/ PETEK, 10. oktober
Ob petkih ima budilka nežnejši zvok, tudi tista prva, ki jo vsakič znova, še iz šolskih časov, preziram. Kljub temu so petki malo boljši. Malo slajši. Še posebej, ker so v javni upravi načeloma krajši. Da bo moj današnji vse prej kot kratek, me ob prvi kavi opomni pogled na koledar, ki kaže, da se bo delovni dan zaključil zvečer, z obiskom gledališča. Današnja premiera Evite v SNG veliko obeta. A do tja še pridem. Smo teden do začetka dogodkov ob Dnevu Maribora, praznovanja, ki ga mesto podarja prebivalcem in je edino dogajanje take razsežnosti v organizaciji kabineta župana. Nisem še čisto prepričana, ali bo vse uspelo, ali nismo česa pozabili, pa tudi vreme se lahko še zelo spremeni, dovoljenj še ni vseh, da o vseh drugih možnih scenarijih "kaj vse lahko gre narobe" ne začenjam. Ampak bomo že. Vse bomo. S tem plemenitim, a precej utopičnim geslom se prebijam skozi sestanke (relativno uspešno) ter skozi goro mailov in klicev (malo manj uspešno).
Popoldan se mi je zdelo, da sem kaos pustila za seboj vsaj do ponedeljka, a me je ta ujel takoj pri vhodnih vratih. Tam sem namreč srečala pleskarja na odhodu. Mojster nas je že v torek presenetil z novico, da lahko začne takoj. Danes mojstru, ki si ga mislil čakati še vsaj mesec, pač ne rečeš ne, tudi če to pomeni vikend pospravljanja in reorganizacije, ko si planiral vikend nadur v miru in tišini. Dnevna soba ni več bleda in brezizrazna. Pustila sem se nagovoriti, da dve steni pobarvamo v nežno pudrasto roza, in moram priznati – ni slabo. Je pa zato izredno slab pogled skozi prašna okna, ki se zdaj, brez zaves in v soju nove barve, še bolj izrazijo. A to je problem jutrišnjega dne, čas je za gledališče.
/ SOBOTA, 11. oktober
Sobota! Dan brez budilke, kar je že pol zmage. Celo tiste ljubke majhne budilke na dveh nogah danes ni bilo v spalnici, zato je prva kava res minila v miru. Ob njej sva še enkrat podoživljala glasbo in blišč sinočnje premiere Evite, ki je gledališče napolnila do zadnjega kotička. Predstava je bila spektakularna – od glasbe do igre, scene in kostumov. Nasmejani obrazi so po koncu žareli na sprejemu, kjer se je celo Alan zelo zadovoljno nasmihal. Morda pa gledališče res ni vedno le prostor za dramo!
A vrnimo se k domači drami, ki me je čakala sredi dnevne sobe: prekrit kavč, ostanki barve in prašna okna. Vse bo moralo še malo počakati, saj je najprej na vrsti tržnica. Solata pri nekdanjih sosedih iz Dogoš, jogurt in jajca, sadje pri Dini. Flancat si razdeliva in še ena kava, ker je ravno sonček in prazna miza, se spodobi. Ni se mi zelo mudilo domov. Tiho sem upala, da se mogoče samo pospravi.
Žal se ni. Namesto čudeža me je doma presenetil dragi, ki je prijazno, a zelo odločno predlagal, da bi pa le lahko začela pospravljati. In tako sva, brez nepotrebne drame, a z nekaj globokimi vdihi zares pospravljala. Nenadoma je bila ura dve, čas, ko bi že morali biti vsi, skupaj z mojo mamo, pri tašči. Na srečo sva prejšnji vikend gostila midva, kar pomeni, da sva ta vikend preskrbljena s hrano in nama ni treba kuhati. Popoldanski obisk se je prelevil v večurno druženje, zato sva komaj ujela odprte trgovine, da bi kupila nove droge za zavese. Okna sem namreč danes umila in jih ne bom spet kmalu, zato naj vsaj zavese izgledajo, kot morajo.
/ NEDELJA, 12. oktober
Predvidene vikend nadure so prišle na svoj račun. Še v pižami sem sedla za računalnik in se do kosila premaknila samo enkrat, pa še to samo po še eno kavo. Oktober ne prinese samo dogodkov ob Dnevu Maribora, letos prinaša tudi novi turistični vlakec, ki v teh dneh dobiva svojo končno podobo, ruto, karto in vse, kar spada zraven. Je pa tudi čas, ko je veliko dela in usklajevanj s Čarobnim Mariborom, saj se bodo praznične luči prižgale že 27. novembra. Sama se v katalogih ponudnikov ubadam s ključnimi vprašanji, ki krojijo praznično atmosfero mesta: bela svetloba ali rumena? Enojna ali dvojna veriga? Po kosilu sem delala še dobri dve uri, nedeljo pa zaključila z likanjem. Priznam, nič kaj v Evitinem glamuroznem stilu, ki sva ga občudovala v petek.
/ PONEDELJEK, 13. oktober
Župan mi je že včeraj sporočil, da je zbolel in ga danes ne bo, zato sem bila v pisarni že od sedme. Treba je bilo premetati urnike podžupanov, prilagoditi dogovore in prestaviti sestanke, hkrati pa prevzeti še županov del tiskovne konference ob Dnevu Maribora.
Z rahlim cmokom v grlu sem se malo pred 11. uro odpravila čez parkirišče do Muzeja NO, kjer nas je čakala tiskovka. Direktorica je žarela od zadovoljstva, saj je letošnji kulturni program zares bogat, in prav ona ga je koordinirala. Nedolgo nazaj sem predlagala, da bi letos ob Dnevu Maribora pripravili poseben program za otroke, in naši javni zavodi so se takoj odzvali. Pripravili so vodenja, delavnice in pravljične urice. Program je tako zanimiv, da se bova morala s sinom odločiti, kam v soboto dopoldne, saj zvenijo Dediščinski detektivi, Freska v UGM – kako so prišli tja gor? in Čevljarček za en dan enako privlačno. Če bo otroški program vsaj pol tako dobro sprejet kot lanska novost, Silent party, bo to resnična zmaga. Slednjega letos selimo pred najstarejšo trto, najeli pa smo še več slušalk.
Po tiskovni konferenci me je v kabinetu pričakala še vrsta neodgovorjenih vprašanj in hiter, a pomemben sestanek. Naglo sem odhitela domov, da bi otroka pobrala nekoliko prej, saj me je popoldan čakala še seja sveta našega turističnega zavoda. Uspela sem se vrniti še ravno pravi čas za večerjo, kopanje in naše stiskanje ob pravljici za lahko noč. Danes smo brali Mišjega ženina, čudovito pravljico avtorice Anje Štefan in ilustratorke Ane Zavadlav.
/ TOREK, 14. oktober
Če smo se včeraj v postelji stiskali štirje, je današnje jutro popolno nasprotje tistega vikend zen-miru ob kavi. Samo jaz sem resno vzela prvo budilko, saj me je čakala predstavitev aktivnosti Dneva Maribora v oddaji Dobro jutro. Preostali trije so ostali pokriti čez glavo, vključno z najstarejšim. Prihod v pisarno mi polepša novica, da so potrjene lokacije novih postaj Mbajka in bodo še letos. Male zmage. Male zmage, tudi ko župana ni v službi. V nedeljo v sklopu Dneva Maribora organiziramo tudi osrednjo proslavo, kjer podelimo častna priznanja in grbe mesta. Poklicala sem Gregorja, da ga zadolžim za nagovor zbranim. Milo rečeno, ni bil navdušen, a seveda bo. Proslava bo v MTT-ju in že zdaj imamo potrjeno prisotnost, ki je na meji tega, na kar smo računali. Pa sem se bala, da v nedeljo nikogar ne bo. Zdaj ostaja odprto samo še vprašanje, kako se bomo ta večer v stari hali ogrevali. Mogoče postavimo stole res tesno skupaj in blizu odrski luči?
Preden sem zapustila pisarno, sem skočila še do glasbenega paviljona v Mestnem parku. Ugotovili smo, da v njem ni dovoljena glasba z ozvočenjem. Čudim se tej birokratski nelogičnosti, a iščem rešitev. Odpovemo lokacijo? Preselimo Silent party raje sem? Koncept smo že spreminjali in se selili s Piramide v Mestni park, sedaj pa še ta zaplet. Odločitev je znana: Leonart bodo nastopili na promenadi, pri paviljonu pa bodo stojnice. V napovednikih ne spreminjamo ničesar več.
Hitim na govorilno uro v vrtec in čim prej domov, da imamo še kaj od popoldneva. Poskusim hitro zaspati, a mi ne uspe. Smo pomislili na vse? Bo dovolj osvetljeno? Joj, lučke, nihče še ni javil, ali so prispele.
/ SREDA, 15. oktober
Srede so dolge. Neskončno dolge, se mi zdi včasih. Moja se je začela na Totem radiu, popoldne grem še na Radio Maribor, danes mi besede o programu že gladko tečejo, in čeprav ga je res veliko, uspem izpostaviti najpomembnejše dogodke. Spijem še hitro kavo pri radijcih in se vrnem v pisarno. Nekoč sem razmišljala o delu na radiu in se celo odpravila na avdicijo, kjer so prijazno pokomentirali, da sicer govoriti znam, a ne vedo čisto zares, kaj naj z mojim štajerskim naglasom. Še sreča, da ta ni to tako velika ovira, ko govorim o Dnevu Maribora, ki se prične že čez dva dneva! Zdaj pa je že res kriza: ali smo se spomnili na vse, ali smo povedali vse. V pisarni me čakajo trije zaporedni sestanki, preden sploh prvič sedem k računalniku. Morda pa dolga sreda sploh ni tako slaba – morda mi bo uspelo še celo kaj urediti, preden grem še drugič danes v eter. Doma me je pričakala prava ribja pojedina, ki nam je vsem popravila dan. Celo sin, ki že skoraj najstniško viha nos nad okolico, je bil zadovoljen in je bil pripravljen z menoj izmenjati pet stavkov o šoli ter mi brati pred spanjem.
/ ČETRTEK, 16. oktober
Malo čez sedmo sem že v pisarni, saj nas do fotofiniša Dneva Maribora ločijo le še ure. Pritisk je maksimalen: še vedno čakamo na nekatera ključna dovoljenja, a ostajam polna optimizma, da bodo vse naše dopolnitve dokumentacije zadostovale. Ker je večino papirologije letos prevzela nova sodelavka v kabinetu, sem še za odtenek bolj na trnih. "Vse bo. Vse bo," se mi zdi, da to mantro ponavljam vedno pogosteje. Prebijam se skozi elektronsko pošto in urnike podžupanov. Jutri pričakujemo ministrico, župana še vedno ni, v nedeljo nas čaka osrednja proslava, v ponedeljek pa pet koncertov v različnih delih mesta. Prvo leto smo poskušali obiskati vseh pet lokacij, a je bilo na koncu več vožnje kot druženja z ljudmi. Zato zdaj vsako leto izberem tri. Priznam, ni najlažja odločitev. Letos se obeta veliko od Lovskega doma v Kamnici in Gorce v Malečniku. Mestni park bo zagotovo poln, Meranovo je vedno čudovito, da o Trikotni jasi, kjer zabava traja najdlje – tudi lani v dežju –, sploh ne govorim. Očitno bo to še ena "last minute" odločitev, podobno kot včeraj zvečer, ko sem tik pred zdajci, ko se mesto že krasi, potrdila izbor novih prazničnih luči. Ta intenzivni ritem nas vse drži budne – upam, da nas ne izčrpa do decembrskih luči.
