Matjaž Jež je naravoslovec prvokategornik. Eden tistih, ki vedo domala vse o naravi in znanje tudi zelo nevsiljivo predajajo dalje. Dogovorjena sva na čisto mestni terasi, pa vseeno izvem vse o raznašanju semen tise, ki raste v okrasnem koritu. Da ne omenjamo, da je prvi, ki je opisal in zapisal, da Drava pravzaprav izvira v Italiji - dolgo se je namreč prepisovalo star podatek, da je izvir v Avstriji. Ker je pač nekoč tam bila Avstrija.
Vrst preveč, ampak tudi premalo
Ampak pojdimo k podnebnim spremembam. Dolgoletni direktor mariborske enote zavoda za varstvo narave se danes posveča Pohorju, sploh pa metuljem na Pohorju: "Metulji so zelo primerni za izvajanje monitoringa. Zato ker zelo hitro in zelo izrazito odreagirajo na spremembe v okolju, in ta monitoring, ki ga zdaj izvajamo, letos je bilo 14. leto, je pokazal marsikaj zanimivega. Število vrst na splošno se na pohorskih planjah celo povečuje, kar je na nek način presenečenje glede na posplošeno oceno, da saj je povsod vse manj vrst. Ampak to je kratkoročna posledica podnebnih sprememb - podnebje v višjih legah se segreva, postaja bolj prijazno za naravo in nižinske vrste se selijo višje. Šele tu pa se pokažejo pravi problemi, kajti pojavi se dodatna medvrstna kompeticija za vire hrane, ki so seveda omejeni."
Med vrstami, ki podlegajo konkurenci novoprišlih vrst, je tudi borovničev mnogook, ki po novem dosti težje pride do virov hrane. Jež: "Vrst je skoraj dvakrat toliko, kot jih je bilo recimo pred 15 leti. in med novimi vrstami je denimo primorski belin, ki je bil nekoč samo na Primorskem, leta 2012 pa smo ga opazili na Pohorju, ampak na višini do 900 metrov. No, zdaj ga imamo že na ovršju. Druga taka vrsta je belolisi rjavček. Tudi ta se je v zadnjih letih preselila in seveda ne vemo, kakšne posledice se bodo zgodile, mi bomo monitoring nadaljevali in upam, da bo ciljna vrsta borovničev mnogook čim bolj dolgo preživela. Čeprav - dolgoročne napovedi na ravni Evrope so neugodne, take vrste praviloma čaka izumrtje. Pohorje ima omejeno nadmorsko višino in metulji se ne morejo preseliti kam višje. Kjer so gorstva višja, na primer Golica ali Koralpe, se bi potencialno lahko take vrste preselile na višjo nadmorsko višino, na Pohorju pa se ne bodo mogle. Pri tem je spremljanje, monitoring, bistveno za upravljanje. Monitoring je namreč edino orodje, ki nam daje podatke o stanju in trendih in je vhodni podatek za pripravo kakršnegakoli resnega načrta upravljanja. Za pohorske planje je tak načrt upravljanja nujno potreben, zato ker procesi, ki potekajo na planjah danes, so slabi. Treba jih je nekako uskladiti z naravnimi razmerami pa seveda tudi s cilji parka in s cilji območij Natura 2000."
Ko se izsušijo barja
Naravoslovca je, kar zadeva spremenjeno podnebje, najbolj pretreslo letošnje leto, bilo je namreč eno najtoplejših poletij doslej. Tudi na Pohorju. Poletni meseci so junij, julij, avgust in o tem poroča Arso v svojem rednem mesečnem biltenu, tako da imamo izvirne strokovne podatke, poudari sogovornik in nadaljuje: "Letošnji junij je posebno zanimiv, ker je bil najtoplejši mesec tega poletja, s temperaturnim presežkom 3,6 stopinje nad dolgoletnim povprečjem je bil daleč najtoplejši junij za daljšo dobo - verjetno že vsaj od leta 1950. In kaj se je dalo v času monitoringa opaziti? Letos smo prvič videli, da se je izsušilo eno barje, barjanska luža na lokaciji Črne mlake. To je tudi dokumentirano in bojim se, da bodo ti dogodki, ki se za zdaj pojavljajo kot alarmantni dogodki v posameznem letu, v nekem daljšem zaporedju pokazali prave značilnosti posledic podnebnih sprememb."
Torej lahko čez čas ostanemo brez barij, tako značilnih za Pohorje? "Kratkoročno predvsem brez barij, ki so mlajša, mineralna barja ali prehodna barja, ta imajo namreč še razmeroma skromno zalogo vode, nizko območje podtalnice. Luže na območju Črne mlake so globoke morda 20, 25 cm. Prava visoka šotna barja, kot so Lovrenška jezera ali Črno jezero, tam je zaloga vode neprimerno večja, tudi globina vodnih teles je večja, bodo bolj odporna, ampak vseeno - tudi tam se lahko zgodi kaj takega. Podnebne spremembe so zelo resna stvar. Če pogledamo na primer napovedi, ki jih je napisala naša klimatologinja, edina slovenska Nobelova nagrajenka dr. Lučka Kajfež Bogataj, če beremo njeno knjigo Planet, ki ne raste, jaz jo vsakomur toplo priporočam, je za podnebne spremembe na področju gora, gorski svet v Sloveniji glavna pričakovana smer za naslednjih 50 let predvsem to, da se količina padavin ne bo bistveno spremenila. Ostala bo približno taka, kot je danes, drugačna pa bo oblika padavin. V zimskem času bo vedno manj snežnih padavin in vedno več dežja, torej padavine v obliki dežja. Ampak dež takoj odteče, sneg pa ostane na planjah in napaja tudi barja. Vode, ki bo odtekla, seveda ne bo in zaradi tega se bodo bolj sušno obnašali tudi vsi ti pohorski izviri, ki jih imamo danes na višini 1400 in 1500 metrov. Ker ne bodo imeli od kod dobiti vode, ker se spomladi sneg ne bo talil, ker ga ne bo. Voda, ki naj bi napajala in barja in izvire, bo čez zimo odtekla. Hkrati s tem se bo širilo okno poletne suše. To že sedaj kažejo poletni rekordi - recimo lansko leto je bilo rekordno toplo poletje tudi na Pohorju."
Vremenski pojavi kažejo, da gre zares, in tisto, da bi se dalo z mednarodnimi konferencami in s podobnimi ukrepi še karkoli napraviti, tisto je po mnenju naravoslovca - iluzija. Podnebne spremembe so se zgodile, ni jih mogoče kar čez noč ustaviti, vse, kar lahko naredimo na lokalni ali na širši skupni ravni, je, da se na podnebne spremembe pripravimo, pravi.
Spremembe so koristne, a ne v času ene aktivne življenjske dobe
Mene pa zanima, priznam, ker se tudi sama ukvarjam s frustracijo spremljanja sprememb in propadanja v živo, vedeti, da bo neka vrsta najverjetneje izginila, da nekega sestoja več ne bo, ob tem pa kljub znanju ne ukrepamo nič? Jež predahne in pomisli: "Jah, naravoslovje temelji na poznavanju stvari in seveda vemo, da so se tudi v preteklosti vse te spremembe dogajale, in dogajale so se po nekih naravnih zakonitostih. Bile so tudi katastrofalne, toda tiste so se zgodile zelo hitro, trki, meteoriti in podobno, danes jih poznamo kot spremembe geoloških dob, to so bile za današnje pojme nepredstavljive spremembe, ki jih človeštvo verjetno sploh ne bi preživelo, in to se lahko še zgodi, vmes imamo pa seveda obdobja, ko teh katastrofalnih sprememb ni bilo, so bile pa počasne, ki so trajale tisočletja. Zdaj smo v takem obdobju, ko bi pričakoval, da bodo spremembe zelo počasne. Spremembe bodo, vsi naravoslovci, ki resno jemljejo svojo vedo in svoje znanje, vedo, da je edina stalnica sprememba. Je pa res, da ne v času našega aktivnega življenja. Zdaj pa smo prišli do točke, kjer se bo v času našega življenja že marsikaj krepko spremenilo! V naravovarstvu so katastrofe zelo potrebne in zelo pomembne. Vedno odpirajo prostor za novo sukcesijo, za pionirske vrste, ki bi sicer izgubile življenjsko priložnost. Katastrofe so torej sestavni del sonaravnega in trajnostnega. To razumeti ni enostavno, vsi mislimo, da bo večno vse tako, kot je danes."
Torej pravi žlahtni naravoslovec spremembe sprejme kot novo priložnost? Na nek način da, ampak ker iz te enačbe ne moremo izvzeti človeka, je razmislek nujen. Če začnemo upoštevati slednje, bomo lažje sprejeli spremembe in bomo tudi znali ločiti, kaj je tisto, na kar mi lahko vplivamo, na kaj pa ne. Ko gre za tisto, na kar ne moremo vplivati, bomo to pač enostavno sprejeli in spremljali, kaj se dogaja, spremljati pa moramo. Zato, da razumemo. Kjer pa lahko ukrepamo, smo seveda dolžni ukrepati in tu gre vedno za razmislek o ukrepanju na neki globalni, svetovni ravni in na lokalni. Eno geslo smo imeli včasih pri zelenih - razmišljaj globalno, delaj lokalno. V tem geslu je veliko modrosti, čeprav se zdi kot politično geslo, pa ga ni dobro gledati tako.
Moj predlog razmišljanja je, da od posameznika nihče ne pričakuje, nihče ne zahteva, da bi rešil svet, nekaj pa smo dolžni storiti. To je, da prispevamo sorazmerni delež. Gre za to, koliko lahko posameznik prispeva k izboljšanju, za sorazmerni delež, to pa smo dolžni storiti in moramo biti tako vzgojeni, da smo torej dolžni prispevati, ker hote ali nehote prispevamo tudi k nekemu skupnemu onesnaženju."
“To več ni hec"
Kaj je bil dogodek, sprememba, s katero so se mu podnebne spremembe še posebno vrezale v spomin, ga morda celo pretresla? "Ravno ta dogodek, ki sem ga prej omenil. Rekordno visoke temperature letos v juniju so povzročile izsušitev manjših barij na lokaciji Črne mlake. Če se od Lovrenških jezer spustiš in se potem spet povzpneš, prideš na Jezerski vrh in do Črnega jezera. To je tam, v tem vmesnem delu, na zemljevidih piše tudi Črne mlake. So tudi naravna vrednota, evidentirane kot barje. Kaže, kako večplastne so te spremembe. In kako zares so, to ni več hec. Po drugi strani je nekaj, recimo temu, simpatičnih posledic. Živim na višini 900 metrov na Pohorju in tam nam rasteta zdaj paradajz in paprika, česar prej nikoli ni bilo, ker je bilo premrzlo. Tudi žena, ki je s sosednje kmetije, iz svojega otroštva ve, da to pri njih nikoli ni moglo rasti, ker je bilo premrzlo. Danes pa raste," se smeji Jež.
Stvari so večplastne, pravi, ampak generalno bomo pokasirali najvišjo možno ceno. Ključni problem bo voda, sušno poletno okno se bo povečevalo. Do leta '50 je tisto najbolj realno, kar lahko pričakujemo, dvig temperatur na tem našem območju Mislinje, tako da bodo temperature približno take, kot so zdaj na obali, v Kopru. Pokrajine, ki so zdaj v slovenskem merilu polsušne, tiste bodo postale izrazito sušne in to je ves subpanonski del, spodnje Podravje, Pomurje, Goričko, Lendavske gorice, Posotelje, Bela krajina in pa seveda sama Primorska. Zato se bo treba odločiti. Kar se vode tiče - seveda je treba vode v pokrajini zadrževati, mi pa delamo samo še en ukrep, ki je bil spodbujen še s poplavami - vode čim prej odpeljati - in to je bolezen slovenskega vodarstva. Pa ne samo vodarji, tudi ljudje pritiskajo, dajte nam to regulirati. Ljudje ne razumejo stvari čez svoj prag. Desetletja sem se boril v službi, da bi v prostorskih planih morali biti vrisani poplavni pasovi, ker je to eden od osnovnih podatkov prostora, in v poplavni pas se ne zida, pa jih dolgo niso hoteli imeti. Zdaj končno so. Urejanja podeželja - na podeželju si lahko zidal praktično, kjer si hotel, in zdaj imamo podeželje povprek in prek pozidano in danes nimamo kam kaj dati, to je posledica urbanizma zadnjih 60 let. Prostori za zadrževanje vode, kam jih boš pa dal, ko je vse pozidano? Danes neke rešitve so, v prakso jih bo pa zelo zelo težko spraviti," pravi Jež.
Mi smo ena tako malo napol država
Z vodno bilanco je povezano tudi kmetijstvo. "Kmetijska fakulteta v Hočah, tam so že leta nazaj delali poskuse, testirali nove poljščine, predvsem amarant ali ščir, ki se ga da ogromno pridelati tudi v sušnih razmerah, sicer raste v čilskih Andih. Taka kultura je tudi proso, ki odlično prenaša sušo. Kmetijstvo to znanje ima, zgoditi se mora samo nek kritični moment in se bodo take kulture vrnile. Najslabše je, da imamo daleč največ koruze, ki je od vseh teh vrst - botanično so vse to trave - najbolj občutljiva za sušo. Zato ker mora rasti do jeseni, vmes pa imaš junij, julij, avgust in z njimi sušo. Takrat koruzo pobere, sploh na prodnatih tleh, kot je Dravsko polje."
Kaj je pri vsem tem naloga države? "Načelno je naloga države seveda predvsem priprava ustrezne zakonodaje, zagotavljanje financiranja in nadzora. Ta komplet je tisti, za katerega je država zadolžena in ga danes ne izvaja, neke zakone še, pri financiranju se zelo hitro ustavi, kar naenkrat ni denarja za neke kompleksne rešitve. Pri nadzoru pa pri nas itak vse odpove, na vseh področjih. Tisto, kar se da od države pričakovati, je to, da resno vzame svojo vlogo, in mi smo zaenkrat tako malo napol država.
Kako se pa lahko pripravimo na te podnebne spremembe? Samo s sodelovanjem prebivalstva, lokalnih oblasti in države, ki mora pripraviti resne, učinkovite ukrepe. Pa tudi realne, ki jih lahko izvedemo."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
