načelih permakulture.
Oaxaca in njene zanimivosti
Končno sva prispeli v mesto Oaxaca, kjer naju je čakala domača potica, bučno olje in še druge dobrote. Nekaj dni sva uživali ob domačem obisku in skupaj smo raziskovali okolico Oaxace. Odpravili smo se na enodnevni izlet do drevesa Tule, ki je staro več kot 2000 let in ima najdebelejše deblo na svetu. Videti to v živo je bilo zares spektakularno.
Nato nas je pot vodila naprej do majhne vasice Teotitlán del Valle, ki je znana po tradicionalnem tkanju iz volne in naravnem barvanju tekstila. Tam smo si ogledali lokalno delavnico, kjer domačini še vedno uporabljajo naravne starodavne tehnike, od pranja in česanja volne do tkanja na lesenih statvah. Zelo zanimivo je bilo videti postopek v živo. Gre za prave mojstre, nismo se mogli načuditi, koliko znanja in potrpežljivosti je potrebnega, da se izdela ena preproga - izdelava traja od tri do šest mesecev, cena pa se giblje od 500 do 1500 evrov, odvisno od vzorcev. V vasi smo se ustavili še pri družini, ki se ukvarja s pridelavo čokolade iz kakavovih zrn. V Oaxaci je namreč čokolada ena od najbolj prepoznavnih tradicionalnih dobrot, uporabljajo jo pri napitkih, obredih, kulturi in druženju.
Zelo tipična pijača je tudi tejate. Gre za hladno pijačo, narejeno iz koruze, kakava, cvetov kakava in koščice sadeža mamey. Imela je zanimiv okus. Za konec smo se ustavili še v destilarni na obrobju mesta, kjer so nam predstavili celoten postopek pridelave mezcala in nas pogostili z degustacijo različnih okusov.
Tudi naslednji dan je bil čas za nov izlet. Tokrat smo se odpravili raziskovat zapoteške ruševine Monte Albán. Gre za eno najpomembnejših arheoloških najdišč v Mehiki in nekdanjo prestolnico Zapotecov. Sprehodili smo se med številnimi grobnicami, piramidami in templji. Zares impresivno, kako so pred tisočletji uspeli ustvariti tako mogočno mesto na vrhu hriba.
Ostale dni smo izkoristili za ogled katedrale, druženje, sprehode po pisanih ulicah mesta in seveda za obisk živahnih tržnic v mestu, pokusili sva tudi tipično jed mole. To je tradicionalna omaka, ki vsebuje čili, oreščke, začimbe, semena, paradižnik in včasih tudi čokolado. Pogosto jo postrežejo z mesom in tortiljami in ima bogat in rahlo pikanten okus.
Dan spomina na mrtve v Oaxaci
Mesto je že začel preplavljati praznični utrip. Povsod so postavljali ofrendas (spominski oltarji), ulice so se polnile s cempasúchil (oranžni cvetovi, ki simbolizirajo sonce in vodijo duše nazaj domov med praznikom dneva spomina na mrtve) in iz hiš ter lokalov je dišalo po čokoladi, pan de muerto (tradicionalnem sladkem kruhu) in začimbah. Priprave na dan spomina na mrtve, enega najpomembnejših praznikov v Mehiki, so bile v polnem teku. Tako lepo je bilo opazovati, kako tradicija oživi v vsakem kotičku, od ročno barvanih lobanj ("calaveras") do živobarvnih okraskov, glasbe in nasmehov ljudi.
Čas je bil za slovo. S težkim srcem sva se poslovili in odkolesarili do najine gostiteljice Irene, ki nama je prijazno ponudila prenočišče v teh dnevih, ko je mesto res preplavljeno s turisti in so vse nastanitve blazno drage in zasedene. Da bi v celoti doživeli to močno tradicijo, sva se z avtobusom odpravili nazaj v center, si dali prebarvati obraze in se odpravili obiskat pokopališči Xoxocotlán in Atzompa. Tam sva lahko na lastne oči videli del te pristne in močne tradicije za dan spomina na mrtve v Oaxaci: množice ljudi ob glasbi, stojnice z lokalno hrano, ogromno sveč in seveda družine, ki celo noč bedijo ob grobovih. Verjamejo namreč, da se duše njihovih dragih v tej noči vrnejo domov. Ta tradicija je nekaj posebnega, ni žalovanja, temveč lep spomin, povezovanje in praznovanje življenja. Čutili sva hvaležnost, da sva lahko opazovali ta trenutek, ki združuje preteklost in sedanjost ter opozarja, kako močno je tukajšnja kultura povezana s svojimi koreninami. Nepozabna izkušnja.
Zdaj pa je čas za raziskovanje mehiškega gorovja. Pred nama je bikepacking ruta Trans Mexico Norte, ki bo zaradi razgibanega terena zagotovo polna takšnih in drugačnih izzivov.
Pozdrav do naslednjič!
