(DNEVNIK) Tanja Petrič: Eden od mnogih samo-še-tojev

/ ČETRTEK, 30. OKTOBER

Današnja noč je minila v nekakšnem polsnu. Preganja me sklepno dejanje enomesečne kampanje za ohranitev in razvoj jezikovnih poklicev UIzi prevedeno. UIzi zgrešeno., ki smo jo zagnali s sedmimi strokovnim združenji in tremi fakultetnimi oddelki univerz v Ljubljani, Mariboru in Kopru. Jutri, na dan reformacije, bomo po intenzivnem mesecu dogodkov, omizij, posvetov, konferenc in pogovorov v duhu reformatorjev predstavili svoje "teze". Kolovodja je že pošteno upehana – iz sebe stiskam zadnje atome energije, samo še to. Eden od mnogih samo-še-tojev.

Zajtrkujem. Ali pa ne. Podobno je s kosilom ali večerjo. Ves zunanji svet zadnji mesec dojemam skozi nekakšno kopreno, glasove slišim od daleč in me ne dosežejo. V Mariboru nisem bila tako dolgo, da sem dobila že tretji opomin iz knjižnice za monografijo o Brechtovi liriki, ki v Ljubljani bolj potrpežljivo kot urednik čaka na "lastno sobo". Doma me sprašujejo, ali sem v redu, če dovolj spim in kaj jem – "nudle in nekaj gor" – se prikladno izgovorim. Ja, vse to še pride. Bom nadoknadila. Prisežem. Samo, da zrihtam samo-še-to.

Lotim se zadnjega piljenja naših zahtev. Včeraj sva z Barbaro Pogačnik kar pet ur sedeli za zbranim gradivom. Z ekipo kampanje smo se strinjali, da moramo za konec oblikovati jasne in realne zahteve do odločevalcev in javnosti, da ni dovolj, če prepričujemo prepričane. Ne nazadnje je to naša moralna in strokovna odgovornost, ki jo za razvoj slovenskega jezika, kulture in prihodnje jezikovne politike nosimo kot skupnost. Zahteve sva oblikovali v tri smiselne vsebinske sklope: zahteve glede avtorske pravice, zahteve za transparetnost glede izdelkov, nastalih z umetno inteligenco, in za ohranitev in razvoj jezikovnih poklicev. Dokument kot se šika. To je šele začetek, pomislim.

/ PETEK, 31. OKTOBRA

Petkov dnevnik začenjam ponoči. Na odhodu z državne proslave ob dnevu reformacije. Ja, čez polnoč je ura. Ker jaz pač vedno pridem na dogodek dan prej in odidem z njega dan kasneje, vključno z državnimi proslavami. Seveda pa na začetku vsem razložim, da sem "prišla samo pozdravit". Zanesljiva sem kot ChatGPT!

Proslava se mi je zdela nadvse navdihujoča – kulturni program je bil dober, družba po proslavi fina, v mimohodu se mi je celo uspelo zahvaliti predsednici republike za častno pokroviteljstvo nad našo jezikovno kampanjo. In: srečala sem Majo Smrekar. Še vedno gruntam, kje sva se prvič videli – morda res v študentskem času okrog ALU-ja z mojim kiparskim cimrom Sebetom ali pa vendarle kasneje …

Tudi ta noč je kratka. Danes je véliki Dogodek. Še zadnji popravki scenarija in klici, kdaj bo tonska vaja z Leopoldom I. in kitaristom Vidom Turico, kdaj generalka z našo ekipo, ki bere protestantska besedila in naše zahteve. Pa, prosim, vsi oblecite UIzi majice! Eh ne, ni obvezno, samo zavezujoče priporočljivo! Joj, še uvodni nagovor moram spackati. Vprašanja za Kozmo Ahačiča pa so k sreči že "perajt". Uf. Saj bo.

No, z Barbaro sva v delovni vnemi nagruntali še eno simbolno dejanje. Ker je pač Luter po legendi nabil svoje teze o odpustkih na vrata wittenberške cerkve – institucije, torej! – bi kazalo to gesto ponoviti tudi za zahteve jezikovne kampanje, s tem da bi cerkev zamenjale pristojne posvetne institucije. Zavajajoče brezosebne oblike tipa "kazalo bi" me vselej vznemirjajo. V prvi sekundi mi postane jasno, kdo bo po Kotnikovi in Maistrovi lepil te plahte z zahtevami. Tik pred generalko na Vodnikovi domačiji me Anže – ne vem, kako sem ga uspela prepričati o tej divji ideji – zapelje do urada za intelektualno lastnino, ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport in ministrstva za kulturo. Kot pravi konspirativni pomagač mi drži tudi selotejp. Čeprav sem se prej pozanimala, kdaj ti lahko zatežijo, mi vseeno ni do pogovora: "Gospa, dokumente, prosim. Pridite malo z mano." Predvsem pa ne smem izgubljati časa, ker lovim zadnje minute pred dogovorjenim srečanjem na Vodnikovi.

In potem: predolga tonska vaja, premalo časa za generalko z branji, tehnik Matej teka gor in dol (roke in švic, kakšen UI!). Nabito polna dvorana, ljudje stojijo tudi zunaj ... Tri, štiri, zdaj. Gremo. Uf. Saj bo.

/ SOBOTA, 1. NOVEMBER

Včerajšnji večer je od trenutka, ko sem stopila na oder, do trenutka, ko sem se (spet!) sredi noči vrnila domov, minil kot v transu. Šele zdaj se mi počasi vračajo podobe predpriprav, nastopov kolegov in koncerta Leopolda I., tudi prevajalca in jezikovnega akrobata, ki dokazuje, kako gibka in "v dobri kondiciji", kot bi najbrž rekel Kozma Ahačič, je slovenščina tudi za rapanje.

Pri snovanju scenarija sem tuhtala, kako bi smiselno povezala nas, jezikovne profesionalce 21. stoletja, z reformatorji 16. stoletja. Takrat še nisem pomislila na to, da je "Primož Trubar skupaj lepil besedila, kot to danes počne umetna inteligenca", kot je v pogovoru navrgel Kozma. V predpripravah mi je z literaturo pomagal Pižama. In ko sem v čitanki Slovenski protestantski pisci Mirka Rupla prebrala Trubarjeve besede: "Odkar pa smo začeli, se kaže pri delu in napravah, da potrebuje to podjetje izdatnih sredstev," se mi je posvetilo. To je to. Ne glede na stoletje, vse se začne in konča pri produkcijskih sredstvih. Pomislim na tehnološke gigante, ki si s prodajo umetnointeligenčnih orodij kopičijo nezamisljive vsote denarja, si kupujejo politično moč, poglabljajo družbeno neenakost, na pojme, kot sta "digitalna kolonizacija" in "digitalno suženjstvo", in na peščico, ki postaja "supervrsta".

In se spomnim: 1. november je. Moji pokojni danes zaman čakajo name. In še: na smrt utrujena sem.

/ NEDELJA, 2. NOVEMBER

Danes sem padla dol. Rahla vročina in slabost, bolečina v sklepih kot pri virozi. Glava pa kot balon. Ne zmorem niti ene same kompleksne misli. Pa toliko stvari moram napisati, dokončati, prevesti. V nedeljskem zatišju in za vrati svoje sobe, ko imam vsaj za trenutek čas in prostor, komaj zmorem teh nekaj stavkov.

/ PONEDELJEK, 3. NOVEMBER

Dopoldne se, še z nekoliko težko glavo, lotim branja Dnevnikove kolumne Simona Kreka, ki na paraboličen način piše o ovirah pri izgradnji slovenskega jezikovnega modela GaMS. Zdi se, da naslovni "zaostanek" (v katerem zazveni "zaostalost") povzročata avtorska pravica in pohlep, ki izhaja iz nje. Ko gre za hišo, avto ali zemljišče, so ljudem lastniška razmerja jasna. Ko pa gre za intelektualno lastnino onkraj "žuljavih roká in švica, ki kaplja", je to le prostočasno igračkanje, ki ga zmore vsak, če ne, pa mu pomaga ChatGPT. To logiko vedno bolj zasledujejo celo kandidati za literarne razpise, ki s tem zgrešijo smisel ustvarjalnega akta kot procesa in ne zgolj rezultata. V odnosu do avtorsko zaščitenih besedil – in spet sem pri naših zahtevah – je pri urjenju jezikovnih modelov treba zagotoviti sistemsko možnost pridržane pravice uporabe, kar pa je povezano s transparentnim beleženjem in javno dostopnim arhivom virov uporabljenega gradiva, ob čemer bi lahko Slovenija ravno pri GaMS-u slednje vzpostavila kot dobro prakso.

/ TOREK, 4. NOVEMBER

Današnji dan je v znamenju priprav na večerno razglasitev Jermanove nagrade za vrhunske prevode družboslovnih in humanističnih besedil. Med nominiranci so "težkokategorne" knjige ameriškega filozofa Glenna Hughesa, rimskega pisca Tita Livija in opus del ostrega kritika zahodne družbe Ivana Illicha. Vedno me presune izjemna artikuliranost slovenskih prevajalk in prevajalcev. Miljana Cunta, Helena Marko in Aleš Maver govorijo o presajanju tuje, v primeru Rima, tudi časovno oddaljene filozofske, zgodovinske in teoretične misli v slovenski kulturni prostor, o mnogih prevajalskih orehih in vzpostavljanju novega pojmovnega aparata, tudi kadar prevajalec sam "ne loči frače od tanka", kot duhovito pripomni Aleš. In prav tega se premalo zavedamo: prevajanje humanističnih, strokovnih in znanstvenih besedil v slovenščino in podajanje znanja v slovenskem jeziku razvija slovensko terminologijo, znanost in stroko. Ne nazadnje je iz teh naprezanj stoletje nazaj zrasla prva slovenska univerza.

/ SREDA, 5. NOVEMBER

V vrtincu dogajanja okrog jezikovne kampanje me je doletelo še eno mednarodno srečanje – konferenca mreže kulturnih revij Eurozine, ki je letos posvečena "prevajanju kultur" in "kulturam prevajanja". V soboto nastopam na panelu o prevajanju v dobi novih tehnologij. Kajpada. Čim prej se moram lotiti osnutka odgovorov na iztočnice Igorja Harba, ker se bomo pogovarjali v angleščini. Kajpada. Ne vsebina, jezik me ovira pri spontanem izražanju misli. Praktično na vseh mednarodnih manifestacijah – tudi v Bruslju – se pogosto pogovarjamo o "manjšinskih jezikih", o neenakih jezikovnih možnostih, o jezikovni raznolikosti, ki se je moramo v Evropi zavedati in jo tudi prakticirati. Ampak o vsem tem razglabljamo – v angleščini. Oprostite, kaj je pa vaš delovni jezik?

/ ČETRTEK, 6. NOVEMBER

Danes kombiniram refleksijo o poeziji Mile Kačič s članki o umetni inteligenci, zbranimi v antologiji Automatensprache, ki jo je uredila nemška avtorica in prevajalka Claudia Hamm – ena od sogovornic sobotnega panela. Pretrese me pričevanje kenijskega sindikalista Mophata Okinyija, ki govori o službi "podatkovnega smetarja". Nekoga, ki iz modelov UI čisti kvarno vsebino (npr. pornografijo, nasilje). Delo, ki ga je Okinyi opravljal za enega od tehnoloških velikanov za manj kot evro na uro, osem ur na dan, brez ustrezne psihološke podpore. Danes se bori s postravmatsko stresno motnjo, ki ga je stala tudi družine. Ampak tudi on, kot že ameriška lingvistka Emily M. Bender, izumiteljica skovanke "stohastična papiga", apelira na uporabnike orodij UI – njihova kritična in etična raba je (nova) državljanska dolžnost.