/ PETEK, 3. oktober
Zbudimo se v hladno jutro, kar že ob bežnem pogledu na vrt naznanja slana na gredicah. Da nismo ničesar pokrili, je moja prva misel. Najbolj jo skupijo mamine astre in ameriški slamnik. Bodo pa zato kostanji bolj sladki, bi rekel moj oče, ki je prve nabral že pred tremi tedni. Bili so zelo okusni, a s prvimi je vedno tako, ker že komaj čakam nanje.
Po jutranji kavi kmalu ostanem sama – otroka in mož so na poti v šolo, meni pa je jutranje hitenje že nekaj časa prihranjeno. Ne po svoji odločitvi ali uredbi delodajalca, tako je določila invalidska komisija. Na svojo željo sem obdržala osemurni delovnik, a z nekaterimi omejitvami. Ena je delo od doma. Pred dvanajstimi leti je namreč v moje življenje usekal rak na dojki. Z danes na jutri. Stara sem bila 37 let, aktivna in z veliko načrti. Zjutraj sem peljala otroka v vrtec, dopoldan pa sta mi ginekologinja in onkologinja v duetu povedali, kaj je pokazala mamografija. Šok, ob katerem dobesedno zmrzneš.
Ob osmih prižgem računalnik in s hvaležnostjo, da sem sposobna delati, odprem prvo besedilo, ki čaka na lekturo. Srknem požirek čaja, na kavču pa se pretegne naš tibetanec Uno, ki mi krije hrbet, dokler ne postavim zadnje pike. In vikend se lahko začne.
/ SOBOTA, 4. oktober
Srečanja na sobotni tržnici so postala tradicionalna. Jajca srečnih kokoši kupim vedno pri istem branjevcu in radič pri nekdanji šolski kuharici. Pohorska tržnica v Pivoli privablja zaradi domače ponudbe in prijaznih prodajalcev. In hitro postane del družinske sobotne rutine.
V človeški naravi je, da potrebujemo okrog sebe ljudi, s katerimi imamo skupne interese. Nikoli se nisem vključevala v društva, imela sem svoj ustaljeni tir, po katerem sem vsak dan vozila skozi življenje – gor in dol. Dokler me ni na oddelku za plastično rekonstrukcijo po mastektomiji obiskala prostovoljka iz Europe Donne. Povedala in pokazala mi je, da kljub bolezni – ali prav zaradi nje – aktivno živi, pleše in ustvarja. Od tistega dne sem ena od skoraj 4000 članov tega združenja. Na začetku sem iskala pomoč in informacije, danes jih dajem drugim in pomagam v mariborski skupini. Rozike ali jeklene, kot se imenujemo, smo zelo povezane – in skoraj ne mine dan, da se ne bi slišale ali si kaj spodbudnega napisale.
Popoldan s Karolino obiščeva prijateljico Natalijo. Spoznale smo se v mariborski skupini Europe Donne in hitro spletle zelo močno vez. Danes naju Natalija potrebuje, je tik po obsevanjih glave in še precej šibka. Objemi se kar ne končajo, izmenjamo cvetje in darilca, si voščimo za nazaj in izrekamo želje za naprej. Ko prijazno odženemo moški del družbe, ob jasminovem čaju brez olepševanja in leporečenja obdelamo čisto vse. Načine obsevanj, zdravila in njihove stranske učinke, metode zdravljenja v tujini, holistične pristope, mariborske zdravnike in novo predstojnico onkologije, zadnje izvide preiskav, svoje može in otroke, službo, šefe, poletne počitnice … in rožnati oktober. Sprašujemo se, ali si bodo pripele pentljice tudi ženske, ki ob vsakodnevnem hitenju pozabijo na samopregledovanje dojk.
Je še kaj boljšega kot domači piškoti? Seveda. Če jih speče mož. Med grizljanjem še toplih si ogledava priljubljeno serijo – da vmes dvakrat zaspim in se pretvarjam, da ne, ne pokvari najinega filmskega večera.
/ NEDELJA, 5. oktober
Dež dobesedno spere načrte za nedeljo. Danes nisem dežurna in bi lahko peljala psa (in sebe) na dolg sprehod ali sedla na kolo, tako pa bom s kavča navijala za naše kolesarje in seveda vedela več kot njihov selektor.
Ker ni slabega vremena, so le neprimerna oblačila, je še pred kosilom čas za sprehod ob Pekrskem potoku. Z možem prebirava sporočila na plakatih, pritrjenih na mlada drevesa, tudi nekaj roza balonov še vedno priča, da smo se v sredo tukaj zbrali članice Europe Donne, naši podporniki in mimoidoči. Pri stojnici smo ozaveščale o raku, delile letake, na modelu dojke je bilo mogoče vaditi samopregledovanje. Nato smo odločno zakorakale naprej, proti Pekrski gorci. Za nekatere lažji sprehod, za druge velik podvig po operaciji ali kemoterapiji. Za vse pa druženje, na katerem lahko med običajnim klepetom, ne da bi bil deležen čudnih pogledov, vprašaš, koliko pravzaprav stane lasulja, ali ricinusovo olje res pospeši rast trepalnic in kdaj po oddaji vloge prejmeš odločbo o telesni okvari. Zvečer pa smo se morale še na lastne oči prepričati, ali je fontana na Glavnem trgu ta mesec res obarvana v roza. Nam v čast in spodbudo.
Ko držim Gregorja za roko in se izogibava večjim lužam, razmišljam, kako pogosto ženske po prebolelem raku na dojki slišimo, da izgledamo dobro. A ljudje ne vidijo notranjih (in zunanjih) brazgotin – travme, utrujenosti, duševne obremenitve, naveličanosti. Ženske z izkušnjo raka s(m)o res superjunakinje – a brez posebnega ogrinjala. Moč se vidi v očeh.
Pozno popoldan se končno pokaže nekaj sonca. Sladkamo se z maminimi kremšnitami in klepetamo, Pogi pa svojo mavričasto majico posuje še z evropskimi zvezdicami – nedelja se izteče bolje, kot je kazalo zjutraj. Pa saj je velikokrat v življenju tako!
/ PONEDELJEK, 6. oktober
Kot da bi moj računalnik vedel, da je ponedeljek, si vzame deset minut za posodabljanje. Med čakanjem opazim, da je sin še vedno v postelji – in že začnem pripravljati govor o zamujanju. Pa me hitro pomiri, da začne pouk kasneje in ima vse pod kontrolo. Spet se ujamem, da mu premalo zaupam.
Še vedno se učim spuščati nadzor in verjeti, da se vse zgodi z razlogom. Pri tem mi pomagajo meditacije dr. Dispenze, ki združujejo nevroznanost, epigenetiko, kvantno fiziko in duhovno prakso. Bistvo njegovega učenja je, da lahko z zavestno uporabo uma in čustev spremenimo telo, življenje in celo usodo. Večina ljudi namreč vsak dan živi v enakih mislih, čustvih in navadah, Dispenza pa pravi, da je treba "avtopilot" prekiniti in zavestno izbrati novo notranje stanje. Z vizualizacijo in čustvenim doživljanjem, kot da se je želeno že zgodilo, namreč aktiviramo možgane in telo, da reagirata, kot da je realnost že tukaj. Jutranja meditacija je moj pobeg v novo realnost, ki si jo zdaj kreiram sama.
Popoldan končno sedem za džembo – in upam, da sosedje ne bodo poklicali policije. Pa ne zaradi hrupa, ki ga zagotovo povzročam, ampak zaradi udarcev mimo. Po dveh letih igranja sem še vedno začetnica, a z veliko volje in veselja, ki ga podžiga moja učiteljica bobnanja Tina Sovič. Zvečer ima naša skupina vaje in ni lepšega kot ritmično povezovanje. Džembe veljajo za govoreči boben, saj se z različnimi udarci izražajo veselje, žalost, jeza ali praznovanje – brez besed.
/TOREK, 7. oktober
Dan za drevo. Pa ne katerokoli. Rožnato drevo, ki nam ga vsako leto oktobra mariborska občina dovoli okrasiti – preobleči v roza. Po poskočnih plesnih vajah se rozike dobimo na Trgu Leona Štuklja. Razdelimo si delo in med ugotavljanjem, kako bi nam pa zdaj izjemoma prišla prav moška pomoč – ali vsaj lestev – je delo hitro končano. Brez selfijev ne gre, mimoidoči se nasmihajo in vprašujoče pogledujejo žensko družbo. Ne, nismo dekliščina!
Poznamo se od nekaj let do nekaj tednov. A zelo redko srečaš koga, ki natančno ve, kaj doživljaš. Ne starši ne ljubeč partner ne najboljši prijatelji ne morejo vedeti. Rak dojke ni (le) izguba dela telesa. Je izguba ženskosti, časa, načrtov, napredovanja v službi, titule, ki si jo po dolgem študiju pridobil. Postaneš le bolnica. Z zakonom o pravici do pozabe bomo vsaj na zavarovalnici in v banki deležne enake obravnave in pogojev, marsikje drugje ne. Ko ujamem pogovor o šikaniranju v službi zaradi odobrene kategorije invalidnosti, pogledam staro stavbo Večera in se v mislih zahvalim svojim sodelavcem. Oni bodo že vedeli!
/ SREDA, 8. oktober
Sredina jutra so zgodnja. Sinov praktični pouk se začne ob sedmih v Domu starejših občanov Tezno, kar pomeni, da zaslišim njegove korake po hiši že pred šesto. Občudujem dijake, ki z empatijo poskrbijo za ostarele in nepokretne, jim poleg jutranje nege popestrijo dan in prinesejo svežo energijo ter izrazijo sočutje in skrb. V njih prepoznam srčni utrip spremembe, ki jo svet potrebuje. Ponosna sem na Gaja, da je izbral poklic, pri katerem stoji ob strani človeku, ko je ta najšibkejši.
Ko sem s kupom napotnic tik po prejeti diagnozi skrušeno sedela v čakalnici, me je prav medicinska sestra odločno potegnila v ambulanto. Resno me je pogledala, lahko bi mi bila mama. "Gospa, zdaj se pa zberite, mladi ste še. Danes pojdite v gozd in tam jokajte, brcajte in preklinjajte. A samo danes. Jutri se začne boj, bolezen morate premagati!" Kako prav je imela.
/ ČETRTEK, 9. oktober
Za nekaj dni odhaja od doma naša najmlajša. Škofijska gimnazija namreč vsako leto organizira jesenski športni tabor na Rogli, na katerem dijaki poleg telesa krepijo še zdrav občutek samozavesti in zaupanja vase. Pia se veseli druženja s sošolci, mene pa za hip prešine, da sta otroka že čez polovico srednješolskega izobraževanja. Kdaj in kako se je to zgodilo, bom morala še raziskati.
In ko že mislim, da bom dan dopusta preživela brez jezikovnih presenečenj naših hišnih avtorjev, preberem, da je potekalo glasovanje za štajersko besedo leta. Med čuj, nea guši, serbus in špricar je zmagala slednja. Glih za glih. Nisem presenečena, saj je čas trgatev in mladega vina.
Letošnji rožnati mesec ozaveščanja nagovarja z mislijo, da ženske ne smemo pozabiti nase. Dodajam, da velja to za oktober in še za vse leto. "Babike, opasne ste. Mamo me to!"
